Jedro

Padec prometa sam po sebi ni razlog za odpis davčnega dolga, nastalega v preteklem obdobju. Po 107. členu ZDoh je razlog za odpis, če bi se z izterjavo spravilo v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom št. ... z dne ... je tožena stranka odločila, da se tožniku ne odpiše davčni dolg za leto 1991 v znesku 359.069,00 SIT. V obrazložitvi sklepa tožena stranka navaja, da se na podlagi 1. odstavka 107. člena zakona o dohodnini na obrazložen predlog davčnega organa, zavezancu davčni dolg v celoti ali deloma odpiše, če bi se z izterjavo spravilo v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov. V tem primeru pa je Republiška uprava za javne prihodke - Izpostava Ljubljana Bežigrad predlagala da se navedeni dolg ne odpiše, tožena stranka je zato na podlagi obrazloženega zavrnilnega predloga sprejela izpodbijani sklep.

Tožnik v tožbi, vloženi 28.9.1993 navaja, da tako visoke dohodnine ni sposoben plačati, ker je v letu 1992 posloval zelo slabo in da je ostanek dohodka iz leta 1991 porabil za poplačilo obresti in glavnice pri SKB. Enako navaja v dopolnitvi tožbe vloženi 28.2.1994, in predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, dostavila je le upravne spise. Po določbi 107. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91), ki je veljal v času izdaje izpodbijanega sklepa, je izvršni svet občinske skupščine lahko na obrazložen predlog davčnega organa odločil, da se zavezancu davčni dolg v celoti ali deloma odpiše, če bi se z izterjavo spravilo v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov. Da bi pri tožniku prišlo do ogrožanja preživljanja njega in njegovih družinskih članov tožnik niti ne zatrjuje, kaj takega pa tudi ne izhaja iz upravnih spisov. Edini razlog, ki ga tožnik uveljavlja za odpis davčnega dolga, naj bi bil padec prometa 1992 in s tem povezan negativni rezultat poslovanja v tem letu. Ta razlog tožnik tudi ponavlja v tožbi, čeprav je v izpodbijanem sklepu navedeno, v katerem primeru lahko tožena stranka davčni dolg odpiše. Iz upravnih spisov pa celo izhaja, da je tožnikova žena K. V. za december 1992 prejela 108.808,50 SIT bruto OD, oziroma 62.562,50 SIT neto, ko je povprečni bruto OD v gospodarstvu znašal 65.188,00 SIT (Uradni list RS, št. 11/93), in da je tudi lastnica dveh stanovanj v Ljubljani. Razlog za odpis davčnega dolga ni izkazan.

Glede na navedeno tožnikova tožba ni utemeljena, zato jo je sodišče kot tako na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).