Jedro

Pritožbena navedba, da je razpravljajoči sodnik ob otvoritvi glavne obravnave vse priče naenkrat poučil o njihovih pravicah in dolžnostih, zaradi česar priča pravnega pouka ni razumela, je neutemeljena. Takšno ravnanje ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, saj ZPP ne zapoveduje, da je potrebno vsako pričo posebej poučiti o njenih pravicah in dolžnostih neposredno pred pričanjem. Določa le (v drugem odstavku 238. člena ZPP), da je potrebno pričo opomniti o njenih dolžnostih pred pričanjem, stvar tehnične izvedbe postopka pa je, ali sodnik priče pouči takoj ob začetku glavne obravnave, ali neposredno pred pričetkom pričanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča ..., opr.št. ... z dne 23.8.2002, ostane v celoti v veljavi v 1. in 3. točki izreka in da je toženec dolžan tožnici povrniti povzročene pravdne stroške v znesku 682,80 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonitimi (pravilno zakonskimi) zamudnimi obrestmi.

Zoper takšno odločitev se je pravočasno po pooblaščencu pritožil toženec brez navedbe pritožbenih razlogov, smiselno pa zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično tudi zmotne uporabe materialnega prava. Bistvo pritožbe je, da sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo na izpovedi priče Z.B., toženčeve žene, ki pravnega pouka očitno ni razumela. Razpravljajoči sodnik naj bi namreč vsem pričam ob otvoritvi glavne obravnave podal enoten pravni pouk in ni vsake priče posebej poučeval. Zaradi takega ravnanja je toženčeva žena toženca s svojo izpovedbo sprva obremenila, kasneje, ko ji je po uvodnem delu zaslišanja sodišče ponovno dalo pravni pouk kot privilegirani priči, pa je izpovedbo spremenila in povedala, da se ne spomni, ali je bil toženec na dan škodnega dogodka doma. Sodišče prve stopnje naj bi tudi kršilo toženčevo ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije - URS, saj se ni opredelilo do vseh odločilnih dejstev in dokazov, zlasti tistih, ki gredo tožencu v korist, utemeljevanje sodbe z enim samim ključnim dokazom, ki ga sodišče povzema in obrazlaga necelovito - le v obremenilnem delu - pa po toženčevem mnenju ne more predstavljati razumno in zadostno obrazložene sodne odločbe. V posledici navedenega je sodišču druge stopnje predlagal, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe kot neutemeljene ter sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbo zavrne, tožencu pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožnice.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je zaključilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo relevantno dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako pa ni zagrešilo uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopka, v pritožbi zatrjevane pa niso podane. Pritožbeno sodišče tako v celoti povzema razloge izpodbijane sodbe kot pravilne, glede na pritožbena izvajanja pa še dodaja: V predmetni zadevi tožnica uveljavlja regres zaradi izgube zavarovalnih pravic toženca po 3. točki prvega odstavka 3. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO 97, ker je dne 15.11.1998 z osebnim avtomobilom Renault 5 bele barve, reg.št. ..., trčil v peško in odpeljal s kraja nesreče, ne da bi omogočil preizkus alkoholiziranosti, zaradi česar se po navedenem določilu šteje, da je bil pod vplivom alkohola. Toženec je svojo obrambo gradil na dejstvu, da v času prometne nezgode ni vozil avtomobila, s katerim je bila povzročena prometna nezgoda. Sodišče prve stopnje je po opravljenem dokaznem postopku odločilo, da to ne drži, pri čemer je svojo odločitev oprlo na izpovedbo toženčeve žene Z.B., ki je povedala, da so v času škodnega dogodka v družini imeli samo en avtomobil, ki sta ga vozila ona in njen mož, saj sta bila otroka takrat stara šele 9 in 16 let, da nihče drug izven hiše ni imel na razpolago ključev avtomobila, ter da na dan škodnega dogodka avtomobila ni vozila.

Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je zato po mnenju pritožbenega sodišča odveč kakršnokoli dopolnjevanje postopka. Okoliščine in dejstva, na katera se sklicuje toženec v pritožbi, ne morejo ovreči pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, niti ne vzbujajo dvoma o pravilnosti odločitve o zahtevku.

Pritožbena navedba, da je razpravljajoči sodnik ob otvoritvi glavne obravnave vse priče naenkrat poučil o njihovih pravicah in dolžnostih, zaradi česar priča pravnega pouka ni razumela, je neutemeljena. Takšno ravnanje ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, saj ZPP ne zapoveduje, da je potrebno vsako pričo posebej poučiti o njenih pravicah in dolžnostih neposredno pred pričanjem. Določa le (v drugem odstavku 238. člena ZPP), da je potrebno pričo opomniti o njenih dolžnostih pred pričanjem, stvar tehnične izvedbe postopka pa je, ali sodnik priče pouči takoj ob začetku glavne obravnave, ali neposredno pred pričetkom pričanja. Bistveno je, da so o pravicah in dolžnostih pravilno poučene, pa čeprav skupaj, ob začetku glavne obravnave. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 07.05.2008 (l.št. 31) izhaja, da je bila priča Z.B. poučena o svojih pravicah in dolžnostih (prvi odstavek na strani 5 zapisnika - l.št. 31), prav tako, da je bila poučena v skladu z 233. členom ZPP kot privilegirana priča. Res je, da pouk po 233. členu ZPP v uvodu k zaslišanju priče Z.B. v zapisniku ni posebej zapisan, vendar pa so osebe, navzoče na obravnavi, na zapisnik potrdile (četrti odstavek na strani 5 zapisnika - l.št. 31), da je sodnik navedeno pričo ob začetku glavne obravnave poučil tudi kot privilegirano pričo v skladu s citiranim členom. Iz zapisnika ne izhaja, da bi toženec temu ugovarjal, zato se na dejstvo, da toženčeva žena pravnega pouka ni razumela, oziroma na dejstvo, da ni bila pravilno poučena, pritožba ne more uspešno sklicevati in sodišču prve stopnje relativne bistvene kršitve postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP ne gre očitati.

Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo enakega varstva pravic (načelo kontradiktornosti) iz 22. člena URS. To načelo namreč zajema obveznost sodišča, da se opredeli le do vseh tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, ki so torej odločilne, ne pa do vseh navedb. Glede na jasno in prepričljivo izpovedbo toženčeve žene, pa navedb toženca, da tudi mladoletni vozijo osebna vozila brez izpita, ni šteti kot bistvenih, in sodišče prve stopnje s tem, ko se do teh zatrjevanj v razlogih izpodbijane sodbe ni opredelilo, ni kršilo načela kontradiktornosti. Glede navedb, da tožnik avtomobila v času škodnega dogodka ni vozil, pa se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe izreklo in sicer, da mu ne verjame. V zvezi s slednjim je potrebno pojasniti, da mora vsaka stranka navesti vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek in predlagati vse dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje (7. člen ZPP). To pravilo velja tudi za dejstva, na katera stranka opira svoje ugovore, kar jasno izhaja iz 212. člena ZPP, ki določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke. Ker je v predmetni zadevi toženec trdil, oziroma ugovarjal trditvam tožnice, da v času škodnega dogodka avtomobila ni vozil, bi moral to dejstvo v skladu s pravilom o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena tudi dokazati, česar pa mu s predloženimi dokazi ni uspelo. Ker je tožencu torej bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo neutemeljeno pritožbo toženca in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec s pritožbo ni uspel, zato je ob smiselni uporabi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnici pa sodišče druge stopnje priglašenih stroškov pritožbenega postopka ni priznalo, ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k razrešitvi zadeve na pritožbeni stopnji in zato ti stroški v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP niso bili potrebni za pravdo.