Jedro

Materialnopravno izhodišče odločanja o višini deležev na skupnem premoženju je, da gre za celovito presojo razmerij med bivšima zakoncema, torej za presojo vseh njunih prispevkov iz drugega odstavka 74. člena DZ (velikost deležev ni odvisna le od razmerja sredstev, ki sta jih v skupno premoženje prispevala zakonca). Večine teh prispevkov (pomoč zakoncu, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje gospodinjskih del ...) zaradi njihove nepremoženjske narave ni mogoče točno določiti, zato presoja o višini deležev zakoncev na skupnem premoženju ni zgolj matematičen obračun različnih prispevkov. Matematičen izračun pa je lahko del presoje o višini deležev, kadar gre za prispevke, katerih vrednost je mogoče opredeliti v denarju (prihodki zakoncev, vložki posebnega premoženja). Vlaganje posebnega premoženja enega od zakoncev v skupno premoženje obeh zakoncev se praviloma odrazi v večjem deležu tega zakonca na skupnem premoženju kot celoti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 1.855,62EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (1) ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi: - stanovanjska hiša na naslovu N. 1 v Ljubljani s pripadajočim zemljiščem na parceli z ID znakom 0001 (ID 0001), - posamezni del stavbe na naslovu M. 2 v Ljubljani z ID znakom 0002 (ID 0002), in - še neodplačani dolg do družbe X. d. o. o. v prvotnem znesku 23.910,86 EUR s pogodbenimi obrestmi od tega zneska po obrestni meri R +25% za čas od 1. 9. 1995 do 30. 9. 1996 in po obrestni meri R + 22% od 1. 10. 1996 do 31. 12. 2001 (I. točka izreka), (2) zavrnilo primarno postavljene ugotovitvene tožbene zahtevke, da v skupno premoženje pravdnih strank spada skupni vložek v posebno premoženje toženca v višini 30.000 EUR, da znaša tožničin delež na skupnem premoženju 65 %, toženčev delež pa 35% in da 2/5 delež stanovanjske hiše na naslovu N. 1 v Ljubljani s pripadajočim zemljiščem na parceli z ID znakom 0001 (ID 0001) predstavlja tožničino posebno premoženje (II. točka izreka), (3) ugotovilo, da znaša tožničin delež na skupnem premoženju 70 %, toženčev delež pa 30 %, v presežku (glede dodatnega 10 % deleža v korist tožnice) pa je ugotovitveni tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi in drugi odstavek III. točke izreka), (4) tožencu naložilo, da tožnici v roku 15 dni iz naslova vlaganj v njegovo posebno premoženje plača 21.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2021 dalje, v presežku (glede glavnice 9.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2021 dalje in zakonskih zamudnih obresti od zneska 21.000 EUR do 27. 6. 2021) je tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi in drugi odstavek IV. točke izreka), (5) tožencu naložilo, da tožnici v roku 15 dni iz naslova poplačila skupne obveznosti plača 6.395,63 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom, v presežku (glede glavnice 14.923,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi in drugi odstavek V. točke izreka), ter (6) tožencu naložilo, da tožnici v roku 15 dni povrne 5.065,98 EUR pravdnih stroškov (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.1 Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Toženec sodišču očita, da je pri ugotavljanju deležev zmotno upoštevalo le premoženje, ki obstoji v času izdaje sodbe, ne pa tudi ostalega premoženja, ki je v času trajanja zakonske zveze spreminjalo obliko. Ovrednotiti bi moralo vse premoženje in obveznosti pravdnih strank (hišo na N. 1, poslovni prostor na M. 2, skupni vložek v toženčevo stanovanje v Trstu, skupni dolg družbe Y. d. o. o. in dolg do družbe X. d. o. o.). Od te osnove bi nato upoštevalo tožničin vložek posebnega premoženja (kupnino za stanovanje za Bežigradom) ter določilo ustrezne deleže pravdnih strank na skupnem premoženju. Ta delež bi lahko korigiralo glede na prispevek k vzgoji otrok in gospodinjstvu. Šele tako ugotovljen delež bi lahko bil apliciran na premoženje, ki obstaja v času izdaje sodbe.

Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj enači DEM in EUR. Gre za napako, ki je imela pomemben vpliv na izračun deležev.

Tožnica priznava, da je bil z zneskom 68.350 DEM, ki sta ga tožencu plačali A. A. in B. B., odplačan dolg podjetja Y. d. o. o. Ker je bilo podjetje skupno premoženje zakoncev, je odplačilo dolga s toženčevim posebnim premoženjem enakovredno tožničinemu vložku (kupnina za stanovanje za Bežigradom). Na podlagi pravilnega matematičnega izračuna bi tožničin delež znašal 52,6 %, toženčev delež pa 47,4 %.

Iz razlogov sodbe ni mogoče razbrati, zakaj je sodišče dolg do družbe X. d. o. o. štelo za skupen dolg zakoncev. Dolg je posledica izbrisa družbe Y. d. o. o. iz sodnega registra brez likvidacije oziroma osebne odgovornosti družbenikov izbrisane družbe. Če predstavlja omenjeni dolg skupni dolg zakoncev, bi ga moralo sodišče zaradi poštene razdelitve skupnega premoženja ugotoviti tudi po višini. Toženec je s tem namenom predlagal izvedenca finančne stroke. Znana sta podatka o višini glavnice in obrestni meri (R), neznan je le način izračuna pogodbenih obresti. Vrednost dolga najverjetneje presega polovico vrednosti skupnega premoženja.

Tožnica in toženec sta že pred marcem 1985 živela skupaj kot dekle in fant. Stanovanje za Bežigradom je bilo kupljeno v obdobju, ko sta že vedela, da se bosta poročila, zato je treba darilo tožničinega očeta šteti kot darilo bodočima zakoncema. Na enak način so pravdni stranki obdarovali tudi toženčevi sorodniki. Kredit za stanovanje je bil odplačan do leta 1986, torej v času, ko sta bila tožnica in toženec srečno poročena. C. C. je podpisala soinvestitorsko pogodbo, vendar v nakup stanovanja ni ničesar vložila.

Protispisna je ugotovitev, da toženec ni zatrjeval, da je bila njegova skrb za otroka enakovredna tožničini skrbi. Da je bila njuna skrb za otroka enakovredna, je trdil že v odgovoru na tožbo. Oba sta bila zaposlena, otroci so imeli varuško. Okoliščina, da je toženec zamejski Slovenec, ne bi smela biti interpretirana kot večji prispevek (tožnice) k vzgoji otrok in gospodinjstvu.

Zaradi napačne določitve deležev na skupnem premoženju je posledično napačna tudi odločitev o obligacijskih zahtevkih iz IV. in V. točke izreka sodbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem sporu med bivšima zakoncema ni bilo sporno, da v njuno skupno premoženje sodita stanovanjska hiša na N. 1 v Ljubljani in stanovanje na M. 2 v Ljubljani. Protispisna je pritožbena navedba, da ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje v sklop skupnega premoženja zajelo tudi dolg do družbe X. d. o. o. Toženec je v odgovoru na tožbo pritrdil tožbeni navedbi, da dolg do omenjene družbe predstavlja pasivo skupnega premoženja.2 Dejstvo, da gre za skupen dolg zakoncev, torej v postopku ni bilo prerekano.

6. Izpodbijana odločitev ima materialnopravno podlago v določbah DZ3, iz katerih izhaja, (1) da je zunajzakonska skupnost, ki je glede pravnih posledic po DZ izenačena z zakonsko zvezo, dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, in ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna (prvi odstavek 4. člena DZ), (2) da so skupno premoženje zakoncev vse premoženjske pravice, ki so bile pridobljene z delom ali odplačno med trajanjem zakonske zveze in življenjske skupnosti zakoncev, ter tudi premoženje, ki je pridobljeno na podlagi in s pomočjo skupnega premoženja oziroma iz premoženja, ki iz njega izhaja (67. člen DZ), (3) da je posebno premoženje vsakega od zakoncev tisto, ki ga je pridobil pred sklenitvijo zakonske zveze ali neodplačno med trajanjem zakonske zveze (prvi odstavek 77. člena DZ), (4) da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža na njem enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju, pri čemer se neznatna razlika v prispevkih posameznega zakonca k skupnemu premoženju ne upošteva (prvi odstavek 74. člena DZ), (5) da sodišče v sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva vse okoliščine primera, zlasti dohodke vsakega od zakoncev, pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje gospodinjskih del, skrb za dom in družino, za ohranitev premoženja ter vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravljanju, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (drugi odstavek 74. člena DZ), (6) da lahko zakonec, ki vlaga delo ali sredstva v nepremičnino, ki je posebno premoženje drugega zakonca, zahteva, da sodišče odloči o obstoju in višini njegove terjatve (drugi odstavek 79. člena DZ), in (7) da lahko zakonec od drugega zakonca terja povračilo za to, kar je ob poravnavi obveznosti, ki bremeni oba, plačal več, kakor znaša njegov del obveznosti (drugi odstavek 82. člena DZ).

7. Pri odločanju se je sodišče prve stopnje oprlo na naslednje dejanske ugotovitve: - tožnica in toženec sta se spoznala leta 1984, v zakonski zvezi, v kateri sta se jima (v letu ... in ...) rodila dva otroka, sta bila od ... 6. 1985 do ... 2011, - pred sklenitvijo zakonske zveze njuno razmerje ni imelo elementov zunajzakonske skupnosti, - tožnica je nakup stanovanja za Bežigradom 18. 3. 1985 financirala s svojimi prihranki in očetovimi denarnimi sredstvi, zato predstavlja njeno posebno premoženje; v njem sta pravdni stranki s sinom živeli do prodaje stanovanja, - pravdni stranki sta leta 1988 kupili hišo (N. 1), zgrajeno do podaljšane III. gradbene faze, ki sta jo dokončali in se vanjo vselili jeseni 1994, - tožnica je stanovanje za Bežigradom 20. 3. 1993 prodala, kupnina, ki je obsegala 100.000 DEM za stanovanje in 20.000 DEM za opremo (kupnina za opremo sodi v skupno premoženje, saj je vanjo vlagal tudi toženec), je bila v celoti vložena v izgradnjo hiše, - v obdobju po prodaji stanovanja za Bežigradom do izgradnje hiše je tožnica s sinom živela pri mami, toženec pa pretežno v Trstu, kjer sta ga tožnica in sin obiskovala, - po oceni pravdnih strank je vrednost hiše ob izgradnji znašala 300.000 DEM, - toženec ni dokazal, da bi v hišo vložil svoje posebno premoženje, darila sorodnikov obeh pravdnih strank iz obdobja gradnje hiše predstavljajo darila zakoncema (oziroma družini), - nakazilo toženčevih sorodnic v višini 68.350 DEM je bilo porabljeno za poplačilo hipotekarnega dolga družbe Y. d. o. o., katere soustanovitelja sta bila tožnica in toženec (pravdni stranki sta soglašali, da so obveznosti navedene družbe predstavljale pasivo skupnega premoženja4), torej za skupne obveznosti zakoncev, - nakup stanovanja na M. 2 v Ljubljani je bil financiran z leasingom, toženec ni dokazal, da bi vanj vložil svoje posebno premoženje, - pravdni stranki sta v stanovanje v Trstu, ki je toženčevo posebno premoženje, skupaj vložili 30.000 EUR , - tožnica je po razpadu življenjske skupnosti s tožencem odplačala skupni dolg do družbe X. d. o. o. v višini 21.318,77 EUR, - pravdni stranki sta imeli ves čas trajanja življenjske skupnosti približno enake dohodke, - tožnica je v celoti skrbela za gospodinjstvo, večji je bil tudi njen prispevek k vzgoji in varstvu otrok, saj je bil toženec zaradi opravljanja dela (arhitekta) v tujini pogosto odsoten.

8. Materialnopravno izhodišče odločanja o višini deležev na skupnem premoženju je, da gre za celovito presojo razmerij med bivšima zakoncema, torej za presojo vseh njunih prispevkov iz drugega odstavka 74. člena DZ (velikost deležev ni odvisna le od razmerja sredstev, ki sta jih v skupno premoženje prispevala zakonca). Večine teh prispevkov (pomoč zakoncu, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje gospodinjskih del...) zaradi njihove nepremoženjske narave ni mogoče točno določiti, zato presoja o višini deležev zakoncev na skupnem premoženju ni zgolj matematičen obračun različnih prispevkov.5 Matematičen izračun pa je lahko del presoje o višini deležev, kadar gre za prispevke, katerih vrednost je mogoče opredeliti v denarju (prihodki zakoncev, vložki posebnega premoženja). Vlaganje posebnega premoženja enega od zakoncev v skupno premoženje obeh zakoncev se praviloma odrazi v večjem deležu tega zakonca na skupnem premoženju kot celoti.6

9. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnost metodologije izračuna oziroma določitve deležev na skupnem premoženju. Sodišče prve stopnje je s pomočjo matematičnega izračuna presodilo, da tožničin vložek posebnega premoženja (100.000 DEM) v izgradnjo hiše utemeljuje odstop od zakonske domneve o enakih deležih. Pritožnik neutemeljeno problematizira okoliščino, da je sodišče prve stopnje pri izračunu zneske v DEM preslikalo v zneske v EUR. Vrednost hiše ob izgradnji je znašala 300.000 DEM, pri čemer je tožničin vložek znašal 100.000 DEM (tretjino). To razmerje se ohrani, če upoštevamo, da je (v izvršilnem postopku) ocenjena vrednost hiše 330.000 EUR in da tožničin vložek znaša tretjino te vrednosti (110.000 EUR). Seštevek zneskov 110.000 EUR (polovico od 220.000 EUR), 110.000 EUR (vložek posebnega premoženja) in 33.000 EUR (polovica vrednosti stanovanja na M. 2) predstavlja 64 % glede na skupno vrednost aktive skupnega premoženja (396.000 EUR), seštevek zneskov 110.000 EUR in 33.000 EUR pa 36% delež. To pomeni, da je tožničin vložek v skupno premoženje 64 %, toženčev vložek pa 36%. Na podlagi dokazne presoje, da je bilo varstvo in vzgoja otrok v pretežni meri skrb tožnice in da so bila gospodinjska opravila njena izključna skrb, je sodišče prve stopnje ob upoštevanju nespornega dejstva, da so bili dohodki pravdnih strank ves čas trajanja njune življenjske skupnosti približno enaki, določilo deleža na skupnem premoženju v razmerju 70 % v korist tožnice (povečanje 64 % za dodatnih 6 %) in 30 % v korist toženca.

10. Sodišče prve stopnje je v matematičen izračun pravilno zajelo skupno premoženje, glede katerega tožnica uveljavlja stvarnopravna upravičenja in dokazuje vložek posebnega premoženja, in ki bo tudi predmet kasnejše delitve med bivšima zakoncema. Tožnica glede skupnih vlaganj v toženčevo posebno premoženje (stanovanje v Trstu) z obligacijskim zahtevkom uveljavlja povračilo denarnih sredstev svojega prispevka k povečanju vrednosti toženčevega posebnega premoženja,7 zato sodišče prve stopnje v izračun ni zajelo zneska 30.000 EUR (kot to v svoji verziji izračuna deležev predlaga pritožnik).8 Tudi če bi ga9, to ugotovljenega deležnega razmerja ne bi bistveno spremenilo (v tem primeru bi to razmerje znašalo 63% : 37%).

11. V odsotnosti trditev, da sta pravdni stranki k pasivi skupnega premoženja prispevali v drugačnem razmerju kot k aktivi skupnega premoženja, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da na zgoraj opisan način določeno deležno razmerje (70 % : 30 %) velja tudi za pasivo skupnega premoženja. Izraz takšnega stališča je tudi odločitev o obligacijskem zahtevku (V. točka izreka izpodbijane sodbe). Glede na postavljene tožbene zahtevke je relevantno zgolj razmerje, v katerem bo dolg porazdeljen, ne sama višina dolga, zato sodišče prve stopnje pravilno ni ugotavljalo višine skupnega dolga do družbe X. d. o. o. 12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znesek 68.350 DEM ne predstavlja toženčevega posebnega premoženja, temveč finančno pomoč (toženčevih) sorodnic, ki jo je treba šteti kot enakovreden prispevek obeh zakoncev k ustvarjanju oziroma ohranitvi skupnega premoženja. Te ugotovitve pritožnik v pritožbi konkretizirano ne napada, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje omenjeni znesek, s katerim je bil odplačan dolg podjetja Y. d. o. o., pri izračunu deležev upoštevati kot toženčev vložek posebnega premoženja v skupno premoženje.

13. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost dokazne presoje sodišča prve stopnje, da pravdni stranki pred sklenitvijo zakonske zveze nista bili v zunajzakonski skupnosti. Čustvena navezanost partnerjev in občasno skupno bivanje ne zadostujeta za zaključek o obstoju zunajzakonske skupnosti. Nakup stanovanja za Bežigradom ni bil skupni finančni projekt. Pritožnik darilo tožničinega očeta nepravilno enači z darili svojih sorodnikov. Čas obdarovanja je bistvena razlikovalna okoliščina. Nakup stanovanja za Bežigradom, pretežno financiran s sredstvi tožničinega očeta, je bil izveden v obdobju pred sklenitvijo zakonske zveze, zato je življenjsko prepričljiva dokazna ocena, da gre za darilo očeta hčerki. Pri tem ni odločilno, ali sta se tožnica in toženec tedaj že dogovorila, da se poročita. Relevanten je čas nakupa stanovanja (18. 3. 1985), saj iz tega obdobja izvira odločitev za nakup oziroma pomoč pri nakupu, ne čas dokončnega odplačila kredita (v letu 1986). Tožnica je potrdila, da C. C., sopodpisnica soinvestitorske pogodbe, ni financirala nakupa, zato je pritožbeno izpostavljanje te okoliščine brezpredmetno. Ostale prispevke sorodnikov pravdnih strank k povečanju oziroma ohranjanju skupnega premoženja (tako prispevke h gradnji hiše kot tudi prispevke, namenjene odplačilu skupnega dolga), je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot prispevek oziroma pomoč obema zakoncema.

14. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni zatrjeval enakovredne skrbi za otroka in gospodinjstvo, se navezuje na toženčevo izpoved (da verjame, da je imela tožnica več dela z otroki in gospodinjstvom), in del dokazne presoje (60. in 61. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ne povzetek trditvene podlage (o enakovredni skrbi). Pritožbeni očitek o protispisnosti je torej neutemeljen. Podlago za presojo, da je bila pretežna skrb za varstvo in vzgojo otrok na tožnici, je sodišče prve stopnje našlo v ugotovljenem dejstvu, da je bil toženec zaradi opravljanja dela v tujini pogosto odsoten (medtem, ko je bila tožnica ves čas trajanja zakonske zveze zaposlena v Sloveniji), ne v okoliščini, da je toženec Italijan oziroma zamejski Slovenec. Glede na toženčevo pogosto odsotnost razlika v prispevkih pravdnih strank k vzgoji in varstvu otrok ni bila neznatna (prvi odstavek 74. člena DZ), kar utemeljuje določitev večjega deleža na skupnem premoženju v korist tožnice. Sodišče prve stopnje je tožničin večji prispevek ocenilo kot 6 % povečanje10 (ne 2,33 kratno povečanje, kot trdi pritožnik). Pritožbena navedba, da so imeli otroci varuško, je (enako kot v postopku pred sodiščem prve stopnje) pavšalno navržena.

15. Obligacijska zahtevka, s katerima tožnica zahteva povrnitev vlaganj v toženčevo posebno premoženje in povrnitev dela plačanega skupnega dolga, sta utemeljena do višine, sorazmerne z višino ugotovljenih deležev na skupnem premoženju.11 Pritožbene navedbe o napačno ugotovljenih deležih na skupnem premoženju so neutemeljene, zato so posledično neutemeljene tudi pritožbene navedbe o napačnem izračunu (v IV. in V. točki izreka izpodbijane sodbe) prisojenih zneskov.

16. Odločitev je materialnopravno pravilna. V postopku pred sodiščem prve stopnje so bila popolno in pravilno ugotovljena vsa pravno odločilna dejstva, zatrjevanih procesnih kršitev, pa tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni bilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške v zvezi z njo, tožnici pa je na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžan povrniti njene pritožbene stroške v višini 1.855,62 EUR (2500 točk oziroma 1.500 EUR za odgovor na pritožbo, po tar. št. 21/1 OT,12 povečano za 1 % oziroma 2 % materialne stroške, po tretjem odstavku 11. člena OT, in 22 % DDV), in sicer v roku 15 dni od vročitve te sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 - dnevnega paricijskega roka.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami. 2 Toženec se ni strinjal le z zatrjevano višino tega dolga; tožnica je v tožbi trdila, da dolg znaša 80.000 EUR (v prvi pripravljalni vlogi pa, da znaša preostanek dolga še 91.061,83 EUR), on pa, da znaša vsaj 150.000 EUR. 3 Družinski zakonik, Ur. l. RS, št. 15/2017, s spremembami in dopolnitvami. 4 Glej drugo pripravljalno vlogo tožnice z dne 15. 6. 2020. 5 Glej npr. II Ips 364/2004 z dne 23. 9. 2004. 6 Glej npr. II Ips 269/2014 z dne 10. 3. 2016. 7 S tem dejansko uveljavlja delitev (dela) skupnega premoženja že v pravdnem postopku, čemur pa toženec (ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ne v pritožbenem postopku) ni obrazloženo nasprotoval. Tožnica je obligacijski zahtevek v zvezi z vlaganji postavila v okviru podrednega tožbenega zahtevka (glej list. št. 120c in 163 v spisu). Ugotovitveni tožbeni zahtevek (ugotovi se, da skupno premoženje pravdnih strank obsega tudi skupni vložek v toženčevo posebno premoženje v višini 30.000 EUR), ki ga je tožnica uveljavlja v okviru primarnega in podrednega tožbenega zahtevka, je sodišče prve stopnje zavrnilo, tožnica pa odločitve ne izpodbija s pritožbo. 8 Pritožnik sešteje zneske 330.000 EUR, 66.000 EUR, 100.000 EUR, 30.000 EUR (skupen vložek v stanovanje v Trstu) in 68.350 EUR (odplačilo dolga podjetja Y. d. o. o.) in od seštevka 594.350 EUR odšteje vložka posebnega premoženja 100.000 EUR in 68.350 EUR. Tako dobljeno razliko (426.000 EUR), ki predstavlja skupno premoženje, razpolovi, nato pa tožničini polovici (213.000 EUR) prišteje njen vložek 100.000 EUR, toženčevi polovici pa prišteje vložek 68.350 EUR, kar izraženo v deležih predstavlja 52,6 % v korist tožnice in 47,4 % v korist toženca. 9 V tem primeru bi kot tožničin prispevek (poleg zneskov 220.000 EUR in 33.000 EUR) upoštevalo še 15.000 EUR, kot toženčev prispevek pa (poleg zneskov 110.000 EUR in 33.000 EUR) prav tako 15.000 EUR. 10 Sodišče prve stopnje je najprej ocenilo, da tožničin večji prispevek k ohranjanju skupnega premoženja utemeljuje vsaj za 15 % večji delež, nato pa je ob upoštevanju njenega vložka posebnega premoženja svojo oceno nekoliko spremenilo (61., 63. in 64. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). 11 Prisojeni znesek 21.000 EUR predstavlja 70 % skupne vrednosti vlaganj, znesek 6.395,63 EUR pa predstavlja 30 % skupne obveznosti bivših zakoncev. 12 Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembami.