Jedro

Če z zapisniki, sestavljenimi ob podržavljenju, niso bile ugotovljene denarne vrednosti podržavljenih stvari, se šteje, da je realna vrednost podržavljene stvari oz. premoženja dokazana, če je za vsako posamezno stvar predložena verodostojna listina, iz katere je razvidna realna vrednost take stvari oz. premoženja ob podržavljenju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 21.7.2000, s katero je ta ugodila pritožbi Slovenskega odškodninskega sklada (sedaj Slovenske odškodninske družbe, v nadaljevanju SOD) in odpravila dopolnilno odločbo Upravne enote B. z dne 9.2.2000. Z navedeno dopolnilno odločbo je prvostopenjski upravni organ v izreku pod točko 1 odločil, da za podržavljene premičnine - inventar in opremo v gospodarsko - stanovanjskem objektu v S., prejšnja last K.D. in A.D. iz B., vsakega do 1/2, ki so bile podržavljene ob nacionalizaciji omenjenih nepremičnin, pripada upravičencema odškodnina v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada v skupni višini 14.478,92 DEM oziroma po 7.239,46 DEM za vsakega upravičenca, izplačljiva v valuti Republike Slovenije; pod točko 2 izreka, da se za skrbnika za poseben primer v postopku denacionalizacije kmetijskega zemljišča postavi v imenu upravičencev M.D. iz S.; pod točko 3 izreka, da je zavezanec za izplačilo odškodnine v obveznicah - Slovenski odškodninski sklad dolžan skrbniku za poseben primer M.D. v roku treh mesecev od pravnomočnosti te odločbe izročiti obveznice Slovenskega odškodninskega sklada v skupni vrednosti 14.478,92 DEM, ki so plačljive v tolarski protivrednosti; pod točko 4 izreka, da skrbnik za poseben primer M.D. začasno upravlja z izročenimi obveznicami; pod točko 5 izreka pa je bilo odločeno, da je odločba takse prosta po 71. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 5., 6. in 7. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 in drugi, v nadaljevanju Navodilo). Navaja, da se sodišče prve stopnje sicer ne strinja s toženo stranko, da prvostopenjski organ ni popolno in pravilno ugotovil dejanskega stanja glede obsega premičnega premoženja, ki je bilo podržavljeno skupaj z nepremičninami, strinja pa se, da je pri vrednotenju teh nepremičnin napačno uporabljeno Navodilo in je le iz tega razloga pravilna odločitev tožene stranke, sodišče pa enako kot tožena stranka meni, da vrednost podržavljenih premičnin v obravnavani zadevi ni bila ugotovljena po 5., 6. 7. členu Navodila. Cenilka namreč v uvodu cenitve sama pojasni, da je vrednost izračunala po cenah stvari ob cenitvi ter jo zmanjšala za 50% na račun amortizacije. Ker pa podržavljeno premoženje ob podržavljenju ni bilo ocenjeno, oziroma o tem ni podatkov, se v skladu s 6. členom Navodila tudi v takem primeru sedanja vrednost podržavljenih premičnin ugotavlja po njihovih cenah ob podržavljanju (2. in 3. odstavek 5. člena Navodila), pri čemer se upošteva amortizacija v skladu s 7. členom Navodila, ki pa ni vedno 50%. Prvostopenjski organ je torej ravnal napačno, ko je v svoji odločbi utemeljeval pravilnost vrednotenja le s tem, da je premoženje vrednotila cenilka, saj bi moral pravilnost cenitve preveriti tudi z vidika pravilnosti uporabe za denacionalizacijo predpisanih metod vrednotenja in cenitev zavrniti, ko bi ugotovil, da je izdelana mimo predpisov.

Tožniki vlagajo pritožbo zaradi pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano zadevo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navajajo, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da nacionalizacija ni bila izvedena v skladu s predpisi in da organ, ki jo je izvedel, ni popisal premičnin, nacionaliziranih v vinogradu denacionalizacijskih upravičencev. Opustitev sestave listine, v kateri bi morale biti navedene vse podržavljene premičnine, ne more biti sedaj v škodo denacionalizacijskih upravičencev, ki ne nosita nobene krivde za to. Prvostopenjski organ je na podlagi izpovedi neprizadetih prič dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil. Izpodbijana sodba nima tehtnih in sprejemljivih razlogov, ki bi pojasnili, na kakšen drug način naj prvostopenjski organ ugotovi vrednost podržavljenih premičnin.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

ZDen v 1. odstavku 44. člena določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. V 6. odstavku istega člena ZDen pa je določeno, da se v primeru, če sedanje vrednosti premoženja ni mogoče ugotoviti, ta oceni po merilih, določenih s predpisom iz 1. odstavka 85. člena tega zakona, če ta zakon ne določa drugače. Tudi Navodilo, sprejeto na podlagi določbe 85. člena ZDen, temelji na načelu, da se vrednost stvari ocenjuje po stanju na dan podržavljenja in po vrednosti na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji. Zato se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da bi v obravnavani zadevi morala biti vrednost podržavljenih premičnin izračunana v skladu z določbami Navodila. Po določbi 6. člena Navodila se določbe 5. člena istega Navodila uporabljajo tudi, če denarne vrednosti stvari oziroma premoženja niso bile ugotovljene na način iz 4. člena tega Navodila. Torej, če z zapisniki, sestavljenimi ob podržavljenju, niso bile ugotovljene denarne vrednosti podržavljenih stvari, se šteje, da je realna vrednost podržavljene stvari oziroma premoženja dokazana, če je za vsako posamezno stvar predložena verodostojna listina, iz katere je razvidna realna vrednost take stvari oziroma premoženja ob podržavljenju. Za verodostojne listine iz 2. odstavka 5. člena Navodila pa se po 3. odstavku tega člena štejejo uradni ceniki za istovrstne stvari, fakture, bilance stanja in tem podobne listine, iz obdobja največ eno leto pred ali po podržavljenju take stvari oziroma premoženja. V obravnavani zadevi pa je cenilka, katere cenitev je bila podlaga za odločanje o višini sporne odškodnine, vrednost podržavljenih premičnin izračunala po cenah stvari ob cenitvi, kar je v nasprotju z navedenimi določbami Navodila. Ker je bila odškodnina izračunana v nasprotju s predpisi, ki bi jih moral organ prve stopnje upoštevati pri izračunu odškodnine za podržavljene stvari, pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v tej zadevi. Prav tako za odločitev o zadevi niso pravno pomembni ugovori o delu organa, ki je izvajal podržavljenje in ki ni sestavil ustreznih zapisnikov, saj se v denacionalizacijskem postopku ne presoja zakonitost dela teh organov. Ker je organ prve stopnje ravnal v nasprotju z veljavnimi predpisi, in sta to ugotovila tožena stranka in sodišče prve stopnje, ne gre za kršitev ustavnih pravic tožnikov.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.