Jedro

Kadar je v prodajni pogodbi dogovorjen odloženi prenos lastninske pravice na kupca, je do trenutka prenosa prodajalec aktivno legitimiran za negatorno tožbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke na odstranitev kioska in ostalih premičnin tožene stranke z zemljišča parc. št. 136/1 k.o.... . Hkrati je tožeči stranki naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka. Odločitev je prvostopno sodišče oprlo na ugotovitev, da tožeča stranka že ob vložitvi tožbe dne 5.3.1996 ni bila lastnik zemljišča, na katerem stoji kiosk tožene stranke, saj je zemljišče s pogodbo z dne 25.11.1994 odsvojila v korist RS, in zato ni aktivno legitimirana za tožbo.

Zoper to sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pritožuje tožeča stranka. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati zemljiškoknjižno stanje, po katerem je tožeča stranka še vedno lastnik oziroma imetnik pravice uporabe zemljišča, na katerem stoji kiosk. Nadalje pritožba poudarja, da je prvostopno sodišče napačno presodilo pogodbo z dne 25.11.1994, iz katere jasno izhaja, da predmet pogodbe ni samostojna prodaja zemljišča, ampak izgradnja in prodaja upravne zgradbe za potrebe RS, kateri kot funkcionalno zemljišče in zemljišče, na katerem stoji zgradba, pripada tudi zemljišče, na katerem stoji kiosk tožene stranke. Vpis lastninske pravice na kupca je zato mogoč šele, ko je objekt zgrajen in predan kupcu, pri čemer pa se je izročitev prostorov pričela 4.2.1997. Navedeno potrjuje tudi VI. člen pogodbe, ki določa, da tožeča stranka kot zemljiškoknjižni lastnik objekta dovoljuje po otvoritvi E knjige za navedeni objekt vknjižbo pravice razpolaganja na RS, kar pomeni, da je ob izgraditvi objekta njegov lastnik tožeča stranka. Lastništvo tožeče stranke pa potrjuje tudi dejstvo, da je tožeča stranka po podpisu pogodbe z RS posamezne poslovne prostore v zgradbi prodajala tudi drugim kupcem, kar pa ne bi bilo mogoče, če ne bi bila več lastnik zgradbe. Pritožba predlaga razveljavitev prvostopenjske sodbe, hkrati pa tudi, da naj se zadeva vrne v odločanje novemu prvostopnemu senatu, ker je sedanji za odločitev neutemeljeno porabil sedem narokov.

Pritožba je utemeljena.

Stališče prvostopnega sodišča, da se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more sklicevati tisti, ki ve, da se zemljiškoknjižno stanje ne ujema z dejanskim, je sicer pravilno, navedba pritožbe, da bi morala biti aktivna legitimacija tožeči stranki priznana že zgolj na podlagi dejstva, da se RS v zemljiški knjigi še ni vpisala kot novi lastnik zemljišča, na katerem stoji kiosk tožene stranke, pa zato neutemeljena. Vendar pa po oceni pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi tožeči stranki ne gre očitati, da je vložila tožbo, čeprav je vedela, da je zemljišče dejansko že odsvojila, saj pravilna presoja pogodbe z dne 25.11.1994 (A24) vodi do zaključka, da ji je ob vložitvi tožbe lastninska pravica na zemljišču še vedno pripadala. Iz II. in III. člena pogodbe namreč izhaja, da predmet pogodbe ni bila samostojna prodaja zemljišča, ampak predvsem dogovor o izgradnji in prodaji poslovnega objekta za potrebe RS, kateremu pa kot stavbno in funkcionalno zemljišče pripada tudi zemljišče, na katerem stoji kiosk tožene stranke. Navedeno pomeni, da je trenutek prenosa lastninske pravice na zemljišču odvisen od trenutka pridobitve lastninske pravice RS na objektu, za ugotovitev dejstva, kdaj naj bi RS postala lastnik objekta, pa je, kot to pravilno poudarja že pritožba, ključna zlasti razlaga VI. člena pogodbe. VI. člen pogodbe določa, da tožeča stranka kot zemljiškoknjižni lastnik objekta dovoljuje po otvoritvi E knjige za navedeni objekt vknjižbo pravice razpolaganja za RS.

Navedeno po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da je tožeča stranka ob izgraditvi lastnik objekta in je šele nato dolžna dovoliti vpis lastninske pravice na objektu, posledično pa tudi na zemljišču, v korist RS. VI. člen se lahko namreč nanaša le na čas ob izgraditvi objekta, nikakor pa ne na čas ob podpisu pogodbe, ker takrat objekta sploh še ni bilo in zato tožeča stranka takrat sploh ni mogla biti njegov lastnik. Iz dopisa v spisu (A26) je razvidno, da so finalna dela in selitev v objekt potekala v začetku leta 1997, kar pa pomeni, da je RS lastnik objekta in s tem tudi zemljišča, na katerem stoji kiosk, lahko postala šele v letu 1997 in da je bila tožeča stranka ob vložitvi tožbe dne 5.3.1996 nedvomno še vedno lastnik zemljišča in kot taka aktivno legitimirana za vložitev tožbe, po čl. 195/1 ZPP/77, pa tudi za dokončanje pravde v tej zadevi.

Ker je prvo sodišče zahtevek zavrnilo zgolj zaradi zmotne ocene o pomanjkanju tožnikove aktivne legitimacije, je bilo torej po povedanem treba izpodbijano sodbo razveljaviti, da bo v ponovljenem postopku raziskalo odločilne okoliščine in dejstva v zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka na odstranitev kioska in bo nato o njem ponovno, vsebinsko odločilo (1. in 3. odst. 370. člena ZPP/77).

Razlogov za odreditev sojenja pred drugim senatom pritožbeno sodišče ne vidi, saj samo neekonomično ravnanje sedanjega senata take odločitve ne narekuje (čl. 371 ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na odločilu 3. odst. 166. člena ZPP/77.