Jedro

Kar se tiče sredstev na bančnih računih je imel zapustnik ob smrti na svojem bančnem računu le minimalni znesek, medtem ko zapustnikov sin trdi, da v zapuščino sodijo tudi denarni zneski na računu zapustnikove vdove ter tisti, ki jih je dvignila z zapustnikovega računa neposredno pred njegovo smrtjo. Pravilno in v skladu s sodno prakso je stališče sklepa, da je pri spornih dvigih in stanju na bančnih računih zapustnika in vdove dopustno dokazovati, da je bil v določen delu denar last zapustnika in zato spada v zapuščinsko premoženje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo zapuščinski postopek po pokojnem A. U. in dediča S. U. napotilo na pravdo, da zoper zapustnikovo vdovo vloži tožbo, da v zapuščino sodi: polovica nepremičnin z ID znakom 0000-435-1, 0000-435-10 in 0000-435-11; ustrezen znesek (41.543,58 EUR) denarnih sredstev na računih zapustnikove vdove pri Banki A. in tedanji Banki B. na dan 9. 8. 2014; polovica osebnega avtomobila znamke C.; 63.000,00 HRK (cca 8.400,00 EUR), kar je dne 30. 7. 2014 zapustnikova vdova dvignila iz računa pri Banki C.; v zvezi s pogodbo o dosmrtnem preživljanju (ugovor o doživotnom udržavanju) z dne 3. 8. 2011 tudi apartma v S. v z. k. vložku ..., k. o. ..., ZK Okrajnega sodišča v Crikvenici, bodisi da to predstavlja darilo zapustnikovi vdovi, ki naj se upošteva pri ugotavljanju obračunske vrednosti zapuščine.

2. Zoper sklep se pritožuje zapustnikova vdova L. L. iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sklepa in nadaljevanje zapuščinskega postopka. Navaja, da zahteve dediča S. U., s katerimi skuša segati na njeno premoženje, niso bile ustrezno utemeljene in zato ne bi smelo priti do prekinitve postopka in napotitve na pravdo. Dedič uveljavlja zneske, ki presegajo višino obstoječih sredstev na bančnih računih, saj navaja seštevek prometa skozi daljše obdobje. Pri avtomobilu želi, naj bi ga v zapuščino spadalo polovica, kar ni mogoče, saj upravne enote kot lastnika avtomobila ne morejo vpisati dveh ali več subjektov. Glede nepremičnin je bilo jasno izkazano, da njihova pridobitev in lastništvo z zapustnikom nimajo nobene povezave. Denarni znesek, ki ni v imetništvu zapustnika v trenutku smrti, ker naj bi bil prej dvignjen, pa v zapuščino ne more soditi. Glede pogodbe o dosmrtnem preživljanju in s tem povezanega premoženja pritožba izpostavlja, da gre za pogodbo in premoženje v tujini, slovenska sodišča v zvezi s tem nimajo nobene pristojnosti. Zapuščinski postopek po pokojnem je tekel tudi na Hrvaškem, v tem postopku pritožnik ni postavil ustreznih trditev ali zahtevkov in ni sprožil nobenih posebnih postopkov. Ob tem pa po stališčih sodne prakse premoženje, ki je predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ne spada v zapuščino. Prekinitev postopka je nepotrebna in neprimerna ter v nasprotju z načeli ekonomičnosti in pospešitve postopka.

3. Dedič S. U. v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim trditvam in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Če je med dediči spor bodisi o dejstvih bodisi o uporabi prava glede tega, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, prekine sodišče zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo (212. člen Zakona o dedovanju – ZD).

6. V obravnavani zadevi je med dedičema spor o tem, ali v izreku sklepa (2. do 6. točka) navedeno premoženje (polovica nepremičnin, polovica osebnega avtomobila, denar na bančnem računu zapustnika, ki ga je dedinja L. L. dvignila pred njegovo smrtjo in denar na njenih bančnih računih ter nepremičnina oziroma njena vrednost, ki je predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 3. 8. 2011) sodi v zapuščino. Tudi po presoji pritožbenega sodišča takšen spor terja napotitev na pravdo, saj ga zapuščinsko sodišče samo ne more reševati. Odločitev zapuščinskega sodišča za prekinitev postopka in napotitev na pravdo je pravilna.

7. Prvostopenjsko sodišče je sicer glede vseh zahtevkov, upoštevaje določbo 213. člena ZD, na pravdo napotilo dediča S. U., vendar pritožnica meni, da sploh ne bi smelo priti do prekinitve postopka in napotitve na pravdo, ker se zahtevki dediča ne tičejo zapuščine in so nepotrebni in neprimerni. Te očitke mora pritožbeno sodišče zavrniti. Kar se tiče sredstev na bančnih računih je imel zapustnik ob smrti na svojem bančnem računu le minimalni znesek, medtem ko zapustnikov sin trdi, da v zapuščino sodijo tudi denarni zneski na računu zapustnikove vdove ter tisti, ki jih je dvignila z zapustnikovega računa neposredno pred njegovo smrtjo. Pravilno in v skladu s sodno prakso je stališče sklepa, da je pri spornih dvigih in stanju na bančnih računih zapustnika in vdove dopustno dokazovati, da je bil v določen delu denar last zapustnika in zato spada v zapuščinsko premoženje. Tudi glede osebnega avta znamke C. je, ne glede na registracijo vozila, dopustno dokazovati, da sodi do polovice v skupno premoženje in v tem obsegu v zapuščino po pokojnem A. U. Glede spornih nepremičnin, katerih zemljiškoknjižna lastnica je vdova zapustnika, pritožbeno sodišče prav tako sprejema razloge sklepa, da lahko zapustnikov sin z ustrezno postavljenim zahtevkom dokazuje, da nepremičnine predstavljajo skupno premoženje vdove in zapustnika. Končno pa nima prav pritožba tudi v delu, ko zavrača prekinitev zapuščinske obravnave in napotitev zapustnikovega sina na pravdo z zahtevki, ki so v zvezi s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, sklenjeno med zapustnikom in vdovo in overjeno pred hrvaškim sodnikom. Morebitna ugotovljena ničnost pogodbe, ki jo zatrjuje dedič, bi lahko vplivala na obseg zapuščinskega premoženja oziroma na obračunsko vrednost zapuščine pri obračunu nujnega dednega deleža. Kot je pravilno opozorilo prvostopenjsko sodišče dediča, napotenega na pravdo, mora za pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka poskrbeti sam in tudi sam nosi riziko neuspešne tožbe zaradi dejstva, da je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju sklenjena v drugi državi in je njen predmet nepremičnina, ki se ne nahaja v Republiki Sloveniji.

8. Pritožbeno sodišče zato ni ugotovilo pritožbenih razlogov, niti ni našlo tistih, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo na podalgi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD.