Jedro

Ena od temeljnih funkcij pogodbe o faktoringu je financiranje klienta. S faktorjevim odkupom terjatev (zapadlih ali nezapadlih) namreč klient pridobi likvidna sredstva za svoje poslovanje. Eden od načinov financiranja je tudi postopek predplačila, katerega značilnost je, da faktor klientu izplača predujem v določenem sorazmernem delu vrednosti odkupljene terjatve, preostali del kupnine pa izplača takrat, ko prejme plačilo dolžnika.

Tožena stranka je svojo pogodbeno obveznost plačila odkupljenih terjatev izpolnila s pobotom s terjatvijo, ki jo je imel toženec do tožnika.

S Faktoring pogodbami je bil ustvarjen pogoj za vzpostavitev terjatve tožeče stranke zoper toženo stranko iz naslova toženčevega odkupa tožnikovih terjatev in s tem za vzpostavitev vzajemnosti dolžniško-upniškega razmerja med pravdnima strankama ter za vzpostavitev pogojev za pobot medsebojnih terjatev. Šlo je torej za navidezno Faktoring pogodbo, ki je dejansko prikrivala dolžnikovo izpolnitev obveznosti iz računa št. 446 in 402 do tožene stranke z odstopom tožnikovih terjatev do njegovih dolžnikov, torej za tožnikovo nadomestno izpolnitev v smislu prvega odstavka 283. člena OZ.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno v 1. in 2. točki izreka spremeni tako, da glasi: „V razmerju med stečajnim tožnikom L. d.d. - v stečaju, in tožencem A d.o.o., se razveljavi: - učinek odstopa, izročitve in prenosa terjatve in plačila z odstopljeno terjatvijo dne 30.9.2008 po dokumentu Faktoring pogodba in dogovor št. FPEO-385-08, s čimer je tožnik odstopil svoje terjatve po računi(ih) št. 113401 z dne 31.7.2008, 113404 z dne 31.7.2008, 113406 z dne 31.7. 2008, 113407 z dne 31.7.2008, 113636 z dne 20.8.2008, 114063 z dne 10.9.2008 in 114064 z dne 10.9.2008, toženec pa je s tem prejel plačilo svojih terjatev po računu(ih) št. 07-310-000446, 07-310-000446, 07-310-000446, 07-310-000446, 07-310-000446, 07-310-000446 in 07-310-000446, v skupnem znesku 26.825,93 EUR, - učinek odstopa, izročitve in prenosa terjatve in plačila z odstopljeno terjatvijo dne 5.12.2008 po dokumentu Faktoring pogodba in dogovor št. FPEO-DIR0499/2008, s čimer je tožnik odstopil svoje terjatve po računu(ih) št. 115434, toženec pa je s tem prejel plačilo svojih terjatev po računu(ih) št. 07-310-000446, v skupnem znesku 29.750,00 EUR, - učinek odstopa, izročitve in prenosa terjatve in plačila z odstopljeno terjatvijo dne 31.12.2008 po dokumentu Faktoring pogodba in dogovor št. FPEOR0533/2008, s čimer je tožnik odstopil svoje terjatve po računu(ih) št.115557 (z dne 10.12.2008) in 115626 (z dne 15.12.2008), toženec pa je s tem prejel plačilo svojih terjatev po računu(ih) št. 07-310-000446 in 07-310-000446, v skupnem znesku 20.609,30 EUR, - učinek odstopa, izročitve in prenosa terjatve in plačila z odstopljeno terjatvijo dne 8.7.2008 po dokumentu št. 543 Faktoring pogodba FPEO-b.s-248-08, s čimer je tožnik odstopil svoje terjatve po računu(ih) št. 112409, toženec pa je s tem prejel plačilo svojih terjatev po računu(ih) št. 07-310-000402 (račun A.), Temeljnica 20-1-539 in Obračun 1-539/2008, v skupnem znesku 27.968,89 EUR.

Toženec mora v 15 dneh plačati tožniku na njegov račun št. IBAN SI56 3300 0000 3290 328 denarni znesek 105.154,12 EUR.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 1.761,38 EUR stroškov prvostopenjskega postopka v 15-tih dneh v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“ V ostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.719,00 EUR pritožbenih stroškov v 15-tih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev učinkov odstopa, izročitve in prenosa terjatev in plačila z odstopljenimi terjatvami po Faktoring pogodbah in spremljajočih dogovorih v skupnem znesku 105.154,12 EUR in na plačilo navedenega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.11.2009 dalje do plačila (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 2.715,42 EUR v 15-tih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje ali spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in stroškovno posledico.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je v pretežnem delu utemeljena.

5. Iz tožbene naracije, ki jo je dopolnila sama tožena stranka v vlogi z dne 2.7.2010 (list. št. 30) izhaja, da je tožena stranka na podlagi Faktoring pogodbe z dne 28.12.2007, sklenjene med toženo stranko kot faktorjem in družbo A. d.o.o. kot klientom odkupila terjatev klienta do tožeče stranke med drugim tudi po računih št. 07-310-000446 (v nadaljevanju račun št. 446) z dne 17.12.2007 v znesku 86.984,08 EUR in št. 07-310-000402 (v nadaljevanju račun številka 402) z dne 12.11.2007 v znesku 24.926,89 EUR. Obstoj navedenih terjatev je s sklenjenim dogovorom istega dne priznala tudi tožeča stranka. Po trditvah tožeče stranke je po sklenjenih Faktoring pogodbah med tožečo stranko kot klientom in toženo stranko kot faktorjem tožeča stranka odsvojila terjatve do njenih dolžnikov K. s. d.o.o., D. K. d.d., D. K. d.o.o., Z., in K. d.o.o. v skupnem znesku 105.154,12 EUR za zapiranje terjatev izračunov 402, 446 in 447 in s tem za poplačilo obveznosti do toženca, kar je razvidno iz Faktoring pogodb, ter da tožena stranka ni tožeči stranki iz teh pogodb nakazala nobenega zneska ali sredstev iz predfinanciranja. Tako pri sklenjenih Faktoring pogodbah ni šlo za običajni faktoring z odkupom terjatev, ampak so bile pogodbe sklenjene zato, da je tožnik tožencu poravnal del njegovih terjatev iz računov, ki jih je prevzel od družbe A. d.o.o.. S tem pa je prišlo do zmanjšanja premoženja (bodoče stečajne mase) tožnika tako, da bodo drugi upniki (prednostni in navadni) poplačani v stečajnem postopku v manjšem deležu, kot že izpodbijana dejanja ne bi bila opravljena. Tako je podan objektivni pogoj izpodbojnosti po prvi alineji 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP.

6. Prvostopenjsko sodišče je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je v obravnavani zadevi podan subjektivni pogoj izpodbojnosti iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP, torej da je tožena stranka takrat, ko so bila izpodbijana pravna dejanja storjena, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen, saj tožena stranka navedb tožeče stranke o vedenju, da je dolžnik insolventen, ni izpodbijala.

7. Po presoji pritožbenega sodišča pa je prvostopenjsko sodišče zmotno presodilo, da objektivni pogoj izpodbojnosti ni podan, ker naj ne bi bila izpolnjena domneva izpodbojnosti iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP in ker naj bi tožeča stranka ne dokazala, da so bili zaradi izpodbijanih cesij drugi upniki oškodovani oziroma, da so ti upniki tedaj sploh imeli terjatve do tožeče stranke.

8. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka s sklenitvijo Faktoring pogodbe z družbo A. d.o.o. dne 28.12.2007 od slednje odkupila terjatev, ki jo je imela do tožeče stranke po računu št. 446 in 402. S klientovim odstopom teh terjatev je postala upnik tožena stranka.

9. Med pravdnima strankama pa so bile sklenjene štiri Faktoring pogodbe, s katerimi je tožena stranka kot faktor odkupila terjatve tožeče stranke kot klienta do njenih dolžnikov, tožeča stranka pa ji je te terjatve odstopila. Cesijo teh terjatev z dne 30.9.2008, 5.12.2008, 31.12.2008 in 8.7.2008 in z njimi izpolnitev terjatev po računih št. 446 in 402 sedaj s tožbo izpodbija tožnik.

10. Ena od temeljnih funkcij pogodbe o faktoringu je financiranje klienta. S faktorjevim odkupom terjatev (zapadlih ali nezapadlih) namreč klient pridobi likvidna sredstva za svoje poslovanje. Eden od načinov financiranja je tudi postopek predplačila, katerega značilnost je, da faktor klientu izplača predujem v določenem sorazmernem delu vrednosti odkupljene terjatve, preostali del kupnine pa izplača takrat, ko prejme plačilo dolžnika. Da naj bi šlo v vseh obravnavanih primerih med pravdnima strankama za tak način financiranja, nenazadnje izhaja tudi iz navedb same tožene stranke, ko govori o tožnikovem prejemu sredstev iz naslova predfinanciranja.

11. Toda prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka svojo pogodbeno obveznost plačila odkupljenih terjatev izpolnila s pobotom s terjatvijo, ki jo je imel toženec do tožnika po Faktoring pogodbi, sklenjeni z A. d.o.o., očitno izhajajoč iz temeljnic za črpanje predfinanciranja (ki jih je predložila tožena stranka) in določila 5. točke 3. člena vseh Faktoring pogodb, sklenjenih med pravdnima strankama, katerih učinek prenosa terjatev s tožbo izpodbija tožnik, iz navedenega določila pa izhaja, da se sredstva pred financiranja črpajo za poplačilo obveznosti tožeče stranke do tožene stranke in sicer tako iz fakture št. 446, kot iz fakture št. 402. 12. Evidentno torej je, da je bil s Faktoring pogodbami ustvarjen pogoj za vzpostavitev terjatve tožeče stranke zoper toženo stranko iz naslova toženčevega odkupa tožnikovih terjatev in s tem za vzpostavitev vzajemnosti dolžniško-upniškega razmerja med pravdnima strankama ter za vzpostavitev pogojev za pobot medsebojnih terjatev. Šlo je torej za navidezno Faktoring pogodbo, ki je dejansko prikrivala dolžnikovo izpolnitev obveznosti iz računa št. 446 in 402 do tožene stranke z odstopom tožnikovih terjatev do njegovih dolžnikov, torej za tožnikovo nadomestno izpolnitev v smislu prvega odstavka 283. člena OZ. Znesek predplačila torej nikoli ni bil nakazan tožeči stranki, pač pa po izrecnem pogodbenem določilu namenjen za pobot s toženčevo terjatvijo do tožnika po zgoraj navedenih računih.

13. Ob povedanem je zato materialnopravno zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da je treba za presojo zakonske domneve iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP upoštevati v obravnavanem primeru zgolj pogodbeno razmerje med pravdnima strankama iz Faktoring pogodb, ne pa tudi položaja tožene stranke v zvezi z izpolnitvijo njegove terjatve, ki jo je prejela od tretjega (družbe A. d.o.o.), ker je tako stališče preozko. Po citiranem zakonitem določilu se domneva, da je objektivni pogoj izpodbojnosti iz prve točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP izpolnjen, če je bilo dejanje opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe ali drugega dvostranskega pravnega posla v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika. Da je prvotni upnik A. d.o.o. svojo izpolnitev opravil tožeči stranki oziroma, da sta njegovi terjatvi po računih št. 446 in 402 zapadli v plačilo še pred izpolnitvijo tožeče stranke, med pravdnima strankama ni sporno. Ker pa prevzemnik terjatve po 421. členu OZ nasproti dolžniku ohrani enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik, je torej s prevzemom terjatve vstopil nasproti dolžniku v pravni položaj odstopnika. Tako je tudi v takem primeru uporabljiva nasproti prevzemniku terjatve določba 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Tožnik je v prvostopenjskem postopku namreč zatrjeval, da je terjatev prvotnega upnika A. d.o.o. po računu št. 446 zapadla v plačilo dne 12.3.2008 po računu številka 402 pa 7.2.2008, z izpodbijanimi pravnimi dejanji pa je tožeča stranka izpolnjevala toženi stranki prav terjatve iz teh računov, kar je nenazadnje ugotovilo samo prvostopenjsko sodišče. Tako se pokaže, da je v obravnavanem primeru izpolnjena zakonska domneva obstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti po 1. točki prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP, ki je tožena stranka ni uspela z relevantnimi in konkretnimi navedbami izpodbiti.

14. Nesprejemljivo je tudi stališče prvstopenjskega sodišča, da bi morala tožeča stranka posebej dokazati oškodovanje drugih upnikov z izpodbijanimi pravnimi dejanji in da so ti upniki v času izpodbijanih dejanj sploh že imeli terjatve. Sodišče je namreč ugotovilo, da je v obravnavanem primeru podan subjektivni pogoj izpodbijanja, torej vedenje tožene stranke že v času opravljenih izpodbijanih pravnih dejanj, da je dolžnik (tožnik) insolventen. Insolventnost pa pomeni dolžnikov položaj trajnejše nelikvidnosti ali dolgoročne plačilne nesposobnosti, torej položaj, ko dolžnik že dlje časa ni več sposoben redno poravnati svojih obveznosti. Protislovna je zato na eni strani ugotovitev sodišča o toženčevem vedenju glede stanja insolventnosti tožnika v času oprave izpodbijanih pravnih dejanj in očitek tožniku o nedokazanosti obstoja drugih upnikov v času oprave izpodbijanih pravnih dejanj.

15. Tožnik je v prvostopenjskem postopku navajal, da stečajna masa ne zadostuje niti za poplačilo prednostnih terjatev in da toženčeva terjatev sodi v kategorijo navadnih terjatev, čemur tožena stranka ni oporekala. Neutemeljeno zato prvostopenjsko sodišče prevaljuje breme dokazovanja oškodovanja drugih upnikov na tožnika.

16. Ob povedanem se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče pri presoji neobstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti zmotno uporabilo materialno pravo in da je navedeni pogoj iz 1. alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP izpolnjen.

17. Po drugem odstavku 278. člena ZFPPIPP mora oseba, v korist katere je bilo izpodbito pravno dejanje storjeno, stečajnemu dolžniku vrniti tisto, kar je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejela, če pa to ni več mogoče, pa plačati denarno nadomestilo po cenah ob izdaji sodne odločbe. Tožena stranka, ki je na podlagi izpodbitih pravnih dejanj prejela terjatve tožeče stranke, bi bila torej dolžna s povratno cesijo tožeči stranki vrniti te terjatve.

18. Ker pa med pravdnima strankama ni sporno, da so odstopljene terjatve z izpolnitvijo tožnikovih dolžnikov prenehale, ker jih je tožena stranka izterjala, vračilo terjatev ni več mogoče. Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti korist, ki jo je z izpodbitimi pravnimi dejanji prejela, torej višino odstopljenih, pa plačanih ji terjatev v znesku 105.154,12 EUR.

19. Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni tožnikovi pritožbi v pretežnem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke dispozitiva te sodbe (358. člen ZPP), v preostalem obrestnem delu pa pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), ker tožnik zanj nima podlage v določbi 278. člena ZFPPIPP.

20. Sprememba sodbe je narekovala tudi odločitev pritožbenega sodišča o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom v pretežnem delu uspela, glede neuspelega obrestnega dela pa posebni pravdni stroški niso nastali, ji gredo priglašeni stroški sodne takse za postopek na prvi stopnji 1.719,00 EUR, poštni in fotokopirni stroški za tožbo in za pripravljalni vlogi v skupnem znesku 33,50 EUR ter potni stroški za prihod na narok na relaciji Škofja Loka-Kranj-Škofja Loka (24 kilometrov X 0,37 EUR) v znesku 8,88 EUR. Skupno mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 1.761,38 EUR stroškov prvostopenjskega postopka. Ker pa je tožeča stranka s pritožbo v pretežnem delu uspela, ji gre tudi povračilo sodne takse za postopek o pritožbi v znesku 1.719,00 EUR. Pritožbeno sodišče pa tožeči stranki ni priznalo priglašenih administrativnih stroškov, ker jih ni specificirala.