Jedro

Ena izmed predpostavk jamčevalnih zahtevkov je ugotovitev, da ima stvar, ki jo je prodajalec izročil kupcu napako, zaradi česar štejemo, da je bila prodajalčeva izpolnitev nepravilna.

V konkretnem primeru gre za vprašanje, ali je motor zadostoval merilom merilom v sestavi izpušnih plinov, ki jih je določala Evropska direktiva za EURO 3. Sodišče je sicer dolžno utemeljenost zahtevka preizkusiti na vseh pravnih podlagah, ki so na voljo, vendar pa je pri tem vezano na trditveno podlago, ki je okvir, v katerem sme sodišče opravljati materialno pravno presojo. V konkretnem primeru pa tožnik ni navedel vseh odločilnih dejstev, ki bi lahko utemeljevala uporabo oziroma presojo zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 33.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.6.2007 dalje, zneska 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.6.2007 do 1.6.2009 in zneska 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5.6.2009 dalje ter sklenilo, da je tožeča stranka v 15-tih dneh dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroškov v znesku 2.079,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za izpolnitev dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Sodišče prve stopnje je kršilo drugi odstavek 287. člena ZPP, ki določa, da senat predlagane dokaze za katere misli, da niso pomembni za odločbo zavrne in navede v sklepu zakaj jih je zavrnilo. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni povedalo zakaj ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca ekonomske stroke in dokaze z zaslišanjem priče J. D. – Z., zaslišanjem predstavnika V. V. d.o.o. in dokaza z vpogledom v listine, iz katerih izhaja izračun tožnikovega dobička, saj je tožnik z navedenimi dokazi dokazoval pravno relevantna dejstva, zato bi sodišče te dokaze moralo izvesti. Brez dvoma je motor pri vsakem vozilu bistveni del vozila. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da skrita stvarna napaka oziroma zamolčana napaka o vrsti vgrajenega motorja, to je EURO 2 namesto EURO 3, ni takšna lastnost vozila, ki je potrebna za običajno rabo ali promet z vozilom. Takšna napaka, ki med pravdnima strankama sploh ni sporna, je nedvomno skrita stvarna napaka, za katero pa tožnik ni mogel vedeti. Tip motorja je pomemben za promet s tovornimi vozili, zato je takšna lastnost tovornega vozila takšne narave, da jo je nedvomno uvrstiti pod 1. točko 495. (pravilno 459) člena Obligacijskega zakonika. Sodišče prve stopnje je nadalje napačno ugotovilo, da med pravdnima strankama kot bistvena sestavina pogodbe ni bila dogovorjena vrsta motorja. Motor oziroma tip motorja je pri vozilih vedno bistvena sestavina, saj poganja celotno vozilo, od tipa motorja pa je odvisna višina cestnin, višina dajatev pri registraciji, višina stroškov servisiranja in vzdrževanja, nenazadnje pa tudi promet s takšnim vozilom, saj je v gospodarski dejavnosti potrebno računati tudi s prodajo vozila. Dejstvo je, da je imelo prodajno tovorno vozilo vgrajen motor EURO 2 in ne EURO 3, kar ni bilo nikoli prerekano, zaradi česar sodišče napačno ugotavlja, da tožnik ni zadostil dokaznemu bremenu, saj naj ne bi podal ustreznih dokaznih predlogov, niti ustrezne dejanske podlage, ki bi utemeljevala obstoj konkretne skrite napake. Med pravdnima strankama namreč nikoli ni bilo sporno, da je motor tipa EURO 2, ker je tip motorja standard, ki izhaja iz certifikatov. Sodišče prve stopnje pa je najprej ugotavljalo neprerekano dejstvo, potem pa se je postavilo še v vlogo izvedenca za motorje oziroma izvedenca strojne stroke, ko je ugotavljalo, da ima motor prodajnega vozila lastnosti standarda EURO 3. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal vtoževane škode. Tožnik je pravni posel za nakup motornega vozila sklenil s toženo stranko, tudi zaradi dejstva, ker mu je tožena stranka zagotovila, da bo zanjo lahko še pet let opravljal storitve prevoza, vendar se tožena stranka dogovora ni držala in po nakupu citiranega tovornega vozila tožnik za toženo stranko prevozov ni upravljal, zato je pravna podlaga citiranega pravnega posla odpadla, zaradi česar je tožena stranka neupravičeno obogatena za celoten vtoževani znesek. Sodišče bi ob upoštevanju vseh dejstev, ki jih je samo ugotovilo moralo v primeru, ko je štelo, da tožeči stranki ne pripada odškodnina iz naslova stvarnih napak, preverjati vse pravne podlage, ki jih nudi OZ po načelu iura novit curia.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik zahteva povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi skrite stvarne napake na predmetu, ki je bila predmet kupoprodajne pogodbe. Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da je uveljavljani tožbeni zahtevek potrebno presojati po pravilih 458. do 480. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), v katerih so opredeljene pravice kupca iz naslova stvarne napake prodane stvari.

5. Kot izhaja iz dejanskih neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje je tožnik obvestil toženo stranko o napaki ter z dopisom z dne 5.6.2009 od pogodbe odstopil ter zahteval povrnitev nastale škode. Če je pogodba razdrta (razvezana) ima kupec predvsem zahtevek za vrnitev kupnine (111. čl. OZ), poleg tega pa ima lahko še zahtevek za povrnitev morebitne škode (prvi in drugi odstavek 468. člena OZ). V konkretnem primeru je tožnik zaradi zatrjevanega odstopa od pogodbe uveljavljal le odškodninski zahtevek, ne pa tudi kondikcijskega.

6. V primeru povrnitve škode zaradi zaupanja je odpravo te škode mogoče zahtevati samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov. Ena izmed predpostavk jamčevalnih zahtevkov je ugotovitev, da ima stvar, ki jo je prodajalec izročil kupcu napako, zaradi česar štejemo, da je bila prodajalčeva izpolnitev nepravilna. Napaka je stvarna, če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno običajno rabo ali za promet; če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za posebno rabo, za katero jo kupec kupuje, ki pa je bila prodajalcu znana ali bi mu bila morala biti znana: če stvar nima lastnosti in odlik, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene oziroma predpisane, ali pa če je prodajalec izročil stvar, ki se ne ujema z vzorcem ali modelom, razen, če je bil vzorec ali model pokazan le zaradi obvestila (459.čl. OZ).

7. Tožnik je zatrjeval, da vozilo, ki je bilo predmet kupoprodajne pogodbe ni imelo motorja tipa EURO 3, temveč motor tipa EURO 2, to pa je bila med pravdnima strankama izrecno dogovorjena značilnost ter bistvena sestavina prodajne pogodbe.

8. Oznake EURO so okolje varstveni standardi, ki se nanašajo na Evropske emisijske standarde. Standardi so opredeljeni v Evropskih direktivah, ki določajo zgornje vrednosti izpušnih emisij ogljikovega dioksida, trdih delcev, dušikovih oksidov in hidrogenkarbonatnih spojin, novih vozil, prodanih v EU. Standardi glede emisij snovi, ki onesnažujejo okolje se spreminjajo v odvisnosti od sprejetih dovoljenih vrednosti sestavin izpušnih plinov. V konkretnem primeru gre za vprašanje ali je motor zadostoval merilom merilom v sestavi izpušnih plinov, ki jih je določala Evropska direktiva za EURO 3. 9. Tožena stranka ni zanikala, da je imelo vozilo do datuma 14.3.2001 karakteristike motorja EURO 2, vendar pa je navedla, da je bilo dne 14. 3. 2002 vozilo prekvalificirano v EURO 3, kar izhaja iz potrdila o skladnosti varnega EURO 3 tovornega vozila z dne 14. 03. 2002 (priloga A23). Bistveno za presojo razmerja med pravdnima strankama je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo glede na svoje lastnosti vozilo v času sklenitve kupoprodajne pogodbe prekvalificirano oziroma je bilo ugotovljeno, da ustreza standardu EURO 3. Zmotno je pritožbeno stališče, da se je prvo sodišče postavilo v vlogo izvedenca za motorje, ko je ugotovilo, da ima motor prodanega vozila lastnosti standarda EURO 3. Navedeno dejstvo, da je lastnost motorja vozila v času sklenitve kupoprodajne pogodbe ustrezala standardu EURO 3, je prvo sodišče štelo za ugotovljeno na podlagi potrdila z dne 14.3.2002, kateremu verodostojnost tožnik ni oporekal. Kot izhaja iz potrdila z dne 14.3.2012 so bile zahteve glede emisij hrupa in izpušnih plinov glede na lastnost vgrajenega motorja usklajene s karakteristiko, ki so jo evropske direktive označevale z EURO 3. Tožena stranka je s potrdilom o skladnosti varnega EURO 3 tovornega vozila torej dokazala, da je od 14.3.2002 dalje motor spornega vozila imel lastnosti, ki ustrezajo standardu EURO 3 in tožnik slednjega ni izpodbil le z zatrjevanjem, da mu je potencialni kupec iz Bosne in Hercegovine pojasnil, da če bi imelo vozilo motor standardnega EURO 3, bi bila črta rdeča, ker pa je črta bela ima motor standard EURO 2 oziroma z izpovedbo, da se na računalniku ni izpisala ustrezna oznaka standarda EURO 3. Izvedenca avtomobilske stroke pa tožnik ni predlagal. 10. Tožnik pa tudi ni zatrjeval, da bi motor vozila že ob sami izdelavi moral ustrezati lastnostmi tipa EURO 3, temveč je trdil, da je želel kupiti tovorno vozilo, katerega motor izpolnjuje standard EURO 3 (glej tudi pripravljeno vlogo tožnika z dne 24.11.2011), kar je potrdil tudi s svojo izpovedbo, da je kupoval vozilo, ki bi ustrezalo standardu EURO 3. Tudi zaslišane priče J. G., L. Š. in R. V. so izpovedale, da je bilo predmet kupoprodajne pogodbe vozilo, ki ustreza EURO 3 standardu in ne vozilo, ki bi že pred prekvalificiranjem dne 14.3.2002, npr. v času izdelave oz. prve registracije, moralo imeti lastnosti motorja EURO 3. 11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi ne kršitev postopka, na katere mora paziti v okviru uradnega preizkusa po določilu drugega odstavka 350. člena ZPP. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožniku, da sodišče prve stopnje niti na naroku za glavno obravnavo niti v razlogih sodbe ni navedlo razlogov, zakaj je zavrnilo predlagane dokaze z postavitvijo izvedenca ekonomske stroke ter zaslišanjem priče J. D. – Z. in z zaslišanjem predstavnika V. V. d.o.o., čeprav jo k temu zavezuje določba drugega odstavka 287. člena ZPP, vendar pa tožnik še v pritožbi ne pojasni katera pravnorelevantna dejstva je želel dokazovati z zaslišanjem priče J. D. – Z. in z zaslišanjem predstavnika V. V. d.o.o., izvedba dokaza z izvedencem ekonomske stroke, ki bi podal izračun tožnikovega izgubljenega dobička, pa glede na zgornjo obrazložitev višjega sodišča kaže na to, da gre pravno nepomembna dejstva, saj tožnik ni dokazal že prve predpostavke za obstoj jamčevalnega zahtevka, to je obstoj stvarne napake. Zato ni izkazana vsebinsko očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 287. člena ZPP oziroma 8. členom ZPP.

12. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko se je oprlo na trditveno podlago spora. Trditev, da je njegov zahtevek materialnopravno utemeljen tudi iz naslova neupravičene obogatitve, je tožnik prvič postavil šele v pritožbi. Sodišče je sicer dolžno utemeljenost zahtevka preizkusiti na vseh pravnih podlagah, ki so na voljo, vendar pa je pri tem vezano na trditveno podlago, ki je okvir, v katerem sme sodišče opravljati materialno pravno presojo. V konkretnem primeru pa tožnik ni navedel vseh odločilnih dejstev, ki bi lahko utemeljevala uporabo oziroma presojo zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve.

13. Ker tožnik ni dokazal obstoja stvarne napake, ni upravičen zahtevati odškodnine zaradi napake prodane stvari. Sodišče prve stopnje je torej pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. Zato je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).