Jedro

Odločanje o pomembnosti prispevka vlagatelja k slovenski kulturi je strokovno vprašanje, kar ZUJIK še posebej poudari s tem, da ministrovo odločanje o tem vprašanju veže na posvetovanje s strokovno komisijo. V takih primerih je sodna presoja izpolnjevanja vsebinskih kriterijev zadržana, saj se sodišče ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev, ki po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja. To pomeni, da sodišče pristojnemu organu pri presoji takih kriterijev pušča določeno polje proste presoje, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava pa njegovo odločitev odpravi le v primeru, če je njegova argumentacija očitno nerazumna. Da pa bi bil preizkus razumnosti argumentacije sploh mogoč, mora biti odločba obrazložena v skladu z merili iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo št. 1030-14/2019/8 z dne 12. 11. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožniku ne dodeli republiške priznavalnine. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnikovo vlogo obravnavala strokovna komisija za področje vizualnih umetnosti, ki je ugotovila, da je tožnik s svojim minulim delovanjem na področju grafike nedvomno prisoten v slovenski javnosti že 40 let, vendar njegov umetniški opus ni prepoznaven kot izjemen prispevek k nacionalni kulturi, zato ne izpolnjuje pogojev iz 3. člena Uredbe o republiških priznavalninah (Uredba). Za svoje delo je sicer prejel nekaj ustreznih kritičnih odmevov strokovne javnosti oziroma enciklopedičnih zapisov in vrednotenj v strokovni literaturi ter nekaj pomembnejših domačih ali mednarodnih priznanj oziroma nagrad, njegova dela pa so bila uvrščena v nekaj mednarodnih zbirk razstav in natečajev. Vendar je njegov prispevek kljub temu manj presežen, saj v primerjavi z drugimi vlagatelji ne dosega ravni odmevnosti, prepoznavnosti, kvalitete in pomena, ki so pogoj za pridobitev priznavalnine. Tožnikove na komercialnem področju uveljavljene nagrade kažejo na njegovo pretežno komercialno delovanje, v zvezi s kritičnimi odmevi strokovne javnosti pa gre pretežno za medijske zabeležke posameznih kulturnih dogodkov, ki jih ni mogoče šteti za strokovne odzive. Poleg tega tudi ni priložil strokovnih kritik, katerih avtorji bi bili referenčni recenzenti s tega področja. Zato je na podlagi 90. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK) in 6. člena Uredbe odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je izpodbijana odločitev nerazumljiva. Toženka sama potrjuje, da je prejel _nekaj ustreznih_ kritičnih odmevov javnosti oziroma enciklopedičnih zapisov in vrednotenj v strokovni literaturi in da je prejel nekaj _pomembnejših domačih ali mednarodnih priznanj_ in nagrad. Torej sama priznava njegov pomemben prispevek k slovenski kulturi. Glede odmevnosti, prepoznavnosti, kvalitete in pomena dela tožnika primerja z drugimi vlagatelji, pri čemer teh kriterijev ne določa noben relevanten predpis, še zlasti pa je v nasprotju z relevantnimi predpisi primerjava njegovega dela z drugimi vlagatelji. Iz izpodbijane odločbe sicer izhaja ocena o tožnikovem prispevku k slovenski kulturi, vendar toženka za to ne navaja nobenih razlogov.

3. Navaja, da se ne strinja z neobrazloženo oceno komisije, ki v njegovem delu ni prepoznala izjemnega prispevka, češ da njegovi dosežki ne dosegajo ravni odmevnosti, prepoznavnosti, kvalitete in pomena, ki so pogoj za pridobitev priznavalnine. Našteva prejete nagrade, kritike in razstavne prostore, kjer je razstavljal in iz katerih po njegovem mnenju izhaja izjemen prispevek k slovenski kulturi. Poleg tega se je razstavno predstavil na 37. samostojnih razstavah, 49. selekcioniranih razstavah ter 50. skupinskih razstavah. Glede na to, da ga toženka primerja z drugimi vlagatelji, bi bila nujna vsaj navedba teh drugih vlagateljev, predvsem pa njihovih del, ki dosegajo zadostno raven odmevnosti, prepoznavnosti in kvalitete, saj je edino na ta način mogoče objektivno primerjati vlagatelje med seboj. Navaja tudi več prejemnikov republiške priznavalnine in njihove prejete nagrade, iz česar zaključi, da jih po dosežkih presega.

4. Sodišču predlaga, naj postavi izvedenca za intelektualno lastnino, ki bo podal objektivno mnenje, ali njegov opus zadostuje za pridobitev republiške priznavalnine ter po izvedbi predlaganih dokazov izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, njemu pa prizna povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Toženka v odgovoru na tožbo navaja pogoje za dodelitev republiške priznavalnine in v bistvenem ponavlja razloge izpodbijane odločbe. Dodatno še navaja, da strokovna komisija komercialnih nagrad ne more upoštevati v okviru pomembnejših nagrad za delovanje na kulturnem področju, zato je v tem kontekstu presojala tudi referenčnost razstavnih prostorov in dogodkov ter strokovne oziroma druge medijske odzive na te dogodke, ne glede na to, da so jih podali priznani recenzenti. Kljub temu da je v izpodbijani odločbi omenjen primerjalni vidik, pa je komisija pri svoji presoji izhajala izključno iz podatkov o delu, nagradah in strokovnih odzivih tožnika v konkretni vlogi. Zato postavitvi izvedenca nasprotuje in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 29. 1. 2020 v bistvenem ponavlja tožbene navedbe.

**Odločanje po sodnici posameznici**

7. Sodišče je 14. 10. 2021 sprejelo sklep I U 1929/2019-11, da v predmetni zadevi odloča po sodnici posameznici iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

**K I. točki izreka**

8. Tožba je utemeljena.

9. Po prvem odstavku 90. člena ZUJIK lahko minister upokojenemu ustvarjalcu na področju kulture, ki je posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, njegova pokojnina pa ni ustrezna danemu prispevku, dodeli republiško priznavalnino po posvetovanju s strokovno komisijo iz 20. člena tega zakona s področja kandidatovega dela. Po četrtem odstavku istega člena podrobnejše pogoje in postopek za pridobitev republiške priznavalnine predpiše vlada.

10. Na podlagi tega zakonskega pooblastila je vlada sprejela Uredbo, ki v 3. členu določa, da se šteje, da je predlagatelj s svojim minulim delom posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, če je njegovo ustvarjalno oziroma strokovno delo prepoznavno po izjemnem prispevku oziroma po profesionalnosti intelektualnih storitev, za kar predloži dokazila o prejemu pomembnih domačih in tujih priznanj oziroma nagrad za dosežke na kulturnem področju in dokumentirane kritične odmeve strokovne javnosti oziroma enciklopedične zapise oziroma vrednotenja v strokovni literaturi.

11. ZUJIK torej določa temeljne pogoje za dodelitev republiške priznavalnine (posebej pomemben prispevek k slovenski kulturi; pokojnina, ki ni ustrezna danemu prispevku), podzakonski akt pa še podrobnejše kriterije za ugotavljanje izpolnjenosti teh pogojev. Tako kljub temu da iz zakonskega besedila izhaja, da ZUJIK zgolj dopušča dodelitev priznavalnine (minister „lahko“ dodeli priznavalnino), ne gre za odločanje po prostem preudarku, temveč za vsebinsko presojo izpolnitve zakonskih pogojev iz prvega odstavka 90. člena ZUJIK, torej za pravno vezano odločanje.

12. Odločanje o pomembnosti prispevka vlagatelja k slovenski kulturi pa je strokovno vprašanje, kar ZUJIK še posebej poudari s tem, da ministrovo odločanje o tem vprašanju veže na posvetovanje s strokovno komisijo.

13. V takih primerih je sodna presoja izpolnjevanja vsebinskih kriterijev zadržana, saj se sodišče ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev, ki po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja. To pomeni, da sodišče pristojnemu organu pri presoji takih kriterijev pušča določeno polje proste presoje, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava pa njegovo odločitev odpravi le v primeru, če je njegova argumentacija očitno nerazumna. Da pa bi bil preizkus razumnosti argumentacije sploh mogoč, mora biti odločba obrazložena v skladu z merili iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

14. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik prejemnik nekaj ustreznih kritičnih odmevov strokovne javnosti oziroma enciklopedičnih zapisov in vrednotenj v strokovni literaturi ter nekaj pomembnejših domačih in mednarodnih priznaj oziroma nagrad, njegova dela pa so bila uvrščena v nekaj mednarodnih zbirk, razstav in natečajev. Vendar pa toženka teh referenc vsebinsko ne ovrednoti, jih niti ne našteje in ne pojasni, zakaj teh _nekaj_ tožnikovih dosežkov ne zadošča. Po presoji sodišča taka pavšalna obrazložitev pomembnosti oziroma irelevantnosti prejetih nagrad in strokovnih odzivov ne omogoča preizkusa razumnosti argumentacije, saj iz nje ni razvidno, kako (po katerih merilih) je toženka prišla do svojih zaključkov. Toženka bi morala podati obrazloženo oceno prejetih priznanj oziroma nagrad, kot tudi obrazloženo oceno dokumentiranih kritiških odmevov strokovne javnosti oziroma enciklopedičnih zapisov oziroma vrednotenja v strokovni literaturi, česar v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni, čeprav se tožnik tako v dopolnjeni vlogi kot tudi v tožbi sklicuje na vrsto prejetih nagrad in strokovnih mnenj o svojem delu. Sodišče poudarja, da se do teh strokovnih mnenj ne opredeljuje ne po vsebini, ne po tem, ali sploh ustrezajo kriteriju „dokumentiranih kritičnih odmevov strokovne javnosti“, bi pa to v okviru obrazložitve izpodbijane odločbe morala storiti toženka.

15. Iz izpodbijane odločbe je tudi razvidno, da je strokovna komisija tožnikovo delo presojala primerjalno, torej na podlagi primerjave njegovega dela z drugimi vlagatelji, na podlagi česar je tožnikov prispevek kljub dodatnim obrazložitvam vseeno ocenila kot manj presežen. Sodišče se strinja s tožnikovim ugovorom, da bi toženka morala navesti pravno podlago za primerjavo z drugimi avtorji, česar ni storila. Pri čemer sodišče meni, da možnost izvedbe takšne primerjave iz relevantnih predpisov niti ne izhaja. Z odgovorom na tožbo pa ni mogoče dopolnjevati obrazložitve upravnih odločb. Ob pomanjkanju natančnejšega vsebinskega ovrednotenja sodišče sledi tudi tožnikovemu argumentu v zvezi s toženkinim stališčem o komercialni naravi nagrad oziroma priznanj in v tem kontekstu referenčnosti razstavnih prostorov, dogodkov ter strokovnih oziroma drugih medijskih odzivov na te dogodke.

16. Ker na podlagi vsega zgoraj navedenega izpodbijana odločba ne zadosti standardu obrazloženosti iz 214. člena ZUP, zaradi česar je sodišče ne more preizkusiti, je toženka zagrešila bistveno kršitev določb upravnega postopka, saj je kršila 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP.

17. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Ker je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

18. Sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca. Tožbi je namreč ugodilo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zato niti morebitna izvedba tega dokaza, ob tem, da tožnik v tožbi tudi ni predlagal sojenja v sporu polne jurisdikcije, ne bi mogla vplivati na odločitev sodišča. 19. V ponovljenem postopku bo morala toženka na podlagi kriterijev iz 3. člena Uredbe določno ovrednotiti okoliščine, na katere se sklicuje tožnik, ter na njihovi podlagi oceniti pomembnost njegovega prispevka k slovenski kulturi. Pri tem sodišče ponovno poudarja, da gre pri tej presoji za strokovno vprašanje, pri katerem ima toženka na voljo določeno polje proste presoje, mora pa biti odločitev obrazložena do take mere, da omogoča preizkus, ali izpolnjuje temeljni kriterij razumnosti oziroma da izključuje arbitrarnost pri odločanju1. **K II. točki izreka**

20. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi tožnikovemu stroškovnemu zahtevku, ki je v skladu s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik).

21. Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopala odvetnica, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika).

22. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu z Zakonom o sodnih taksah bo sodna taksa vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.

1 Glej sodbo Upravnega sodišča RS I U 1334/2014 z dne 29. 1. 2015.