Jedro

Tožnika ugotovljenega dejanskega stanja ne moreta uspešno izpodbiti le s posplošenim zatrjevanjem, da je le del parcele cesta in da bi morala toženka pridobiti mnenje izvedencev. Izvedba predlaganih dokazov je namenjena dokazovanju dejstev, ki jih mora stranka najprej zatrjevati. Tožnika tako ne moreta predlagati dokaza z izvedencem na način, da poskušata zgolj s tem dokaznim predlogom izpodbiti dejstva, ki jih je prvostopenjski organ ugotovil skladno z načelom proste presoje dokazov (10. člen ZUP), ne da bi podala zadostne konkretne pravno relevantne navedbe, s katerimi bi lahko utemeljeno omajala njegove dejanske zaključke

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovni zahtevek tožnika in stranke z interesom se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka v korist razlastitvene upravičenke Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju MOL) razlastil solastniške deleže na nepremičninah – parc. št. 2104/16, 2104/17 in 2104/19 k.o. ..., v lasti A.A. do 4/18, B.B.do 1/18 in C.C. do 1/18; v 2. točki izreka odločil, da je dokončnost te odločbe podlaga za vpis lastninske pravice na nepremičninah iz 1. točke izreka te odločbe, v korist MOL; v 3. točki izreka zavrnil predlog razlastitvene upravičenke MOL za izvedbo nujnega postopka; v 4. točki izreka pa odločil, da bo postopek razlastitve nepremičnin parc. št. 2104/18 in 2104/20, obe k.o. ..., v korist MOL nadaljeval s postavitvijo izvedenca cestne stroke.

2. V obrazložitvi navaja, da je MOL vložila predlog za razlastitev na podlagi 19. člena Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC-B). Ugotovljeno je bilo, da sta bili cesti kategorizirani z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest (Ur. l. RS 70/2005) in sicer po nepremičnini parc. št. 2104/16 k.o. ... poteka kategorizirana javna cesta ... pot, po nepremičninah parc. št. 2104/17 in 2104/19, obe k.o. ... pa ... ulica. Po obeh nepremičninah je cestni promet potekal pred uveljavitvijo ZJC-B in ob vložitvi zahteve za razlastitev. Zato je izkazana javna korist za razlastitev, ki je nujna, saj javna cesta poteka po nepremičninah, ki so še vedno v zasebni lasti, pri čemer ne obstajajo druge ustrezne nepremičnine. Razlastitev je v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino, saj so razlaščenci upravičeni do odškodnine. Predlog za postavitev izvedenca je zavrnil, ker je to, da po nepremičninah parc. št. 2104/16, 2104/17 in 2104/19, vse k.o. ... poteka vozišče, na delu nepremičnine pa je tudi pločnik, ugotovil iz listin v spisu in z ogledom. Razmejitve, kateri del parcele je asfaltiran, ni opravil, ker je že iz prilog k zahtevi za razlastitev izhajalo, da je dejanska raba nepremičnin pozidano zemljišče, namenska raba območje prometne infrastrukture, z ogledom na terenu pa se je prepričal, da po nepremičninah poteka vozišče oziroma pločnik. Glede na izvedene dokaze in brez ustreznih dokazil o nasprotnem, ni imel razlogov, da bi dvomil o tem, da nepremičnine parc. št. 2104/16, 2104/17 in 2104/19, vse k.o. ...predstavljajo javno cesto.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Strinja se z razlogi prvostopenjskega organa, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja, da četudi javni cesti služita le za dostop do nekaterih bližnjih objektov, to ne pomeni, da ne gre za javno cesto. S tem, ko cesti vodita vsaj do ene stanovanjske hiše, povezujeta ta del naselja z ostalimi deli naselja. Za značaj javne ceste ni odločilno, kolikšne dele naselja povezuje med sabo oziroma koliko lastnikov nepremičnin ima od nje korist. Pomembno je, da tudi take ceste ohranjajo značaj javne ceste na način, da je po njih promet omogočen nedoločenemu številu uporabnikov pod enakimi pogoji, čeprav jih v praksi pretežno uporabljajo zgolj lokalni prebivalci za dostop do svojih hiš. V ugotovitvenem postopku je prvostopenjski organ to nedvomno ugotovil, zato je pritožbeni ugovor o neobstoju javne koristi neutemeljen. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da nista bila postavljena izvedenca geodetske in cestnoprometne stroke, drugostopenjski organ ugotavlja, da ti dokazi ne bi pripeljali do drugačnega dejanskega stanja. Prvostopenjski organ je namreč že na podlagi drugih dokazov pravilno in zanesljivo ugotovil, da na predmetnih nepremičninah potekata javni cesti. Upravni organ lahko dejstva, za ugotovitev katerih ni potrebno posebno strokovno znanje, s katerim sam ne bi razpolagal, ugotovi tudi sam.

4. Tožnika se z odločitvijo ne strinjata. V tožbi navajata, da je toženka brez izvedencev samostojno odločila, kam spada asfaltirana površina ceste in izdala odločbo, ne da bi vedela, v katere parcele posega asfaltna površina. Za to ni strokovno usposobljena, ampak je za opredelitev točnih meja usposobljen zgolj izvedenec, ki bi moral ugotoviti, kateri del parcel je cesta. Odločba ne ugotavlja lege cestišča, njegovega obsega in dejstva, ali cesta prekriva celotne razlaščene parcele ali ne. Posledično so razlaščene celotne parcele namesto njihovi deli. Toženka predvideva, da bo z izvedencem cestno prometne stroke obseg ceste šele ugotavljala v nadaljevanju, vendar to ne bo imelo več pravnega učinka na izpodbijano odločbo. Nepremičnine ni mogoče najprej razlastiti, potem pa v nadaljnjem postopku ugotavljati, kolikšen obseg ima cesta. To dejansko pomeni, da sta tožnika ostala brez vseh parcel, saj jima z naknadnim izvedenstvom zaradi učinka pravnomočnosti del parcele ne more biti vrnjen. Ker dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, je bilo posledično materialno pravo zmotno uporabljeno, prav tako pa so bila bistveno kršena pravila postopka, ker niso bili izvedeni dokazi, na katere bi se odločba lahko opirala. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo opravi in vrne zadevo toženki v ponovno obravnavanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

6. Stranka z interesom MOL v odgovoru na tožbo navaja, da sta tožnika primarno nasprotovala kakršnikoli razlastitvi nepremičnin, medtem ko v tožbi navajata, da bi se moral razlastiti le njun del, s čimer smiselno priznavata, da je cesta, ki poteka po predmetnih nepremičninah, občinska javna cesta. V konkretnem primeru je toženka pravilno presodila, da postavitev izvedenca ni potrebna in je o razlastitvi nepremičnin pravilno odločila na podlagi drugih dokazov, iz katerih izhaja, da po njih potekata javni cesti oziroma vozišče in pločnik. Tudi izvedenec geodetske stroke ni bil potreben, saj že iz samih prilog k zahtevi za razlastitev izhaja, da je dejanska raba celotnih nepremičnin pozidano zemljišče in namenska raba območje prometne infrastrukture, prvostopenjski organ pa se je tudi na ogledu prepričal, da po nepremičninah poteka vozišče oziroma pločnik. O tem pričajo fotografije z ogleda, ki se nahajajo v spisu. Brez ustreznih dokazil o nasprotnem prvostopenjski organ ni imel razlogov, da bi dvomil, da predmetne nepremičnine predstavljajo javno cesto in angažiranje izvedenca ni bilo potrebno. Tožniki se tudi neutemeljeno sklicujejo na to, da je toženka predvidela, da se bo obseg ceste ugotavljal z izvedencem v nadaljevanju. Iz izreka izpodbijanega akta namreč izhaja, da bo izvedenec postavljen v zvezi z nepremičninama 2104/18 in 2104/20 k.o. ..., o katerih z izpodbijano odločbo ni bilo odločeno. Predlaga zavrnitev tožbe.

7. Stranka z interesom C.C. na tožbo ni odgovoril. 8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je toženka ugotovila, da so nepremičnine parc. št. 2104/16, 2104/17 in 2104/9 k.o. ... na podlagi Odloka o kategorizaciji občinskih cest (Ur.l. RS št.70/05) del kategoriziranih cest ... pot in ... ulica. Zato je z izpodbijano odločbo razlastila solastniškiške deleže tožnikov na treh nepremičninah na podlagi določbe 19. člena ZJC-B ter Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1).

10. Po prvem odstavku 19. člena ZJC-B se lahko lastninska pravica odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, določenem v tem členu, če ob uveljavitvi tega zakona obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot določa prvi odstavek 3. člena zakona. Po tretjem odstavku 19. člena ZJC-B se, ne glede na določbo tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1, šteje, da je javna korist za razlastitev nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, ugotovljena, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njej poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena zakona.

11. Po že ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča tožbenega predloga v upravnem sporu ne opredeljuje le formalni predlog, kateri upravni akt oziroma njegov del naj se odpravi, temveč ga opredeljujejo tudi tožbene navedbe, s katerimi tožnik nasprotuje dejanskim in pravnim stališčem izpodbijanega upravnega akta in ki naj jih sodišče presodi.1 Upoštevaje tožbene navedbe pa sodišče ugotavlja, da za tožnika v tožbi ni (več) sporno, da so nepremičnine del javne ceste, ampak je sporen njen obseg, tj. tožnika menita, da bi morala toženka površino parcel, na katerih sta zgrajeni cesti, ugotavljati z izvedencem in da bi moral biti razlaščen le del parcel (pravilno: njunih deležev na delih parcel). Kateri je ta del, ne pojasnita.

12. Po presoji sodišča je toženka pravno relevantno dejansko stanje popolno in pravilno ugotovila. Res je, da se po 189. členu ZUP, če je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev zadeve, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga, opravi dokaz z izvedenci. Vendar tožnika ugotovljenega dejanskega stanja ne moreta uspešno izpodbiti le s posplošenim zatrjevanjem, da je le del parcele cesta in da bi morala toženka pridobiti mnenje izvedencev. Izvedba predlaganih dokazov je namenjena dokazovanju dejstev, ki jih mora stranka najprej zatrjevati. Tožnika tako ne moreta predlagati dokaza z izvedencem na način, da poskušata zgolj s tem dokaznim predlogom izpodbiti dejstva, ki jih je prvostopenjski organ ugotovil skladno z načelom proste presoje dokazov (10. člen ZUP), ne da bi podala zadostne konkretne pravno relevantne navedbe, s katerimi bi lahko utemeljeno omajala njegove dejanske zaključke.2 Prvostopenjski organ je namreč v obrazložitvi izpodbijane odločbe prepričljivo pojasnil, da je izhajal iz predloženih listin, ki izkazujejo (dejanska raba nepremičnin je pozidano zemljišče, namenska raba pa območje prometne infrastrukture), da je na celotni površini obravnavanih nepremičnin javna cesta, poleg tega pa je opravil ogled, na katerem se je še sam prepričal v takšno dejansko stanje.

13. Iz zapisnika o ogledu, ki je v upravnem spisu, izhaja, da je uradna oseba, ki je vodila postopek, vsako nepremičnino fotografirala in pri vsaki izmed njih ugotovila stanje te nepremičnine in sicer je navedeno, da je parc. št. 2104/16 k.o. ... v celoti asfaltirana (slika št.1), parc. št. 2104/17 k.o. ... je v celoti asfaltirana + pločnik (slika št.2), parc. št. 2104/18 k.o. ... je v celoti zelena/neasfaltirana (slika št. 3), parc. št. 2104/19 k.o. ... v celoti asfaltirana (slika št.4), nepremičnina parc. št. 2104/20 k.o. ... pa je deloma zelena in deloma tlakovana (slika št.5). Iz zapisnika izhaja, da stranke zoper te ugotovitve niso imele nobenih pripomb. Tožnica A.A je izjavila zgolj to, da razlastitvi ne nasprotuje, če bi ji ponudili višjo ceno. Nobeden od tožnikov, niti njun pooblaščenec ni zatrjeval, da naj bi bila površina parcel, katerih solastniški deleži so bili z izpodbijano odločbo razlaščeni, manjša, tj. da površina parcel iz slik št. 1, 2 in 4 ni v celoti cestni svet in na kateri točki naj bi se v naravi dejansko končal ter naj bi razlastitev posegala v del parcele, ki naj bi bili že izven cestnega sveta. Tudi v vlogi z dne z dne 5. 7. 2017, vloženi v spis po ogledu, v kateri sta tožnika ponovno predlagala dokazovanje z izvedencem, nista konkretizirala svojih ugovorov zoper ugotovitve prvostopenjskega organa, tj. nista pojasnila v katerem delu naj bi bile napačne in zakaj. Zato je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko ni postavil izvedenca, ki naj bi ugotavljal, da javna cesta ne poteka po celotnih parc. št. 2104/16, 2014/17 in 2104/19 k.o. ..., saj tožnika nista postavila ustrezne trditvene podlage, po katerih delih naj je ne bi bilo, da bi se z izvedencem sploh lahko ugotovilo, ali je sporna površina na parceli del ceste oziroma cestnega sveta. Sporna površina zaradi pomanjkanja ustrezne trditvene podlage namreč sploh ni bila znana.

14. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da bo toženka obseg razlaščenih parcel šele ugotavljala z izvedencem po pravnomočnosti izpodbijane odločbe. Kaj takega res ne bi bilo zakonito, vendar pa toženka tega ni odločila. Iz listin v upravnem spisu izhaja, da se je uradni osebi, ki je vodila postopek, na ogledu porajal dvom o tem, ali sta nepremičnini parc. št. 2104/18 in 2104/20, obe k.o. ... javna cesta oziroma ali sta del cestnega sveta, saj nista asfaltirani, zaradi česar je odločila, da bo to dejstvo ugotavljala z izvedencem. Tožnika bosta lahko ugovarjala ugotovitvam izvedenca, če bosta mnenja, da niso pravilne in v primeru odločitve o razlastitvi teh nepremičnin uveljavljala pravna sredstva zoper to odločbo.

15. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, čeprav je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, saj tožniki navajajo zgolj tista dejstva in predlagajo dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen tega zakona) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Sodišče je že pojasnilo, da tožnika ves čas upravnega postopka nista postavila ustrezne trditvene podlage, ob kateri bi toženka morala postaviti izvedenca. Takih trditev tudi v tožbi nista navedla, ampak zgolj posplošeno zatrjujeta, da bi morali biti razlaščeni deli parcel (pravilno: deleži na delih parcel) in ne celotne parcele in da bi se obseg oziroma površina nepremičnin, na katerih je javna cesta, morala ugotavljati z izvedencem, katerega postavitev predlagata tudi v tožbi. Zato predlagani dokaz (za katerega ni jasno, kaj konkretno naj bi dokazoval) ni pomemben za odločitev. Prav tako zaradi odsotnosti relevantne trditvene podlage za odločitev o obsegu podržavljene nepremičnine ni pomembno predlagano zaslišanje strank. Pri tem pa sta imeli stranki ves čas upravnega postopka, in še posebej na ogledu na kraju samem, možnost pokazati mejo, do katere naj bi po njunem prepričanju segal cesti svet in to utemeljiti s svojimi razlogi. Tega ne moreta storiti v tem postopku, saj bi šlo za nova dejstva in dokaze, ki jih sodišče glede na tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1 ne sme upoštevati. Na glavni obravnavi sodišče izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt (drugi odstavek 51. člena ZUS-1). Predlagani ogled je bil že opravljen v postopku na prvi stopnji in kot je bilo že obrazloženo, tožnika na tem ogledu konkretnih pripomb zoper ugotovljeni obseg javne ceste (tj.ugotovitev toženke, da gre za celotne parcele) nista dala. V tožbi pa tudi ne pojasnita (opravičljivih) razlogov, zakaj bi bilo treba že izvedeni dokaz z novim ogledom presoditi drugače. 16. Odločitev o stroških tožnika temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker stranka z interesom z navedbami iz odgovora na tožbo ni prispevala k odločitvi sodišča, pa je sodišče v skladu z določbami prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tudi njen zahtevek za povračilo stroškov postopka zavrnilo.

1 Glej I Up 295/2016 z dne 7. 12. 2016, X Ips 298/2016 z dne 20. 9. 2017 in I Up 16/2017 z dne 15. 2. 2017 2 Glej IU 1849/2015 z dne 28. 3. 2017