Jedro

V konkretni kazenski zadevi se obdolžencu očita, da je grdo ravnal z oškodovanko zato da bi jo ustrahoval in vznemiril, sledi opis grdega ravnanja - močan prijem za roko ter posledično povzročitev podplutbe, za tem pa so navedene še okoliščine iz katerih je moč sklepati, da se je oškodovanka (takšna je tudi trditev v izreku) počutila prestrašeno - pred tem pa jo je že večkrat odrinil in nanjo vpil. S takšnim opisom pa so po presoji Vrhovnega sodišča dovolj konkretizirani zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje. Vrhovna državna tožilka namreč utemeljeno opozarja na sodno prakso Vrhovnega sodišča, da se zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov striktno nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven. Močan stisk roke, ki je povzročil podplutbo ter sicer pred tem že večkratno nadlegovanje ter vpitje nad oškodovanko pa so nedvomno takšna dejanja na podlagi katerih je mogoče sklepati o subjektivnem znaku tega kaznivega dejanja. Dvom, ali je obdolžencu dokazan namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanke, glede na njegove zmožnosti razumevanja pomena svojega dejanja in obvladovanja, pa je razlog za izrek oprostilne sodbe iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, ne pa po 1. točki, kot je bilo to storjeno v obravnavanem primeru.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi kršitev 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi z drugim in prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju je bil obtoženi M. K. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščen obtožbe, da je z drugim zato, da bi ga ustrahoval in vznemiril, grdo ravnal, pri tem pa so bile njegove zmožnosti razumeti pomen svojega dejanja in zmožnosti imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšane, zaradi organsko pogojene nesposobnosti odzvati se na neugodno dinamiko znotraj razširjene družine, s tem, da je 7. 9. 2016 ob približno 18. uri na dvorišču objektov na naslovu ... A. A. v prepiru tako močno prijel za desno roko, da ji je povzročil podplutbo, ker pa jo je že pred tem večkrat odrinil in nanjo vpil pa je bila K. zaradi tega prestrašena, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje grožnje po drugem in prvem odstavku 135. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

2. Pritožbeno sodišče je pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložila vrhovna državna tožilka Janja Vrečič Perhavec zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi z drugim in prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in da na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP ugotovi uveljavljeno kršitev, saj bo odločitev dala odgovor na pomembno pravno vprašanje, zlasti pa bo sodišče dodatno napolnilo zakonski znak „namen ustrahovanja in vznemirjanja“, ki je določen abstraktno in je njegova zapolnitev s strani najvišjega sodišča potrebna in zaželena.

B-1.

4. Sodišče je obdolženca oprostilo obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, ker je ocenilo, da mora biti izkazan subjektivni element kaznivega dejanja grožnje že v opisu kaznivega dejanja, oziroma, mora biti namen ustrahovanja in vznemirjanja, ki je potreben za opredelitev obravnavanega kaznivega dejanja po drugem odstavku 135. člena KZ-1 konkretneje opredeljen. V točki 8 obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje navedlo še, da zgolj dejstvo, da je bila z grdim ravnanjem storilca prizadeta telesna in duševna celovitost oškodovanca samo po sebi ne zadostuje zahtevi po konkretizaciji vseh zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja. Tudi pri grožnji, storjeni na način grdega ravnanja, mora biti podan neposredni namen storilca v smeri ustrahovanja ali vznemirjanja. Kot izrecen zakonski znak pa mora biti ta poseben namen storilca razviden oziroma zajet že v opisu. Pri tem se je sodišče sklicevalo še na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 47349/2014, kjer je navedlo, da ugotavljanje takega namena ne sme izhajati iz splošnih domnev ali sklepanja o tem, kaj je storilec z inkriminiranim dejanjem hotel oziroma zasledoval, pač pa mora zaključek o njegovem obstoju izhajati iz konkretnih dejstev in okoliščin vsakega obravnavanega primera. Abstraktni opis očitanega kaznivega dejanja sicer vsebuje navedbo zakonske norme (da je z drugim grdo ravnal zato, da bi ga ustrahoval in vznemiril), vendar pa v nadaljevanju konkretni očitek kaznivega dejanja ne vsebuje navedbe konkretnih dejstev in okoliščin na podlagi katerih bi se lahko ugotavljal obtoženčev obarvan naklep. Takim zaključkom je pritrdilo tudi višje sodišče ter navedlo, da fizični poseg v oškodovankino telesno integriteto, ki se zatrjuje v opisu kaznivega dejanja ne predstavlja konkretizacije zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja.

5. Zoper navedeno sodbo je vložila vrhovna državna tožilka Janja Vrečič Perhavec zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP v zvezi z drugim in prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Vrhovna državna tožilka namreč ocenjuje, da element obravnavanega kaznivega dejanja „namen ustrahovanja ali vznemirjanja“ opredeljuje subjektivni odnos storilca do njegovega ravnanja in se navzven izraža z grožnjo „na način z grdim ravnanjem - po drugem odstavku istega zakonskega določila“. V obtožnem aktu je zato v okviru dejanskega opisa kaznivega dejanja potrebno navesti dejstva in okoliščine, ki zakonske znake tega dejanja kar najbolj natančno označijo, pri čemer državna tožilka poudarja, da je na očitek, da je obdolženec grdo ravnal proti oškodovanki z namenom njenega ustrahovanja ali vznemirjanja mogoče sklepati iz okoliščin celotne situacije, v kateri je prišlo do storilčevega ravnanja. „Namen ustrahovanja in vznemirjanja“ je namreč dovolj določno opredeljen že v zakonu (zato, da bi ga ustrahoval in vznemirjal) in zadostuje za opredelitev kaznivega dejanja že sklicevanje na zakonske prvine v abstraktnem delu, medtem ko je v obravnavanem primeru v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja namen ustrahovanja in vznemirjanja zajet v izvršitvi grožnje, storjeni na način grdega ravnanja. Pri tem se državna tožilka sklicuje še na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 19555/2015, kjer je to sodišče navedlo, da se zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov striktno nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, torej na tiste znake kaznivega dejanja, ki so navzven razvidni. Drugače pa je s subjektivnimi elementi kaznivega dejanja, ki so del notranjega sveta storilca. Tako je po ustaljeni sodni praksi za opredeljevanje subjektivnih znakov dovolj, da je na njihov obstoj mogoče sklepati iz relevantnih okoliščin in dejstev. Zaključek o njihovem (ne)obstoju pa je stvar ocene sodišča, ki spada v obrazložitev in ne v izrek obtožbe (sodbe). Sodišči sta zaradi navedenega v zvezi z nekonkretiziranostjo zakonskega znaka namena ustrahovanja in vznemirjanja po presoji državne tožilke napačno uporabili materialno pravo. Iz objektivnih okoliščin, ki so v izreku natančno opisane pa je nedvomno mogoče sklepati na njihov namen ustrahovanja.

B-2.

6. Kvalificirano obliko kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1 med drugim utemeljuje tudi izvršitev grožnje z grdim ravnanjem. Pred novelo KZ-1B je bilo grdo ravnanje ena od dveh alternativnih oblik izvršitve temeljne oblike kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1. Po ustaljenem stališču sodne prakse pomeni grdo ravnanje vsa tista ravnanja, s katerimi storilec prizadene oškodovancu manj intenzivne telesne ali duševne bolečine, ki so intenzivnejše od realne razžalitve in manj intenzivne od telesne poškodbe, posledice takega ravnanja pa se kažejo v prizadeti telesni ali duševni celovitosti oškodovanca.1 Kvalificirana oblika kaznivega dejanja grožnje z grdim ravnanjem torej ni zgolj abstraktno ogrozitveno ravnanje, temveč z vidika duševne in telesne celovitosti ter osebnega dostojanstva poškodbeno kaznivo dejanje. Pri tem gre za poškodbene posledice kot npr. udarnine, praske, odrgnine, ki ne dosegajo praga lahke telesne poškodbe2. Kaznivo dejanje grožnje je mogoče izvršiti samo z direktnim naklepom, pri čemer mora biti naklep storilca celo obarvan _(dolus coloratus)_, saj mora storilec dejanje izvršiti z namenom ustrahovanja in vznemirjanja oškodovanca. Kot je poudarilo že Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 47349/2014 z dne 6. 4. 2017 je treba namen ustrahovanja in vznemirjanja kot izrecen zakonski znak kaznivega dejanja grožnje zajeti že v opisu dejanja v obtožnem aktu oziroma izreku sodbe ter ga ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin vsakega konkretnega primera, njegova ugotovitev pa ne sme izhajati preprosto iz domnev in sklepanj o tem, kaj je storilec hotel oziroma zasledoval s svojim dejanjem. Namen ustrahovanja in vznemirjanja je podan, če želi storilec pri oškodovancu doseči občutek duševnega nelagodja zaradi predočene nevarnosti za življenje, telo, prostost ali premoženje velike vrednosti. Namen ustrahovanja ali vznemirjanja je lahko podan samo, če storilec grožnje izrazi z namenom, da se oškodovanec seznani z njeno vsebino. Če se oškodovanec naključno seznani z vsebino grožnje, ki je storilec ni imel namena predočiti oškodovancu (storilec je npr. grožnjo zapisal v svoj dnevnik, in ni bila namenjena branju drugim osebam), kaznivo dejanje grožnje ne more biti uresničeno.

7. V kaznivem dejanju grožnje je inkriminirano ustrahovanje in vznemirjanje z grožnjami z napadom na izrecno in taksativno našteto pravno zavarovane dobrine (življenje, telesna celovitost, prostost). Grožnja mora biti resna in objektivno zmožna povzročiti vznemirjanje ali občutek strahu za življenje, telesno celovitost, prostost ali premoženje oškodovanca, pri čemer zgolj subjektivna okoliščina, da se je oškodovanec prestrašil ali počutil ogroženega, ne zadošča za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje.3 Pri presoji resnosti grožnje je treba upoštevati možen učinek ravnanja storilca kot celote in ne zgolj njegovih posameznih delov. Za izvršitev kaznivega dejanja grožnje namreč ni nujno, da bi se oškodovanec dejansko počutil ogroženega ali ustrahovanega, temveč zadostuje, da je grožnja objektivno zmožna ustvariti tako ustrahovanje oziroma vznemirjanje.4

8. Pri kaznivem dejanju grožnje gre torej za pomensko odprt opis kaznivega dejanja, kjer dejanje ni povsem opredeljeno z načinom storitve, temveč tudi s prepovedano posledico, to je objektivno zmožnostjo ogroziti varnost drugega. Opis dejanja kot historičnega dogodka, ki je predmet sojenja, mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki konkretizirajo kaznivo dejanje, kar daje okvir obtožbi o kateri odloča sodišče in hkrati obdolžencu daje možnost za pripravo svoje obrambe. Zato praviloma ne zadošča opis tako imenovanega izvršitvenega dejanja in nastale prepovedane posledice npr. izrečena grožnja in trditev, da je ogrožena varnost določene osebe, temveč mora opis vsebovati tudi okoliščine in dejstva, ki so spremljale storitev tega kaznivega dejanja (npr. okoliščine v katerih so bile grožnje izrečene, odnos med oškodovancem in storilcem in podobno). To še toliko bolj velja za pomensko odprte grožnje.5 Pri kaznivem dejanju po drugem odstavku, pa je kot je bilo že pojasnjeno, objekt varstva razširjen in predstavlja že poškodbeno kaznivo dejanje.

9. V konkretni kazenski zadevi se obdolžencu očita, da je grdo ravnal z oškodovanko zato da bi jo ustrahoval in vznemiril, sledi opis grdega ravnanja- močan prijem za roko ter posledično povzročitev podplutbe, za tem pa so navedene še okoliščine iz katerih je moč sklepati, da se je oškodovanka (takšna je tudi trditev v izreku) počutila prestrašeno - pred tem pa jo je že večkrat odrinil in nanjo vpil. S takšnim opisom pa so po presoji Vrhovnega sodišča dovolj konkretizirani zakonski znaki obravnavnega kaznivega dejanja. Vrhovna državna tožilka namreč utemeljeno opozarja na sodno prakso Vrhovnega sodišča, da se zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov striktno nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven. Močan stisk roke, ki je povzročil podplutbo ter sicer pred tem že večkratno nadlegovanje ter vpitje nad oškodovanko pa so nedvomno takšna dejanja na podlagi katerih je mogoče sklepati o subjektivnem znaku tega kaznivega dejanja. Dvom ali je obdolžencu dokazan namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanke glede na njegove zmožnosti razumevanja pomena svojega dejanja in obvladovanja, pa je razlog za izrek oprostilne sodbe iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, ne pa po 1. točki, kot je bilo to storjeno v obravnavanem primeru.

10. Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložilo Vrhovno državno tožilstvo, ugodilo, in ker je bila zahteva vložena v škodo obdolženca, uveljavljano kršitev le ugotovilo.

1 Glej sodbo VS RS I Ips 46254/2010 z dne 13. 11. 2014. 2 Glej sodbo VS RS I Ips 40318/2013 z dne 9. 7. 2015. 3 Glej sodbo VS RS I Ips 54545/2011 z dne 11. 12. 2014. 4 Glej sodbo VS RS I Ips 46254/2010 z dne 13. 11. 2014. 5 Glej sodbe VS RS I Ips 101/2008 z dne 18. 12. 2008, I Ips 388/2006 z dne 14. 12. 2006, I Ips 240/2010 z dne 9. 12. 2010 in druge.