Jedro

Od upnika ni mogoče terjati, da mora zaradi zaščite svojih pravic vnaprej prijavljati kot pogojne terjatve za primer, ko bo zastavljeno premoženje prešlo v sfero stečajnega dolžnika Upnika torej ne morejo doleteti sankcije prekluzije prijave terjatve oziroma ločitvene pravice, v kolikor bo to upravičenje uveljavljal šele po tem, ko bo zastavljeno premoženje prešlo v sfero stečajnega dolžnika.

Objektivne meje pravnomočnosti odločitve o preizkusu terjatev so vezane na dejansko stanje v času preizkusa terjatev. Dejanskega okvirja, ki je bil podlaga preizkusa terjatve, ki jo je prijavil pritožnik po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, še ni spremenila zgolj vložena izpodbojna tožba s strani stečajne upraviteljice zoper tretjega. Vložitev izpodbojne tožbe predstavlja zgolj procesni akt, s katerim se uveljavlja materialnopravno upravičenje v korist stečajne mase. To upravičenje pa je obstajalo že ob začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, torej tudi v času prvega preizkusa prijavljene ločitvene pravice. Z vidika položaja pritožnika pa se bo dejanski položaj spremenil v kolikor bo premoženje, na katerem naj bi imel ločitveno pravico, tudi dejansko vrnjeno v stečajno maso.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo prijavo terjatve upnika H, d.o.o., datirano z dnem 12.7.2013, v višini 859.618,97 EUR, ločitvena pravica na poslovnih deležih dolžnika v družbi Q. 2. Zoper sklep je v pritožbenem roku pritožbo vložil upnik iz razlogov nepravilne uporabe določb Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in odloči tako, da se v stečajnem postopku nad dolžnikom Y, d.o.o., za že priznano zavarovano terjatev upnika prizna ločitvena pravica in ugotovi obstoj te ločitvene pravice upnika in s tem ugotovi pravica do prednostnega plačila zavarovane terjatve v višini 859.618,97 EUR iz premoženja dolžnika, ki je predmet ločitvene pravice in sicer 2.000 navadnih poslovnih deležih družbe z omejeno odgovornostjo Q. in sicer pod odložnim pogojem, kot je bil opredeljen v prijavi terjatve. Podrejeno temu pa je pritožnik v pritožbi pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrženju prijave pritožnika z dne 12.7.2013 utemeljilo z ugotovitvijo, da je pritožnik po začetku stečaja pravočasno prijavil svojo denarno terjatev skupaj z ločitveno pravico na poslovnih deležih dolžnika v družbi Q.. Na podlagi preizkusa terjatev mu je bila terjatev priznana, prerekana pa mu je bila ločitvena pravica, ker stečajni dolžnik ni bil lastnik predmeta ločitvene pravice. Potem, ko je bil s sklepom o preizkusu terjatev pritožnik napoten na pravdo za ugotovitev obstoja prerekane ločitvene pravice, v zakonskem roku tožbe ni vložil, s čimer naj bi le-ta prenehala po 305. členu ZFPPIPP. Na osnovi tega je prvostopenjsko sodišče sklepalo, da je bilo o terjatvi s pravnomočnim sklepom o preizkusu terjatev že odločeno, zato ta terjatev ne more biti več predmet ponovnega preizkusa.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu očitku, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do vseh navedb pritožnika v prijavi ločitvene pravice z dne 12.7.2013, s katerimi je utemeljeval svoje upravičenje do naknadne prijave upnikove ločitvene pravice, s čimer naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar zgolj tako utemeljen pritožbeni očitek še ne predstavlja razloga za razveljavitev sklepa prvostopenjskega sodišča, v kolikor takšno napako lahko odpravi tudi pritožbeno sodišče (prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Te pomanjkljivosti izpodbijanega sklepa bo pritožbeno sodišče odpravilo tako, da se bo opredelilo do navedb pritožnika v prijavi, ki jih ponavlja tudi v pritožbi.

6. Iz podatkov stečajnega spisa je razvidno, da ima pritožnik kot upnik v stečajnem postopku nad dolžnikom Y d.o.o., priznano terjatev v višini 859.618,97 EUR. Glede na pritožbene navedbe tudi ni sporno, da je bila pritožniku prerekana prijavljena ločitvena pravica za poplačilo te terjatve in sicer na poslovnih deležih stečajnega dolžnika v družbi Q. in to na 2.000 navadnih poslovnih deležih te družbe, ki predstavljajo 100 % celotnega osnovnega kapitala te družbe. Ločitvena pravica je bila prerekana iz razloga, ker navedeni poslovni deleži niso bili več v premoženjski sferi stečajnega dolžnika ob začetku stečaja. V prijavi ločitvenih pravic z dne 15.7.2013 in v pritožbi je pritožnik utemeljeval svojo ločitveno pravico na navedenem premoženju na okoliščini, da naj bi z dolžnikom dne 21.12.2009 sklenil pogodbo o zastavi poslovnega deleža dolžnika v družbi Q.. Dolžnik pa naj bi pred začetkom stečaja navedeni delež pogodbeno odstopil tretji osebi. Ta odstop premoženja dolžnika pa naj bi bil predmet izpodbojne tožbe dolžnika v smislu 271. člena ZFPPIPP.

7. Ob tako zatrjevanem dejanskem stanju pritožnika in upoštevaje dejansko stanje, razvidno iz stečajnega spisa St 2209/2012, je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je pritožniku potrebno priznati njegovo upravičenje do prijave pogojne ločitvene pravice na premoženju, ki v času prijave ni vključeno v stečajno maso stečajnega dolžnika.

8. Prijava terjatve v stečajnem postopku je procesno dejanje, na katerega so vezane pravne posledice. Upnik s prijavo terjatve pridobi procesno legitimacijo stranke stečajnega postopka (56. člen ZFPPIPP), pri čemer pa je vezan na časovni okvir iz drugega odstavka 59. člena ZFPPIPP. V skladu s prvim odstavkom 296. člena ZFPPIPP morajo upniki v stečajnem postopku prijaviti vse terjatve do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka. Hkrati pa je kot izjemo od te predpostavke (obstoj terjatve ob začetku stečajnega postopka), uredil v drugem odstavku 296. člena tako, da je ta dolžnost vezana tudi za upnika, ki ima pogojno terjatev do stečajnega dolžnika v smislu možnosti, da bo upnik v teku stečajnega postopka pridobil regresno terjatev zoper stečajnega dolžnika. Drug primer terjatve z odložnim pogojem, ki jo mora upnik prijaviti v stečajnem postopku z opredeljenim rokom za prijavo, pa je opredeljen v tretjem odstavku 59. člena ZFPPIPP za primer, ko je zoper upnika vložena tožba zaradi izpodbijanja dejanj stečajnega dolžnika. Ta dva primera sta torej edina zakonsko urejena primera, v katerih zakon nalaga dolžnost tudi prijave terjatve, ki v trenutku začetka stečajnega postopka še ni nastala in je vezana za negotovost v smislu odložnega pogoja.

9. Sodna praksa se je v številnih primerih ukvarjala z vprašanjem dopustnosti prijave tudi drugih primerov terjatev, ki niso obstajale ob začetku stečajnega postopka. To vprašanje se je zastavljalo večkrat ravno v primeru upravičenja hipotekarnega upnika do prijave ločitvene pravice na premoženju, ki je v sfero stečajnega dolžnika prišlo šele po začetku stečajnega postopka. Novejša sodna praksa je s tem v zvezi zavzela jasno stališče, da za te primere ni mogoče uporabiti sankcije v posledici zamude prekluzivnega roka za prijavo terjatev (1). Ker zakon tega primera ne ureja, gre za pravno praznino, ki jo je potrebno ustrezno napolniti. Ob že zavzetem stališču sodne prakse pa tudi ni mogoče od upnika terjati, da mora zaradi zaščite svojih pravic vnaprej prijavljati kot pogojne terjatve za primer, ko bo zastavljeno premoženje prešlo v sfero stečajnega dolžnika (2). To stališče pa temelji na izhodišču, da primerov, ko zakon izrecno nalaga prijavljanje pogojnih terjatev z odložnim pogojem, ni mogoče širiti. Ob takšnem stališču upnika ne morejo doleteti sankcije prekluzije prijave terjatve oziroma ločitvene pravice, v kolikor bo to upravičenje uveljavljal šele po tem, ko bo zastavljeno premoženje prešlo v sfero stečajnega dolžnika.

10. Glede na konkretni primer pa se ob tako izraženih materialnopravnih izhodiščih postavlja vprašanje, ali je s tem že tudi odgovorjeno na vprašanje od kdaj lahko upnik takšno upravičenje uveljavlja v razmerju do stečajnega dolžnika oziroma, kako na to presojo vpliva okoliščina, da je bila ločitvena pravica že preizkušena v teku stečajnega postopka.

11. Ker od upnika, ki ima ločitveno pravico na premoženju, ki ne spada v stečajno maso, ni mogoče zahtevati pod sankcijo izgubo takšnega bodočega upravičenja, prijavo pogojne ločitvene pravice, še pred prehodom takšnega premoženja v stečajno maso, od takšne prijave upnik tudi nima nobene pravne koristi. Dopuščanje takšnih prijav bi namreč po nepotrebnem obremenjevalo stečajni postopek s preizkušanjem obstoja ločitvenih pravic, ki se ne nanašajo na premoženje stečajne mase temveč na premoženje, glede katerega obstaja negotovost ali bo sploh prišlo v stečajno maso.

12. Po mnenju pritožbenega sodišča je za konkretni primer nerelevantno sklicevanje pritožnice na zavzeta stališča Višjega sodišča v Mariboru v sklepu I Cpg 429/2010. Sodišče je v navedenem primeru uporabilo analogijo z določbo tretjega odstavka 59. člena ZFPPIPP, vendar glede na bistveno drugačno dejansko stanje. V navedenem primeru je namreč pravilo o prijavi pogojne terjatve in ločitvene pravice iz zakonsko urejenega primera vložene tožbe na izpodbijanje dejanj stečajnega dolžnika, širilo na zelo primerljiv dejanski položaj upnika zoper katerega je s tožbo uveljavljena ničnost sklenjenih pravnih poslov in posledično vrnitveni zahtevek. Navedeni položaj upnika se tako v bistvenem razlikuje od položaja upnika, ki ima zavarovanje svoje terjatve na premoženju, glede katerega naj bi se v drugem sodnem postopku, v katerem ta upnik ni udeležen, uveljavljalo vrnitev v stečajno maso.

13. Uporabe analogije z 59. členom ZFPPIPP na konkretni primer ni mogoče utemeljevati niti s sklicevanjem na zavzeta stališča Vrhovnega sodišča v zadevi opr. št. III Ips 127/2007. V navedeni zadevi je Vrhovno sodišče zgolj omogočilo upniku, ki je bil na podlagi pravnomočne sodbe zavezan plačati odškodnino v korist stečajnega dolžnika, da v naknadnem roku ob smiselni uporabi 2. točke drugega odstavka 137. člena ZPPSL prijavi svoje terjatve iz spornih kreditnih pogodb v stečajno maso. V navedeni zadevi je Vrhovno sodišče torej časovno omejitev prijave terjatve upnika, ki je zavezan k plačilu odškodnine, vezalo na vročitev revizijske sodbe, ki je ustvarila učinek pravnomočnosti glede terjatve zoper upnika. Oba obravnavana primera sodnih odločb II Cpg 429/2010 in III Ips 127/2007 širita analogno uporabo zakonsko urejenega primera kot dopustitev naknadne uveljavitve terjatve do stečajnega dolžnika, ki je nastala v posledici sodnega uveljavljanja nasprotne terjatve zoper takšnega upnika.

14. Ker po prepričanju pritožbenega sodišča upniku, ki ima zastavno pravico na premoženju izven sfere stečajnega dolžnika, ni mogoče naložiti, da mora pred vrnitvijo tega premoženja v stečajno maso prijaviti pogojno ločitveno pravico, sodišče prve stopnje po tem, ko je bila že preizkušena prijava iste ločitvene pravice na istem premoženju, ni dolžno ponovno presojati zgolj zaradi tega, ker je upnik to pravico v ponovni prijavi uveljavljal pod odložnim pogojem. Ker je pritožnik s predlogom z dne 12.7.2013 uveljavljal isto ločitveno pravico, ki je bila že preizkušena s sklepom o preizkusu terjatve z dne 18.7.2013, se tako izkaže odločitev prvostopenjskega sodišča kot pravilna, kar je narekovalo odločitev pritožbenega sodišča v izreku tega sklepa.

15. Pritožbeno sodišče pa nadalje še pojasnjuje, da so objektivne meje pravnomočnosti odločitve o preizkusu terjatev vezane na dejansko stanje v času preizkusa terjatev. Dejanskega okvirja, ki je bil podlaga preizkusa terjatve, ki jo je prijavil pritožnik po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, še ni spremenila zgolj vložena izpodbojna tožba s strani stečajne upraviteljice zoper tretjega. Vložitev izpodbojne tožbe predstavlja zgolj procesni akt, s katerim se uveljavlja materialnopravno upravičenje v korist stečajne mase. To upravičenje pa je obstajalo že ob začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, torej tudi v času prvega preizkusa prijavljene ločitvene pravice. Z vidika položaja pritožnika pa se bo dejanski položaj spremenil v kolikor bo premoženje, na katerem naj bi imel ločitveno pravico, tudi dejansko vrnjeno v stečajno maso. Ta okoliščina bo pritožniku opravičevala ponovno prijavo ločitvene pravice, ne glede na preizkus terjatev z dne 18.7.2013. Morebiten interes za izid pravdnega postopka v posledici izpodbojne tožbe stečajnega dolžnika pa si pritožnik lahko zavaruje tudi z uveljavljanjem sosporniške intervencije v navedenem pravdnem postopku izpodbijanja dejanj stečajnega dolžnika.

(1) Glej sklepe VSL št. Cst 96/2013, Cst 216/2013 in Cst 177/2012

(2) VSL sklep Cst 96/2013