Jedro

Pravila, da je treba izjeme razlagati utesnjujoče, ni mogoče uporabljati dogmatsko, saj to nasprotuje njegovemu smislu.

Izrek

1.)Revizija tožeče stranke se zavrže v delu, ki napada odločitev o stroških postopka in o odškodninskem zahtevku za premoženjsko škodo.

2.)Revizija drugotožene stranke se zavrže v delu, ki napada odločitev o zavrnitvi zahtevka proti prvotoženi stranki.

3.)V ostalem delu se reviziji zavrneta.

Obrazložitev

Tožnik je bil zaposlen pri drugotoženi stranki. Delovno razmerje je torej sklenil za dela in naloge kmetijskih opravil na njegovem posestvu, kjer je tudi živel. Dne 13.10.1992 se je poškodoval, ko mu je hidravlični priklop za prikolico traktorja, katerega lastnik je drugotoženec, amputiral sredinec, prstanec in mezinec. To se je zgodilo, ko je vstavljal varovalko skozi za to določeno odprtino, da bi dokončno spojil traktor s priklopom prikolice. Pri tem se je hidravlični del prikolice sprožil ter z veliko močjo (in nepričakovano) stisnil njegovo roko ob železo priklopa. Za škodo, ki jo je utrpel zaradi tega škodnega dogodka, uveljavlja odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Uveljavlja jo tako od drugotoženca kot od zavarovalnice, ki naj bi bila pasivno legitimirana po določbah Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur. List SFRJ, št. 70(1990 in 82/1990; ZTSPOZ).

Sodišče prve stopnje: Sodišče prve stopnje je ugotovilo odškodninsko odgovornost drugotožene stranke po pravilih o objektivni odgovornosti za nevarno stvar. Tej stranki je naložilo plačilo odškodnine v višini 2.763.249 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do dneva izdaje sodbe v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od sodbe dalje pa po zakonski obrestni meri zamudnih obresti. Višji tožbeni zahtevek glede glavnice in obresti je zavrnilo. V celoti pa je zavrnilo zahtevek proti prvotoženi stranki (zavarovalnici). Presodilo je, da zavarovalnica za škodo ne odgovarja, saj do nje ni prišlo v cestnem prometu, marveč za hlevom na posestvu drugotožene stranke. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek iz naslova premoženjske škode.

Sodišče druge stopnje: Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbi tožnika in drugotoženca ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je tako z odločitvijo glede odškodninske odgovornosti drugotožene stranke, kakor tudi z odločitvijo o pomanjkanju pasivne legitimacije prvotožene stranke. Presodilo je tudi, da je prisojeni znesek odškodnine materialnopravno ustrezen.

Revizija tožeče stranke: Tožeča stranka v svoji reviziji uveljavlja razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno.

Revizija uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka glede stroškov postopka. S tem revizijskim razlogom pa napada tudi odločitev glede obresti. Drugostopenjsko sodišče naj bi namreč ne odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi z obrestmi od nepremoženjske škode, ki jih je tožnik zahteval od 16.7.2000. Revident vztraja, da je podana tudi odškodninska odgovornost prvotožene stranke. Navaja, da traktor v času škodnega dogodka ni bil zavarovan. Do nesreče pa je prišlo, ko je bil traktor v pogonu in je tožnik pripenjal traktorsko prikolico na hidravlični priklop. Sklicuje se na določbe ZTSPOZ, Zakona o varnosti v cestnem prometu (Ur.list SRS, št. 5/92 in 1/91; ZVCP) ter Zakona o temeljih varnosti v cestnega prometa (Ur.list SFRJ št. 50/88; ZTVCP/88). Meni, da je upoštevaje ugotovljena dejstva prvotožena stranka pasivno legitimirana kot zavarovalnica, ki ima sedež na območju kraja, kjer se je zgodila nesreča. Bistvo revizijskih navedb je glede tega vprašanja mogoče strniti v tezo, da ni potrebno, da bi moral tožnik dokazati, da je do nezgode prišlo tekom obratovanja traktorja v javnem prevozu, saj takšen pogoj v določilu 99. člena ZTSPOZ ni zapisan. Poleg tega meni, da je do nezgode prišlo na površini, ki je namenjena za promet z motornimi vozili, tj. na dvorišču oz. lokalnem cestišču ob hlevu.

Revizija se ne strinja tudi z zavrnitvijo presežka zahtevka za nepremoženjsko škodo. Meni, da sodišče ni upoštevalo bodoče škode. Tudi sicer pa naj bi bila odškodnina prenizko odmerjena. Revident se tudi ne strinja s tem, da je bil zahtevek za duševne bolečine zaradi skaženosti v celoti zavrnjen. Takšna odločitev naj bi bila v nasprotju z dokazi in z uveljavljeno sodno prakso.

Revizija izrecno nasprotuje tudi delni zavrnitvi obrestnega zahtevka. Tožnik je obresti uveljavljal za čas od 16.7.2000. Takšen zahtevek naj bi bil v skladu z materialnim pravom ter ga sodišči ne bi smeli zavrniti.

Revident napada tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka iz naslova premoženjske škode ter odločitev o stroških postopka. Zaradi nedovoljene revizije v tem delu, revizijsko sodišče njegovih navedb tu ne bo povzemalo.

Revizija drugotožene stranke: Tudi revizija drugotožene stranke uveljavlja razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj sodbi spremeni tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen ali pa naj ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Toženec vztraja pri tem, da je zahtevek zastaran. Ne sprejema uporabe pravila o zadržanju zastaranja iz drugega odstavka 382. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št.29/1978 do Uradni list RS, št.87/2002; ZOR). Revizija meni, da je sodišče nedopustno širilo navedeno pravilo, ki je jasno določalo, da zastaranje ne teče za terjatve, ki jih imajo v tujem gospodinjstvu zaposlene osebe proti delodajalcu ali njegovim družinskim članom. Gre za izjemo od splošnih pravil glede zastaranja, izjeme pa je treba razlagati restriktivno. Sodišče pa je storilo obratno in je pojem gospodarstvo enačilo s pojmom gospodinjstvo. Tožnik je bil v navadnem delovnem razmerju in ni delal v nobenem gospodinjstvu. S tem pravilom so zajete gospodinjske pomočnice, kuharice, negovalke in podobno, kjer gre za pristnejši odnos, saj delavec postane skoraj družinski član.

Revizija pa sicer nasprotuje tudi odločitvi o podlagi odškodninske odgovornosti. Ko utemeljuje svoje stališče pa navaja predvsem dejstva, sodiščema očita, da sta nasedli tožniku, da so ugotovitve v nasprotju z dokazi in podobno, kar vse predstavlja nedovoljen revizijski razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter revizijsko sodišče teh navedb zato ne bo povzemalo. V nadaljevanju pa se zavzema za to, da bi morala sicer odgovarjati tudi prvotožena stranka.

Revizija nasprotuje tudi previsoki odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Reviziji sta bili vročeni nasprotnim strankam in prvotoženi stranki ter dostavljeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Nobena od strank na reviziji ni odgovorila.

Reviziji delno nista dovoljeni, v ostalem delu pa sta sicer dovoljeni, ne pa tudi utemeljeni.

Revizija je izredno pravno sredstvo, revizijsko sodišče pa izključno pravna inštanca. Pri presoji pravne pravilnosti odločitve nižjih sodišč je vezano na dejansko podlago sodb nižjih sodišč. Zato so vse tiste revizijske navedbe, ki tako ugotovljeno dejansko stanje relativizirajo, ga obhajajo ali pa dejanskim ugotovitvam celo izrecno nasprotujejo, neupoštevne. To izhaja iz prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ŠZakon o pravdnem postopku - uradno prečiščeno besedilo (Uradni list RS št. 73/2007; ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP)Ć. Revizijsko sodišče na tovrstne navedbe zato tudi ne bo odgovarjalo. Gre za vse navedbe, ki znova načenjajo vprašanja glede tega, kako je do nezgode prišlo, dalje za očitke glede ugotovljenih poškodb tožnika ter za navedbe, ki skušajo mimo dejanskih ugotovitev toženčevo kmetijo in njegovo dvorišče za hlevom prikazati kot cestišče. Glede podlage odškodninske odgovornosti: Revizijsko sodišče soglaša, da je tak hidravlični mehanizem, kot je opisan v sodbah nižjih sodišč (glej povzetek v uvodnem odstavku te odločbe), nevarna stvar ter da je v zvezi s to stvarjo tožniku tudi nastala škoda. Revizijsko sodišče prav tako soglaša z odločitvijo nižjih sodišč, da tožniku ni mogoče pripisati nobenega pravno relevantnega soprispevka pri tem škodnem dogodku. Revizijsko sodišče se ob povedanem torej strinja z ugotovljeno podlago odškodninske odgovornosti po prvem odstavku 174. člena ZOR. K razlogom nižjih sodišč revizijsko sodišče nima kaj bistvenega dodati - tudi ne v odgovor na revizijske navedbe drugotožene stranke, saj te ne odstirajo pravnih, marveč dejanska vprašanja.

Glede pasivne legitimacije prvotožene stranke: Odločitev nižjih sodišč, da v obravnavanem primeru ni podana odgovornost drugotožene zavarovalnice, je pravilna. Res je sicer, da 99. člen ZTSPOZ, ki ureja povračilo škode, povzročene z uporabo vozila, katerega lastnik oziroma uporabnik se ni zavaroval proti avtomobilski odgovornosti (odgovornost za nezavarovano vozilo), ne govori izrecno o uporabi vozila v cestnem prometu. Vendar pa je že sodišče druge stopnje pojasnilo, da odgovornost zavarovalnice za nezavarovano vozilo ne more biti večja kot njena odgovornost za zavarovano vozilo (uporaba argumenta a fortiori) po pravilih o obveznem zavarovanju. Obveznost zavarovanja je bila v prvem odstavku 165. člena ZVCP določena le za odgovornost glede tiste škode, ki je povzročena v cestnem prometu. Obveznost zavarovalnice za škodo, ki jo povzroči nezavarovano vozilo, zato ne more presegati meja obveznega zavarovanja.

Do enakega odgovora pa privede tudi razlaga pojma vozilo. Le vozila v cestnem prometu so morala biti namreč registrirana (prvi odstavek 195. člena ZTVCP/88). Le ta vozila pa so tista, ki se štejejo za vozila po pravilih o obveznem zavarovanju (prvi odstavek 91. člena ZTSPOZ). Ker vozil, ki niso v cestnem prometu, ni treba zavarovati, torej traktor v obravnavani zadevi ne ustreza niti pojmu vozila iz 99. člena ZTSPOZ. Smiselna razlaga pove, da se sleherno vozilo šteje za vozilo v smislu navedenega zakona le tedaj in dokler je v cestnem prometu, ne pa tudi tedaj ko je v garaži, pri avtomehaniku, kleparju, na domačem dvorišču, na travniku in podobno.

Glede ugovora zastaranja: Eno izmed osrednjih spornih vprašanj v tej pravdi je bilo, ali je odškodninska terjatev zastarala ali ne. Drugotožena stranka tudi v revizijskem postopku še vedno trdi, da je terjatev zastarala. Odgovor je neposredno odvisen od tega, ali je bil tek zastaranja med strankama zadržan na podlagi pravila iz 2. točke 382. člena ZOR ali ne.