Jedro

Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu oziroma kršilo določbo iz 215. člena ZPP. Drži sicer, da je dokazno breme, da je bilo posojilo dano oziroma, da je tožnik posodil zatrjevani znesek tožencu, na tožniku, a je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik svoje trditve dokazal, kar je odločilno, na toženca pa je bilo prevaljeno dokazno breme o vračilu posojila (ki ga toženec ni zatrjeval, glede na to, da je trdil, da posojila sploh ni bilo).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom razsodilo, da je tožena stranka (toženec) dolžna tožeči stranki (tožniku) v roku petnajst dni po pravnomočnosti sodbe plačati 11.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 4. 9. 2016 dalje do plačila, ter tožniku v roku petnajst dni plačati pravdne stroške v znesku 1.594,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi (prav spremeni) in zavrne tožbeni zahtevek tožnika, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo pošlje v novo sojenje.

Toženec navaja, da je sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, zlasti iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Poleg tega sodišče ni ravnalo skladno z 8. členom ZPP, kršilo pa je tudi pravilo o dokaznem bremenu, ki izhaja iz 215. člena ZPP. Dokazno breme, da je bilo dano posojilo, je izključno na tožniku, ki ni predložil verodostojnih dokazov. Izpovedi tožnika in njegove hčerke nista verodostojni, na podlagi uradnega zaznamka z dne 25. 7. 2016 pa sodišče tudi ni moglo ugotoviti, da je toženec res prejel 11.000 EUR od tožnika. Sodišče se neutemeljeno opira na sodbo in sklep VSL I Cp 1145/2019, ki se nanaša na drugačno situacijo, ko se dokazno breme (o vračilu posojila) prevali na posojilojemalca v trenutku, ko posojilodajalec izkaže, da je bilo posojilo dano. Tožnik pa dokaznega bremena ni zmogel in sodišče tega ni pravilno razporedilo oziroma ni zagotovilo enakega varstva pravic.

Toženec nadalje zatrjuje, da je sodišče sprejelo napačen materialnopravni zaključek o spornem pravnem razmerju, obširno kritizira dokazno oceno sodišča prve stopnje ter delno podaja svojo dokazno oceno. Opozarja, da je sodišče napačno interpretiralo izpoved toženca in ugotovilo kontradiktornost v posameznih delih oziroma v povezavi s posameznimi navedbami v postopku. Sodišče si napačno razlaga navedbo toženca v tožbi, da nikoli ni prejel nobenega denarja od tožnika, saj iz konteksta izhaja, da je zanikal prejem denarja dne 3. 6. 2016 na parkirnem prostoru bencinskega servisa X. v Y. Toženec je na zaslišanju neobremenjeno in jasno izpovedal, da mu je tožnik velikokrat posodil denar, enako tudi njegov sin in hčerka A. A., vsem trem je mesečno plačeval obresti brez glavnice. Ves čas je bil konsistenten, tako glede višine glavnice kot tudi obresti, in ni razumljiva presoja sodišča, da se je v zvezi s tem zapletal. Ni jasno, kako lahko sodišče njegovo izpoved interpretira njemu v škodo, ker ni poleg ostalih zneskov takoj omenil tudi zneska 30.000 EUR. Posojanja denarja je bilo precej, bile so tudi oderuške obresti. Toženec je bil konsistenten tudi glede zneska v višini 10.000 EUR, za katerega je izpovedal, da mu ga je posodila tožnikova hčerka A. A. Ni jasno, zakaj bi toženec priznal različna posojanja denarja, konkretnega pa ne, če bi do njega res prišlo. Kontradiktornosti pri tožencu tudi ni glede tega, da je na vprašanje sodišča izrecno povedal, da je samo F. F. od vseh svojih sinov povedal za obstoj kateregakoli dolga do tožnika, nato pa je dokazni predlog z njegovim zaslišanjem umaknil, ker F. F. ni bil seznanjen s konkretnim dogodkom, ki je predmet tožbe. To je logično, saj ni bilo nobenega posojanja denarja in ni bilo dolga do tožnika. S F. F. bi moral toženec dokazovati negativno dejstvo, zato je ta dokazni predlog umaknil. Sodišče tudi izrazito v breme toženca šteje dejstvo, da se je na naroku zavezal, da bo predložil potrdila o nakazilu določenih denarnih zneskov tožniku na Hrvaško in A. A., nato pa teh listin ni predložil, čeprav ti zneski sploh niso v povezavi s predmetnim tožbenim zahtevkom, toženec pa je na naroku dejansko mislil, da lahko določena potrdila pridobi, pa to ni bilo možno (v pridobivanju listin je bil precej onemogočen zaradi prestajanja kazni zapora, verjetno pa je, da je bil denar nakazan s strani podjetja, ki je bilo kasneje prodano oziroma več ne obstaja in teh podatkov ni bilo mogoče pridobiti).

Sodišče se je pretirano ukvarjalo z izpovedjo toženca, popolnoma pa je prezrlo izpoved tožnika in se do njegove verodostojnosti ni opredelilo. Tožnikova izpoved je polna pomanjkljivosti in protislovij ter je v izrecnem nasprotju s priloženo kazensko ovadbo, do katere se sodišče ni opredelilo. Tožnik in njegova hčerka A. A. sta zoper toženca podala kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja goljufije, ki se v II. točki nanaša na historični dogodek z dne 3. 6. 2016 na lokaciji bencinskega servisa X. v Y. V tej ovadbi je navedeno, da naj bi si toženec dne 3. 6. 2016 na navedeni lokaciji izposodil znesek 10.000 EUR od vsakega od ovaditeljev, z rokom vračila enega meseca. Tožnik je torej zatrjeval druge zneske in obresti, kot sedaj v predmetni pravdi. Poleg tega je tožnik poskušal preusmeriti pozornost, ko je v prosti izpovedi omenjal drugi znesek v višini 200.000 EUR ter navajal dogodek s specialno policijo in utrpele poškodbe. Tožnik izredno pretirava. Izpovedal je, da njegova hčerka tožencu, razen zneska 8.000 EUR, ni posodila nobenega drugega denarja, čeprav iz uradnega zaznamka o zbranih obvestilih z dne 13. 4. 2017 izhaja drugače in je posojilo v višini 10.000 EUR potrdil celo toženec. Tudi glede obresti od zneskov, ki so bili navedeni v uradnem zaznamku z dne 25. 7. 2016, tožnik pravi, da niso bile dogovorjene, kar ni verjetno, ker drugi toženec izpoveduje o velikih obrestih. Tožnik se na izjavo z dne 25. 7. 2016 opira samo glede višine posojenih zneskov, ne pa tudi glede obresti in uradni zaznamek izpostavlja selektivno.

Tudi tožnikova hčerka A. A. ni verodostojna, saj je na zaslišanju izpovedala v nasprotju z uradnim zaznamkom o zbranih obvestilih z dne 13. 4. 2017. Povedala je, da v uradnem zaznamku ni pravilno zapisano in vztrajala, da je tožencu posodila le 8.000 EUR. Izpovedala je tudi, da ni bila seznanjena, da bi toženec njenemu očetu dolgoval karkoli v času, ko naj bi mu posodila 8.000 EUR, tožnik pa navaja nasprotno in ni verjetno, da s tem ne bi seznanil svoje hčerke. Bolj verjetno je, kot pravi toženec, da si je denar od nje izposojal večkrat, kot pa izpoved A. A., da je šlo samo za enkratno posojilo. Tudi A. A. je nagnjena k pretiravanju in ne drži dokazna ocena sodišča, da je bila ves čas dosledna in se ni dala zmesti z vprašanji. Sodišče prezre tudi njeno pristranskost, saj je hči tožnika.

Sodišče je povsem napačno ocenilo, da kazenska ovadba in uradni zaznamek, ki ju je priložil toženec, nista relevantna, saj je v kazenski ovadbi opisan isti historični dogodek, kot ga tožnik zatrjuje v tožbi, uradni zaznamek pa dokazuje izročanje denarja A. A. tožencu v drugih časovnih in krajevnih okoliščinah ter z drugimi zneski. Toženec je nadalje prerekal vsebino uradnega zaznamka, ki se nanaša na znesek 11.000 EUR, pri tem ga je podprl tudi B. B., njegov sin. Kriminalist C. C. se ni spomnil konkretnega razgovora s B. B., ki ga je nedvomno opravil na njegovem domu. Jasno je, da z izpovedjo kriminalista C. C. ni potrjeno, da bi B. B. izjavil, kar je v uradnem zaznamku zapisano, glede na to, da se tega ni spomnil. Tudi ni pravilno, da je sodišče kot dokaz upoštevalo poziv pooblaščenca tožnika tožencu, iz katerega med drugim izhaja, da se je tožnik preko svojega odvetnika obrnil na toženca glede zneska 11.000 EUR. Dopisi, ki se pošiljajo pred začetkom pravde, niso dokaz glede vsebine pravnega razmerja med strankama.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Toženec le pavšalno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar ne terja dodatnega odgovora. Sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere to pazi po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje ni storilo.

5. Ni res, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu oziroma kršilo določbo iz 215. člena ZPP. Drži sicer, da je dokazno breme, da je bilo posojilo dano oziroma, da je tožnik posodil zatrjevani znesek tožencu, na tožniku, a je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik svoje trditve dokazal, kar je odločilno, na toženca pa je bilo prevaljeno dokazno breme o vračilu posojila (ki ga toženec ni zatrjeval, glede na to, da je trdil, da posojila sploh ni bilo).

6. Neutemeljena je tudi navedba o kršitvi 8. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje relevantne dokaze ocenilo in v sodbi na podlagi presoje dokazov ter uspeha celotnega postopka utemeljeno zaključilo, da je tožnik dokazal: da sta s tožencem sklenila ustno posojilno pogodbo, ki je bila s strani tožnika realizirana, ko je dne 3. 6. 2016 tožencu vpričo hčerke A. A. na parkirnem prostoru bencinskega servisa X. v Y. izročil 11.000 EUR; da je bilo dogovorjeno, da mu toženec denar vrne v treh mesecih brez obresti, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da mu toženec denarja ni vrnil. Sodišče druge stopnje dokazno oceno sodišča prve stopnje sprejema kot pravilno, v nadaljevanju pa odgovarja na posamezne pritožbene navedbe, s katerimi toženec dokazno oceno izpodbija.

7. Pritožbena navedba, da je sodišče napačno interpretiralo izpoved toženca in navedbo iz odgovora na tožbo, da nikoli ni prejel nobenega denarja od tožnika, ni utemeljena. Toženec je namreč podal ravno takšno navedbo ter zanikal obstoj kakršnegakoli posojilnega razmerja med pravdnima strankama. Sodišče je zato pravilno zaključilo, da je kot stranka o tem izpovedal drugače (da mu je tožnik velikokrat posodil denar). Sodišče je prav tako pravilno ugotovilo, da je podana nedoslednost v toženčevi izpovedi ter protislovnost med navedbami iz odgovora na tožbo in njegovo izpovedjo. V izogib ponavljanju se sodišče druge stopnje na te razloge sodišča prve stopnje sklicuje. Drugačne navedbe, da je bil toženec ves čas konsistenten, niso utemeljene. Toženec navaja, da se je treba vprašati, zakaj bi priznal druga posojanja denarja, konkretnega pa ne, če bi do njega res prišlo, vendar zanemarja, da je bilo o znesku 200.000 EUR že odločeno s pravnomočno zamudno sodbo (tožba, vložena zoper njegovega sina D. D.), zato njegova navedba, da iz tega razloga do posojanja konkretnega zneska nikoli ni prišlo, ne vzdrži teže. 8. Sodišče prve stopnje je res navedlo, da je bil toženec nedosleden in sam s seboj v nasprotju pri predlaganju dokazov, saj je najprej predlagal zaslišanje sina F. F., nato pa je ta dokazni predlog umaknil, z obrazložitvijo, da F. F. ne ve za konkretni dolg. Drži, da bi glede na navedbe toženca s tem dokazom dokazoval negativno dejstvo, vendar pa ostaja dejstvo, da je prvotno ta dokazni predlog podal. Dejstvo, da se je toženec na naroku zavezal, da bo predložil potrdilo o nakazilu določenih denarnih zneskov tožniku na Hrvaško in A. A., nato pa teh listin ni predložil, je sodišče utemeljeno upoštevalo v okviru ocenjevanja toženčeve verodostojnosti. Ravno na toženčev predlog je sodišče (kljub nasprotovanju tožnika) dovolilo, da toženec te listine predloži, a jih ni predložil niti po dodatno podaljšanem roku (30 + 15 dni), predložil jih ni niti do zadnjega naroka, razlogov za to pa (razen, da je prestajal kazen zapora, kar ni bilo sporno) v postopku pred sodiščem prve stopnje ni pojasnil in jih nedovoljeno prvič navaja šele v pritožbi.

9. Sodišče je navedlo razloge tudi glede izpovedi tožnika in sicer jo je ocenilo kot verodostojnejšo, prepričljivo in življenjsko logično, saj je tožnik skladno izpovedoval, njegova izpoved pa je bila potrjena ne le z izpovedjo A. A. (ki je njegova hčerka), temveč tudi z listinskim dokazom iz priloge A2 (uradni zaznamek z dne 25. 7. 2016 o pogovoru s sinom toženca B. B.), izpovedjo C. C. in pozivom pooblaščenca tožnika tožencu (A3). Drži, da poziv pooblaščenca tožnika tožencu nima take teže kot ostali dokazi, predstavlja pa indic, ki ga je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo. Obresti od zneskov, navedenih v uradnem zaznamku z dne 25. 7. 2016 (tudi glede vtoževanega zneska) tožnik ne vtožuje, zato trditve glede teh niso odločilne. Prav tako ne dolg toženca do tožnikove hčerke, ki v tem postopku ni vtoževan (se pa izpoved tožnika, da je njegova hčerka tožencu posodila samo znesek 8.000 EUR, ujema tudi z izpovedjo tožnikove hčerke). Drži, da je prvotni odvetnik tožnikov vložil kazensko ovadbo zoper toženca zaradi kaznivega dejanja goljufije, ki se nanaša na isti historični dogodek, ki je zatrjevan v tem sporu, in v kateri je bilo navedeno, da si je toženec od tožnika in njegove hčerke izposodil zneska po 10.000 EUR, z rokom vračila enega meseca, vendar pa iz uradnega zaznamka z dne 25. 7. 2016, na katerega se je sodišče utemeljeno oprlo (o tem še v nadaljevanju) izhaja, da je tudi toženčev sin B. B. navedel, da je šlo za posojili v višini 11.000 EUR (od tožnika) in 8.000 EUR (od A. A.), zato sodišče navedeni kazenski ovadbi utemeljeno ni sledilo. Nerelevantnih navedb oziroma izpovedi toženca pa sodišče utemeljeno ni upoštevalo.

10. Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo tudi izpoved tožnikove hčerke A. (ne glede na uradni zaznamek z dne 13. 4. 2017),1 gole trditve, da ni verjetno, da tožnik svoje hčerke ne bi seznanil z obstojem določenega dolga, pa ne prepričajo v nasprotno. Drži, da je sodišče izpoved B. B. ovrednotilo kot pristransko, tega pa ni navedlo glede A. A., čeprav je hčerka tožnika, vendar je to pojasnilo, saj je navedlo, da je dejansko stanje ugotavljalo tudi z drugimi dokazi.

11. Sodišče je utemeljeno upoštevalo izjavo toženčevega sina z dne 25. 7. 2016, ki jo je podal priči C. C., in pravilno interpretiralo zapis, naveden v izjavi, tj., da je B. B. izpovedal, da je seznanjen z dolgom svojega očeta do E. A. in A. A., navedel pa je tudi dolgovane zneske, ki se ujemajo z zneski, o katerih sta izpovedala tožnik oziroma njegova hčerka. Toženec navaja, da z izpovedjo kriminalista C. C. ni potrjeno, da bi B. B. izjavil, kar je zapisano v uradnem zaznamku, ker se tega ni spomnil, a je sodišče prve stopnje glede tega navedlo prepričljive in logične razloge v 22. točki obrazložitve (sodišče je kriminalistu sledilo, da si je delal zapiske in razgovora ni snemal, kot je trdil B. B., zanikal je tudi, da bi B. B. po opravljenem razgovoru še enkrat klical). Sodišče je navedlo, da je logično in življenjsko, da če je policist opravil razgovor z osebo in o tem sestavil uradni zaznamek, te osebe ne bi še enkrat klical in spraševal, če bi dala izjavo. Sodišče je pričevanju kriminalista, ki je bilo logično in nepristransko, utemeljeno sledilo. Ob upoštevanju vseh izvedenih dokazov pa je končno utemeljeno zaključilo, da je bila sporna posojilna pogodba sklenjena in s strani tožnika tudi realizirana.

12. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje. Ob ugotovitvah, da je bila veljavno sklenjena ustna posojilna pogodba in je tožnik 3. 6. 2016 tožencu izročil znesek 11.000 EUR, toženec pa mu ga ni vrnil, je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo, ki ga je navedlo v 19. točki obrazložitve, pravilno uporabilo, tako glede dolgovanega zneska kot tudi zamudnih obresti, glede na to, da je bilo dogovorjeno, da toženec tožniku denar vrne v treh mesecih brez obresti, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker je tožnik z zahtevkom uspel, pa je pravilna tudi odločitev o pravdnih stroških, ki jo toženec izpodbija le posledično in nekonkretizirano.

13. Toženčeva pritožba je tako neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Toženec s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in 154. člen ZPP).

1 Na naroku je pojasnila, da je tožencu posodila le znesek 8.000 EUR, kar je, kot je bilo že navedeno, podkrepljeno tudi z uradnim zaznamkom A2, njeno posojilo pa ni predmet tega pravdnega postopka.