Jedro

Za odmero zborničnega prispevka zadostuje izkazano lastništvo kmetijskih zemljišč in gozdov ter doseganje predpisanega katastrskega dohodka za svoj račun. Ustavno sodišče v odločbi U-I-283/99 z dne 20. 3. 2003 že odločilo, da prvi odstavek 8. člena, prva alinea prvega odstavka 9. člena ter drugi in četrti odstavek 22. člena ZKGZ niso v neskladju z Ustavo. Zbornice oziroma druge oblike združevanja, ki so ustanovljene z zakonom za izvrševanje javnih pooblastil in predvsem zaradi izvrševanja določenih nalog v javnem interesu, ne sodijo med združenja, ki jih varuje 42. člen Ustave RS. KGZ je javnopravna oblika združevanja, zato tudi zanjo velja, da obvezno članstvo v njej ne posega v pravico obveznih članov iz 42. člena Ustave.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevka za povrnitev stroškov upravnega postopka in vračilo denarnega zneska, tožniku zarubljenega na njegovem bančnem računu v upravni izvršbi, se zavržeta.

III. Tožnika se z odškodninskim zahtevkom napoti na pravdo.

IV. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega sodnega postopka.

Obrazložitev

Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odmerila tožniku zbornični prispevek za leto 2007 v višini 29,33 EUR ter ugotovila, da je bil že poravnan po sklepu o izvršbi št. DT 00907 z dne 10. 11. 2009. V obrazložitvi odločbe organ navaja, da je odločba izdana v ponovnem postopku, po tem ko je Upravno sodišče s sodbo I U 1726/2009 z dne 6. 7. 2010 odpravilo v prejšnjem postopku izdano odločbo prvostopenjskega organa z dne 10. 3. 2008, ob presoji, da je nezakonita, ker organ pred odločitvijo ni razjasnil dejanskega stanja v smeri tožnikovih navedb, da se s kmetijstvom in gozdarstvom ne ukvarja ter od kmetijskih zemljišč in gozda nima dohodka, kar so po zakonu pravno relevantna dejstva, ki jih je pri odmeri zborničnega prispevka treba upoštevati. Prvostopenjski organ navaja, da zaradi utemeljenih razlogov, ki jih podaja, ni odločil v skladu s pravnim mnenjem sodišča, kar je po sodni praksi Vrhovnega sodišča dopustno. Navaja, da se za vsako fizično osebo, ki je lastnica kmetijskega zemljišča, šteje, da opravlja kmetijsko dejavnost, saj je na podlagi 7. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) dolžna skrbeti za obdelavo zemljišča, in se to, da je iz tega naslova pridobila katastrski dohodek, predvideva po Zakonu o ugotavljanju katastrskega dohodka (v nadaljevanju ZUKD); katastrski dohodek se namreč pripisuje vsakemu zemljišču, ki mu je v zemljiškem katastru določena katastrska kultura in katastrski razred. Na tako stališče, da Zakon o Kmetijsko o kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije (v nadaljevanju ZKGZ) opravljanje kmetijske dejavnosti izvaja kot zakonito domnevo iz lastništva kmetijskih zemljišč in doseganja katastrskega dohodka iz teh zemljišč, je Upravno sodišče oprlo odločitev v več sodbah: U 1983/2004 z dne 12. 6. 2006, U 389/2008 z dne 17. 3. 2009, U 189/2008 z dne 4. 9. 2009. Navaja, da se v skladu s 23. členom ZKGZ in 2. ter 3. členom Sklepa o stopnjah, načinih in rokih zbiranja zborničnega prispevka Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije za leto 2007 (v nadaljevanju Sklep/2007) zbornični prispevek za leto 2007 odmeri tistim, ki so na dan 30. 6. 2007 dosegali katastrski dohodek v višini 82,92 EUR. V ponovnem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik na merodajni dan za odmero zborničnega prispevka, to je 30. 6. 2007 na podlagi lastništva zemljišč, vpisanih v vložno št. 687 v k.o. ..., vložni št. 262 in 946 v k.o. ..., vložno št. 1026 v k.o. ... in vložni št. 976 in 1077 v k.o. ... dosegal katastrski dohodek v višini 741,04 EUR, na podlagi česar je izpolnjeval pogoje za obvezno članstvo. Osnova za odmero zborničnega prispevka za leto 2007, skupaj s priznanimi oprostitvami, znaša 733,32 EUR. Zbornični prispevek se tožniku odmeri v znesku 4 % od osnove ter tako znaša 29,33 EUR.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 17. 12. 2010 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa. Drugostopenjski organ je pritrdil razlogovanju prvostopenjskega organa ter zavrnil pritožbene navedbe tožnika kot neutemeljene. Pri tem se je skliceval na določbe ZKGZ, ki urejajo članstvo v Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije (v nadaljevanju KGZ) in odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-283/99 z dne 20. 3. 2003. Tožnik vlaga tožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka in kršitev človekovih pravic. Navaja, da drugostopenjski organ v svoji odločbi ni presodil vseh njegovih pritožbenih navedb, te pa so pomembne za odločitev, zato je podana kršitev določb drugega odstavka 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Navaja, da je bil zoper njega voden izvršilni postopek zaradi plačila zborničnega prispevka, še preden je bil postopek pravnomočno končan, in ne da bi organa obravnavala njegove navedbe o nezmožnosti plačila. Zaradi prisilne izvršbe je bil tožnik oškodovan za 127,67 EUR ter zahteva povračilo tega zneska z zamudnimi obrestmi. Pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega organa, da je lastnik gozdnih in kmetijskih zemljišč, katerih katastrski dohodek je za leto 2007 znašal 741,04 EUR. Prvostopenjski organ pa se v odločbi ni opredelil do njegovih navedb, da tožnik članstvo v zbornici zavrača. Ugotovitev drugostopenjskega organa, da je tožnik obvezen član zbornice na podlagi določb ZKGZ in da je na podlagi 23. člena tega zakona zavezanec za plačilo zborničnega prispevka, pa je nepravilna. Ta organ tudi nepravilno ugotavlja, da je tožnik kmet in gozdar, da je kot lastnik dolžan skrbeti za gospodarjenje in zaslužek iz zemljišč ter da lahko lastnik pridobi dohodek z oddajo zemljišč v zakup. Prezre, da tožnik s svojim solastniškim deležem ne more gospodariti. Organ pri tem ni ugotavljal in upošteval, da je tožnik bolan in materialno izčrpan ter živi v Sloveniji sam, ker ni pogojev, da bi se priselila tudi družina. Ne strinja se, da je obvezen član zbornice, ob sklicevanju pri tem na 45. člen Ustave. Meni, da ne more biti poseženo v njegovo pravico oziroma svoboščino do svobodnega opredeljevanja glede združevanja v katerokoli organizacijo. Tožnik nima interesa, da bi bil član KGZ. Podaja izjavo, da ne želi biti njen član ter da zahteva, da se ga iz članstva izbriše. Dalje navaja, da organ v odločbi ne navaja, da tožnik ne more uresničevati katastrskega dohodka, da je nezaposlen že pet let in da razdelitev posesti, vrnjene v denacionalizacijskem postopku, še ni bila izvršena. Od kmetijsko gozdne posesti nima nikakršnih prihodkov. Zahteva tudi povrnitev vseh stroškov upravnega postopka, odškodnino zaradi nečloveškega in ponižujočega obnašanja, nemoralnih dejanj ter razžalitev s strani organov obeh stopenj, ter povrnitev stroškov tega sodnega postopka. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, in zahteva, da sodišče odloči na glavni obravnavi.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali je tožnik obvezen član KGZ in s tem zavezanec za plačilo zborničnega prispevka.

Pogoji za obvezno članstvo fizičnih oseb so določeni v zvezi s prvim odstavkom 8. člena v prvem odstavku 9. člena ZKGZ; po prvi alinei štejejo med obvezne člane fizične osebe, če kot lastniki, zakupniki, uživalci, imetniki pravice uporabe ali uporabniki kmetijskih zemljišč in gozdov na območju Republike Slovenije za svoj račun opravljajo kmetijsko oziroma gozdarsko dejavnost in katastrski dohodek teh zemljišč dosega v letu 2007 najmanj 167 EUR. Po drugem odstavku 22. člena ZKGZ člani zbornice obvezno plačujejo zbornični prispevek. Po prvi alinei prvega odstavka 23. člena navedenega zakona pa med zavezance za plačilo šteje ena izmed oseb iz prve alinee prvega odstavka 9. člena tega zakona.

Z izpodbijano odločbo je bil tožniku odmerjen zbornični prispevek za leto 2007 kot lastniku kmetijskih zemljišč in gozdov v Republiki Sloveniji, katerih katastrski dohodek je v letu 2007 dosegel 741,04 EUR (ta dejstva v zadevi niso sporna). Po razlogovanju prvostopenjskega organa, ki ga ta opira na upravnosodno prakso, pa dejstvo, na katero (med drugim) ZKGZ veže obvezno članstvo, to je opravljanje kmetijske in gozdarske dejavnosti, zakon določa kot zakonito domnevo na podlagi lastništva kmetijskih zemljišč in gozdov ter doseganja katastrskega dohodka iz teh zemljišč in gozdov, ter zato za odmero zborničnega prispevka zadostuje izkazano lastništvo kmetijskih zemljišč in gozdov ter doseganje predpisanega katastrskega dohodka za svoj račun; lahko pa stranka navedeno zakonito domnevo izpodbija ter dokazuje, da je opravljanje kmetijske in gozdarske dejavnosti na podlagi kakšnega pravnega naslova prepustila drugim. Z navedenim razlogovanjem se sodišče strinja, saj ima podlago v 7. členu ZKZ, po katerem mora vsak lastnik, zakupnik ali drug uporabnik zemljišča obdelovati kmetijsko zemljišče kot dober gospodar, v določbah Uredbe o podrobnejših merilih za presojo, ali obdelovalec ravna kot dober gospodar, po katerih dober gospodar (med drugim) redno obdeluje in vzdržuje kmetijska zemljišča ter v primeru svoje nezmožnosti za delo poskrbi za ustrezno obdelavo zemljišč (3. člen) ter določbah ZUKD, po katerih se katastrski dohodek pripiše vsaki parceli kmetijskega in gozdnega zemljišča (11. člen), vključuje pa dohodek od rastlinskih pridelkov in dohodek od živinoreje, pri čemer je dohodek od rastlinskih pridelkov denarna vrednost poprečnega pridelka oziroma poprečnega prirastka lesne mase, ki se doseže na 1 ha kmetijske površine pri običajnem načinu gospodarjenja po odbitku poprečnih materialnih stroškov (1. in 2. člen). Sodna praksa tega sodišča glede vprašanja, ali je dejstvo dejanskega opravljanja kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti za svoj račun s strani lastnika, zakupnika oziroma drugega uporabnika zemljišča kot relevantno pravno dejstvo glede na prvo alineo prvega odstavka 9. člena ZKGZ v postopku odmere zborničnega prispevka treba ugotavljati (ali pa gre za domnevano dejstvo glede na izkazano lastništvo kmetijskih zemljišč in gozdov ter doseganje katastrskega dohodka iz teh zemljišč), ni bila vseskozi enotna. V sodbah U 1670/2002 z dne 2. 9. 2004 in U 1726/2009 z dne 6. 7. 2010 je to sodišče zavzelo stališče, da je ugotavljanje potrebno. Vendar preostala sodna praksa od tega stališča odstopa, kar izhaja tako iz sodb, na katere se sklicuje prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi, kot še drugih, npr. U 119/2008 z dne 2. 6. 2010, II U 463/2009 z dne 12. 1. 2011. V zadevah, ki jih je obravnavalo, je sodbam tega sodišča s stališčem, na katero se opira izpodbijana odločba, pritrdilo tudi Vrhovno sodišče, npr. sodbi X Ips 563/2006 z dne 13. 1. 2010, X Ips 319/2006 z dne 17. 2. 2010. Zato stališče, na katero se sklicuje izpodbijana odločba, sodišče v celoti sprejema. Glede na to pa tožnik ne more biti uspešen z navedbami, da organ ni upošteval njegovih navedb, da ne more uresničevati katastrskega dohodka, da kmetijske in gozdarske dejavnosti ne opravlja in da od kmetijske in gozdne posesti nima nikakršnih prihodkov. Tudi kolikor se ob tem sklicuje na svoje solastništvo in okoliščino, da razdelitev posesti še ni bila izvršena, to po ZKGZ niso okoliščine, glede na katere bi tožnik kot (so)lastnik kmetijskih zemljišč in gozdov, katerih katastrski dohodek za leto 2007 dosega 741,04 EUR, in s tem presega mejni znesek 167 EUR iz prve alinee prvega odstavka 9. člena ZKGZ (prvostopenjski organ navaja znesek 82,92 EUR ter se pri tem sklicuje na Sklep/2007; ker tožnik presega tudi znesek 167 EUR, razlika na odločitev v zadevi ne vpliva), ne štel za obveznega člana zbornice, s tem pa za zavezanca za plačilo zborničnega prispevka. To je tudi logično, kajti po določbah Stvarnopravnega zakonika ima namreč solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, med solastnike se tudi delijo plodovi, ki jih daje stvar v solastnini, v skladu z njihovimi idealnimi deleži, solastnik s svojo pravico tudi lahko razpolaga (npr. svoj idealni delež proda) brez soglasja drugih solastnikov, solastniki pa stvar v skupni lastnini skupaj upravljajo (npr. uporaba, odtujitev ali dajanje cele stvari v zakup itd.).

Tožnik glede na določbo prve alinee prvega odstavka 9. člena ZKGZ in že povedano tudi ne more uspeti z navedbo, da prvostopenjski organ ni upošteval, da tožnik članstvo v zbornici zavrača, pa tudi ne z izjavo, ki jo podaja v tožbi, da ne želi biti član zbornice in da zahteva, da se ga iz članstva zbornice izbriše. Kolikor pa se sklicuje na 45. člen (pravilno: drugi odstavek 42. člena) Ustave in navaja, da se ni prostovoljno odločil za članstvo in da se z izpodbijano odločbo posega v njegovo ustavno pravico do svobodnega združevanja, sodišče odgovarja, da je Ustavno sodišče v odločbi U-I-283/99 z dne 20. 3. 2003 že odločilo, da prvi odstavek 8. člena, prva alinea prvega odstavka 9. člena ter drugi in četrti odstavek 22. člena ZKGZ niso v neskladju z Ustavo. V odločbi je navedlo, da je že v več svojih odločbah presojalo, ali zakonsko predpisano obvezno članstvo v določeni obliki združevanja pomeni poseganje v svobodo združevanja iz drugega odstavka 42. člena Ustave. Sprejelo je stališče, da zbornice oziroma druge oblike združevanja, ki so ustanovljene z zakonom za izvrševanje javnih pooblastil in predvsem zaradi izvrševanja določenih nalog v javnem interesu, ne sodijo med združenja, ki jih varuje 42. člen Ustave. Obvezno članstvo v njih ne posega v pravico prizadetih, da se svobodno združujejo, ki je na splošno zagotovljena v drugem odstavku 42. člena Ustave. Ker je KGZ javnopravna oblika združevanja, tudi zanjo velja, da obvezno članstvo v njej ne posega v pravico obveznih članov iz 42. člena Ustave. Po nadaljnji presoji Ustavnega sodišča v tej odločbi pa določbe ZKGZ, ki določajo obvezno članstvo v KGZ in obvezno plačevanje članarine, tudi ne posegajo nedopustno v splošno svobodo ravnanja iz 35. člena Ustave. Zato je odločilo, da te določbe ZKGZ niso v neskladju z Ustavo. Glede na to pa tožnik brez podlage zatrjuje, da se z izpodbijano odločbo posega v njegovo ustavno pravico do svobodnega združevanja.

Po presoji sodišča pa je prvostopenjski organ tudi pravilno uporabil določbo tretjega odstavka 23. člena ZKGZ o stopnji za odmero zborničnega prispevka, ki se nanaša na obvezne člane iz prve alinee prvega odstavka 9. člena tega zakona (4 %), ter na podlagi (neprerekanega) zneska osnove za odmero 733,32 EUR tožniku pravilno odmeril zbornični prispevek za leto 2007. Na drugačno odločitev v zadevi pa tudi ne more vplivati tožbena navedba, da organ druge stopnje ni presodil vseh njegovih pritožbenih navedb, zaradi česar je kršil 254. člen ZUP. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (2. člen ZUS-1). V obravnavanem primeru je to odločba prvostopenjskega organa, ki jo tožnik s tožbo tudi izpodbija. O zakonitosti odločbe organa druge stopnje sodišče ne odloča, zato morebitne kršitve pravil postopka, ki jih zagreši organ druge stopnje, ne morejo biti razlog za ugoditev tožbi. Poleg tega pa je tožnik lahko vse navedbe, za katere je menil, da bi morale pri odločitvi o odmeri zborničnega prispevka biti upoštevane (oziroma da bi jih moral upoštevati drugostopenjski organ v pritožbenem postopku), pa niso bile, lahko podal v tožbi. Tožnik je take navedbe v predmetni tožbi tudi podal, sodišče pa jih je presodilo. Ker je presodilo, da so neutemeljene, to pomeni, da po presoji sodišča tožnik z odločbo o odmeri zborničnega prispevka ni bil prizadet v svojih pravicah.

Ker je po povedanem sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave; v zadevi je namreč sporna le razlaga in uporaba materialnopravnih določb ZKGZ o obveznem članstvu v zbornici, presojo tega vprašanja pa je sodišče lahko opravilo brez glavne obravnave.

K II. točki izreka: Tožnik je v tožbi zahteval tudi povrnitev vseh stroškov upravnega postopka in vračilo zneska 127,67 EUR, ki obsega denarni znesek, zarubljen na njegovem računu pri banki v postopku upravne izvršbe zaradi poplačila odmerjenega zneska zborničnega prispevka, in bančne stroške v zvezi z izvršbo. Zahtevka je sodišče zavrglo na podlagi 1. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), saj odločanje o zahtevkih ne spada v sodno pristojnost. Po 118. členu ZUP namreč odloča o stroških upravnega postopka (kdo jih trpi, koliko znašajo ter komu in v katerem roku jih je treba plačati) upravni organ, ki v zadevi odloča. To velja tudi za KGZ, ki je v zadevi odločala na prvi stopnji, saj je odločala kot nosilec javnega pooblastila (1. člen ZUP, 4. in 25.b člen ZKGZ). KGZ opravlja tudi izterjavo zborničnega prispevka, za postopek izterjave pa se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek (25.b člen ZKGZ). To pa pomeni, da tisti, ki meni, da je bila upravna izvršba odločbe o odmeri zborničnega prispevka neupravičena, lahko le pred tem organom uveljavlja zahtevek za vračilo zneska zborničnega prispevka, pripadajočih obresti in stroškov izvršbe. Zahtevek za povrnitev nadaljnjih stroškov (npr. bančnih) zaradi neupravičene izvršbe pa je lahko le predmet zahtevka za povrnitev škode, ki se uveljavlja v pravdi.

K III. točki izreka: Tožnik v upravnem sporu zahteva tudi odškodnino (v znesku 500 EUR) zaradi nečloveškega in ponižujočega obnašanja, nemoralnih dejanj ter razžalitev, vse s strani organov obeh stopenj.

Po mnenju sodišča gre za odškodninski zahtevek na podlagi 26. člena Ustave in torej za adhezijski zahtevek iz drugega odstavka 7. člena ZUS-1 (Breznik, ZUS-1 s komentarjem, str. 399). ZUS-1 nalaga sodišču odločanje o adhezijskem zahtevku za povrnitev škode samo v primeru sodbe, s katero sodišče v glavni stvari odloči v sporu polne jurisdikcije (prvi odstavek 67. člena), ugotovitvene sodbe iz drugega odstavka 64. člena ter ugoditvene sodbe na podlagi tožbe zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 66. člena ZUS-1. Vendar tudi v primerih sodb iz prvega odstavka 65. člena ter drugega odstavka 64. člena ZUS-1 sodišču dopušča, da tožnika napoti, naj uveljavlja svoj zahtevek v pravdi, če odločitev zahteva ugotavljanje dejstev, ki bi pomenilo bistveno podaljševanje postopka v upravnem sporu (drugi odstavek 67. člena ZUS-1). Ker je sodišče v obravnavani zadevi izdalo sodbo na podlagi 63. člena ZUS-1, adhezijskega postopka po določbah ZUS-1 tako ni dolžno voditi. Poleg tega pa bi ugotavljanje dejstev zaradi odločitve o tožnikovem odškodninskem zahtevku pomenilo podaljševanje postopka v upravnem sporu. Zato je sodišče tožnika napotilo, naj uveljavlja svoj odškodninski zahtevek v pravdi.

K IV. točki izreka: Odločitev o stroških tega sodnega postopka pa je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, da sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka