U-I-20/96

17.12.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Deana Gončina iz Ljubljane na seji dne 17. decembra 1998

s k l e n i l o :

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 9. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94 - p., 2/95 - odl. US, 7/95, 14/96 - odl. US, 44/96, 68/96 - odl. US in 82/97 - odl. US) v zvezi z 2. točko prvega odstavka 9. člena Zakona o dohodnini se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pobudnik navaja, da se na podlagi 2. točke prvega odstavka 9. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju: ZDoh) osnova za dohodnino zmanjša tudi za sredstva, porabljena za nakup ali gradnjo stanovanjske hiše ali stanovanja za rešitev stanovanjskega problema zavezanca. Glede na tretji odstavek 9. člena ZDoh pa je vsota vseh zmanjšanj po prvem odstavku 9. člena ZDoh omejena na največ tri odstotke osnove za dohodnino iz 6. člena ZDoh. V njegovem primeru nakupa stanovanja je tako uveljavljanje navedene olajšave pomenilo pet tisočink celotne kupnine, kar pomeni, da mu obstoječi davčni sistem ni pomagal oziroma olajšal nakupa. Zato meni, da naj bi obstoječa ureditev ne bila v skladu z 78. členom Ustave, v katerem je določeno, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje. Glede na to predlaga Ustavnemu sodišču izdajo ugotovitvene odločbe, saj se zaveda, da sodišče za obravnavo njegovega predloga, da naj bi se osnova za dohodnino zmanjšala sto odstotno, če že ne v večletnem razdobju pa vsaj v letu nakupa, ni pristojno.

2.Sekretariat Državnega zbora za zakonodajo in pravne zadeve v odgovoru navaja, da bi zmanjšanje dohodnine za celoten znesek kupnine za rešitev stanovanjskega problema zavezanca ne samo v letu nakupa temveč celo za več let, pomenilo posredno financiranje nakupov stanovanj iz proračuna le za določeno skupino zavezancev. To bi ogrozilo nevtralnost davčnega sistema, prizadelo pa bi tudi enakopravnost davčnih zavezancev, saj bi tisti, ki ne bi kupovali stanovanj, morali nadomestiti izpad proračunskih sredstev. Uresničevanje 78. člena Ustave pa je izvedeno na področju dohodkovne, stanovanjske in socialne politike, in sicer se zagotavlja prek odhodkovne strani proračuna, manj pa na področju davčne politike.

B.

3.Obveznost države, da ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje (78. člen Ustave), pomeni obveznost države, da omogoči pridobitev primernega stanovanja1 vsakemu državljanu, ki si za to prizadeva. Kakšne ukrepe naj za izpolnitev te svoje obveznosti država sprejema, Ustava ne določa, prav tako jih ne določa Stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 18/91-I, 19/91-I- p., 21/94, 22/94 - odl. US, 23/96, 24/96 - odl. US in 44/96 - odl. US - v nadaljevanju: SZ) kot sistemski zakon tega področja. Iz določb SZ (75. do 78. člen) pa izhaja, da naj bi Državni zbor sprejel nacionalni stanovanjski program. V njem naj bi bil opredeljen tudi obseg reševanja stanovanjskih vprašanj skupaj z različnimi oblikami spodbud (peta alinea tretjega odstavka 77. člena SZ).

4.Iz uvoda predloga Nacionalnega stanovanjskega programa za prvo obravnavo (Poročevalec DZ, št. 36/95) so tako razvidni predvideni ukrepi, ki naj bi bili v pristojnosti države ter vloga, ki naj bi jo pri njihovem izvajanju imele lokalne skupnosti ter finančne in druge ustanove. Ukrepi države so razdeljeni na neposredne (zakonodajni, organizacijski, finančno- intervencijski) in posredne, kamor so uvrščeni tudi davčni (poleg socialnih in prostorskih). Kot ukrep davčne politike je izrecno navedeno le obdavčevanje nepremičnin. Država predvideva, da bi s tem ukrepom postopno vplivala na bolj racionalno izrabo obstoječih stanovanjskih površin.

5.Kot ukrep take vrste pa bi lahko opredelili tudi obstoječo davčno olajšavo, saj se osnova za dohodnino zmanjša le, kolikor so bila sredstva porabljena za nakup ali gradnjo stanovanjske hiše ali stanovanja za rešitev stanovanjskega problema zavezanca. To pomeni, da olajšave iz tega naslova ne more uveljavljati tisti davčni zavezanec, ki je že lastnik primernih stanovanjskih prostorov.

6.Izpostavljeno vprašanje višine davčne olajšave, ki je ravno zaradi svoje višine po mnenju pobudnika v neskladju z 78. členom Ustave, pa je vprašanje primernosti davčne olajšave, ki kot tako sodi v polje proste presoje zakonodajalca. Izpodbijano zakonsko rešitev, sprejeto v okviru polja proste presoje zakonodajalca, v katerem ta z ekonomskega, fiskalnega in tudi drugih vidikov (po soočenju vseh nasprotujočih interesov, na podlagi ustreznih analiz in izračunov) presoja posamezno rešitev, pa je Ustavno sodišče z vidika ustavnosti pristojno presojati le, kolikor bi posegala v ustavno zavarovane pravice.

7.Glede na to, da v predmetni zadevi pobudnik ni izkazal, da bi izpodbijana davčna olajšava posegla v kakšno ustavno zavarovano pravico, je Ustavno sodišče pobudo kot neutemeljeno zavrnilo.

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Miroslava Geč - Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam - Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k :Franc Testen

1Gre za načelo omogočanja pridobitve stanovanja (enabling approach) za razliko od načela zagotavljanja stanovanj (providing approach).