Jedro

Zastaralni rok ne more teči prej, preden obveznost prejemnice štipendije ni zapadla.

Ker toženka pogodbenih obveznosti v dodatnem roku kljub opozorilu ni izpolnila, so s pretekom le-tega nastopile posledice razveze pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se glasi: „1. Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 166501/2012 z dne 6. 11. 2012 ostane v veljavi v 1. točki izreka, kolikor je toženki naloženo, da tožeči stranki plača znesek 22.966,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.518,04 EUR od 25. 10. 2012 do plačila in od 3.448,52 EUR od 29. 10. 2012 dalje do plačila, v preostanku pa se razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne.

2. Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 166501/2012 z dne 6. 11. 2012 ostane v veljavi v 3. točki.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.955,65 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema pisnega odpravka dalje, pod izvršbo.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožnici zaradi neizpolnitve obveznosti iz pogodbe o štipendiranju plačati znesek 23.189,72 EUR s pripadki, kot izhaja iz 1. točke izreka sodbe. Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani je glede izvršilnih stroškov v celoti ohranilo v veljavi, toženki pa naložilo, da je dolžna tožnici povrniti nadaljnje stroške postopka v višini 2.685,82 EUR.

2. Zoper sodbo je vložila pritožbo toženka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Kot bistveno opozarja, da sodišče ni konkretno navedlo pravne podlage, na podlagi katere je zahtevku ugodilo, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče bi se moralo opreti na 7. člen pogodbe o štipendiranju, ki ureja položaj, ko štipendist prekine študij po lastni volji ali ga iz neopravičenih razlogov ne konča. Skladno s tem določilom bi toženka morala vrniti štipendijo v enem letu po njenem prenehanju, torej do 30. 9. 2006, zato je njena pogodbena obveznost že zastarala. Sodišče se je zmotno sklicevalo na drugo alinejo 6. člena pogodbe, v kateri je urejena toženkina obveznost obveščanja štipenditorja o spremembi stanja v zvezi s študijskimi razmerami. Tožnica je bila nedvomno seznanjena, kako toženka izpolnjuje študijske obveznosti oziroma bi sama lahko pridobila te podatke na podlagi 14. člena pogodbe. Pasivnost tožnice do 31. 3. 2010 v pogodbi nima podlage, saj je zadnjo štipendijo izplačala 5 let pred tem, redni študij pa tudi ne more trajati toliko časa. Sodišče si prihaja v nasprotje, saj ugotavlja, da naj bi pogodba veljala 5 let, to je do 31. 8. 2007, pri čemer spregleda, da je toženka pravico do štipendije pridobila šele v drugem letniku. Kontradiktoren je zaključek, da je tožeča stranka lahko še 31. 3. 2010 toženki poslala dopis, da je bila pogodba razdrta 31. 10. 2007, z nadaljnjo navedbo, da bi morala štipendistka vrniti štipendijo v roku enega leta po razdrtju pogodbe v revalorizirani višini, to je do 3. 10. 2008. Po prenehanju pogodbe od nje ni več mogoče odstopati. Sodišče se ni konkretno opredelilo do navedb tožnice, da je slednja toženki že z dopisom 24. 8. 2006 postavila naknadni rok za izpolnitev pogodbenih obveznosti, ki je bil določen na 30. 9. 2006. Ker toženka svojih obveznosti niti v tem roku ni izpolnila, je bila pogodba razvezana na podlagi zakona z iztekom roka. Sodišče teh trditev ni obrazložilo skladno z določilom 104. in 105. člena OZ. Razlogi, s katerimi je sodišče utemeljevalo svojo odločitev, bolj kažejo na uveljavljanje pogodbene odškodninske odgovornosti in ne na plačilo pogodbenih obveznosti. Pri presoji ugovora zastaranja dopisi tožnice ne vplivajo na tek zastaralnega roka. Iz obrazložitve je mogoče sklepati, da sodišče ugotavlja upravičenost do revalorizacije le do 3. 10. 2008, sodišče pa jo je priznalo v celoti do 31. 3. 2010. S tem je sodilo izven tožbenega zahtevka ter je tožnici prisodilo nekaj drugega, kot je zahtevala. Ne drži navedba, da naj bi bila valorizacija za toženko ugodnejša, saj zamudne obresti skladno s 347. členom OZ zastarajo v treh letih, torej so bili v času vložitve izvršilnega predloga 29. 10. 2012 zneski zamudnih obresti že zastarani. Sodišče je tožnici v izračunu priznalo celoten znesek zamudnih obresti od 1. 5. 2010 do vložitve izvršilnega predloga, čeprav je tožeča stranka trdila, da je terjatev zapadla v plačilo 1. 4. 2011. V preostalem delu je zahtevek nesklepčen. Zmotna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je seštevek postavk za odvetniške stroške 1.132,50 EUR in ne 1.713,00 EUR, kot je izračunalo sodišče. 3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pravno podlago za odločanje v obravnavani zadevi predstavljajo določila pogodbe o štipendiranju št. 2002-158 (v nadaljevanju Pogodba), sklenjene med pravdnima strankama 10. 4. 2003, ter ustrezna določila Obligacijskega zakonika, ki urejajo razvezo pogodbe v primeru neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti ter zastaranje terjatev, ki jih je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe podrobno navedlo in se nanje pravilno sklicevalo. Neutemeljen je zato pavšalen pritožbeni očitek, da sodišče pravne podlage ni navedlo, zaradi česar je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Temeljni ugovor toženke v postopku je, da je tožničina pravica zahtevati izpolnitev obveznosti zaradi poteka 5-letnega zastaralnega roka prenehala. Sodišče prve stopnje, ki temu ugovoru ni sledilo, je svoje stališče, po katerem je do razveze pogodbe prišlo 31. 10. 2007, obveznost toženke pa je zapadla v plačilo 31. 10. 2008, prepričljivo obrazložilo ter pravilno izhajalo iz določb sklenjene pogodbe, zato tem argumentom (navedenim na 9. do 11. strani sodbe) pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče začetek teka zastaralnega roka moralo vezati na trenutek enega leta od zaključka študijskega leta, v katerem je toženka prenehala prejemati štipendijo, torej na 1. 10. 2006, saj tožnica s stani toženke ni bila obveščena, da ta študijskih obveznosti ne izpolnjuje. V dopisu toženke tožnici z dne 13. 12. 2006 je namreč slednja navedla, da izpolnjuje pogoje za nadaljevanje študija ter da prilaga potrdilo o rednem vpisu za šolsko leto 2006/2007. Po določilu 6. člena Pogodbe je bila toženkina dolžnost, da štipenditorja redno obvešča o vsaki spremembi stanja v zvezi s štipendijskim razmerjem in obveznostmi po Pogodbi, med to pa nedvomno sodi tudi prekinitev študija po volji štipendista. Le v primeru takega obvestila bi se toženka lahko sklicevala na zapadlost obveznosti vračila revalorizirane štipendije v roku enega leta od prenehanja prejemanja štipendije. Pritožba tudi zmotno šteje, da bi tožnica podatke o študijskih obveznostih lahko pridobivala sama skladno z določili 14. člena Pogodbe, saj ima v tem členu slednja le pooblastilo za pridobivanje osebnih podatkov, med katere pa opravljanje študijskih obveznosti ne sodi.

7. Sodba tudi ne vsebuje nelogičnosti v zvezi z razdrtjem pogodbe s strani toženke. Sodišče prve stopnje je po vpogledu listinske dokumentacije, tudi korespondence med strankama, pravilno zaključilo, da je tožnica po prejemu dopisa toženke z dne 30. 12. 2006 slednji dodelila dodaten rok za izpolnitev obveznosti do 31. 10. 2007. V obravnavanem primeru, ko rok za izpolnitev obveznosti v Pogodbi ni bil bistvena sestavina, je tožnica s tem dodatnim rokom zadostila pogojem iz 105. člena OZ in pogodbenim določilom za odstop od Pogodbe. Ker toženka pogodbenih obveznosti v tem roku kljub opozorilu ni izpolnila, so s pretekom le-tega nastopile posledice razveze pogodbe. Obveznost toženke na plačilo revaloriziranih zneskov je skladno z drugim odstavkom 8. člena Pogodbe zapadla v roku enega leta po razvezi, to je 31. 10. 2008. Sodišče je v osmem in devetem odstavku 11. strani sodbe res pomotoma zapisalo datum 3. 10. 2008, vendar pa je glede na obrazložitev predhodnega odstavka očitno, da gre za pomoto, ki na jasnost razlogov odločbe ne vpliva.

8. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na razdrtje pogodbe najkasneje z dnem 30. 9. 2006, saj je tožnica toženki po prejemu njenega dopisa dodelila dodaten rok za izpolnitev obveznosti do 31. 7. 2007. Po določilu 6. odstavka 3. člena, 5. in 8. členu Pogodbe je namreč v diskreciji štipenditorja, ali bo sprožil postopek razdrtja pogodbe, ali bo odobril mirovanje štipendijskega razmerja oziroma bo štipendistu omogočil odlog ali ga celo oprostil vračanja štipendije. V tej luči, torej glede na ravnanje štipenditorja, je treba obravnavati tudi pričetek teka zastaralnega roka, ki ne more teči prej, preden obveznost prejemnice štipendije ni zapadla. V obravnavani zadevi je ta trenutek najprej nastopil 31. 10. 2008, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in se do omenjenega tudi opredelilo, ter so nasprotna pritožbena stališča (tudi o zapadlosti 1. 4. 2011) neutemeljena.

9. Po določilu drugega odstavka 8. člena Pogodbe mora štipendist v primeru razdrtja pogodbe o štipendiranju vrniti celoten znesek prejete štipendije v revalorizirani vrednosti v enem letu po njenem razdrtju. Pritožba utemeljeno opozarja, da bi štipenditor zato lahko zahteval revalorizirani znesek štipendije le do 31. 10. 2008, ko je terjatev zapadla, in ne do 31. 3. 2010. Pritožbeno sodišče je zato opravilo ponoven preračun revalorizacije denarnih zneskov za zadnje obdobje od 31. 3. 2005 do 31. 10. 2008 (priloga sodbe) in ugotovilo, da revalorizirana vrednost prejetih štipendij na ta dan znaša 19.518,04 EUR. Tožnica je zakonske zamudne obresti obračunala od 1. 5. 2010 dalje. Čeprav je izračun opravila od višje glavnice (19.741,20 EUR), je sodišče ob ponovnem obračunu obresti (priloga sodbe) ugotovilo, da so s strani tožnice obračunane obresti za obdobje od 1. 5. 2010 do 30. 9. 2012 ugodnejše (zaradi obračuna po sukcesivni zapadlosti), kot če bi slednje obračunavala od glavnice 19.518,04 EUR. Zato je izpodbijano sodbo spremenilo le glede revaloriziranega dela glavnice po določilu pete alineje 358. člena ZPP.

10. Ne glede na spremembo sodbe sodišča prve stopnje je tožnica v postopku praktično povsem uspela ter je bil zahtevek zavrnjen zgolj v minimalnem delu, zato posebni stroški v zvezi s tem niso nastali. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče opravilo napačen seštevek priznanih stroškov tožnice. Odvetniški stroški tožnice ob upoštevanju nagrade za postopek, materialnih stroškov in nagrade za narok, povečano za DDV, znašajo 1.381,65 EUR, tožnici pa pripadajo tudi stroški sodne takse v višini 574,00 EUR. Skupaj odmerjeni stroški tožnice tako znašajo 1.955,65 EUR, kar ji mora v skladu s tretjim odstavkom 154. člena ZPP povrniti tožena stranka. Glede pritožbenih stroškov je sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške. Toženka zato, ker je s pritožbo uspela le v minimalnem delu, tožnica pa zato, ker odgovor ni predstavljal potrebnega stroška v smislu 155. člena ZPP za odločanje v pritožbeni zadevi.