Jedro

Tožena stranka o ugovoru zoper sklep o razporeditvi tožnika na delovno mesto monter III ni odločila, dela, ki ga je prej opravljal, pa tožnik ni mogel več opravljati, ker je bil razrešen s funkcije direktorja. Zato se tudi ni bil dolžan javljati na delovno mesto oz. delati pred dokončnostjo sklepa o razporeditvi. Dejanska razporeditev se izvrši po dokončnosti sklepa o razporeditvi, pred dokončnostjo sklepa o razporeditvi pa delavec dela na prejšnjem delovnem mestu, če to mesto obstaja ali ni že zasedeno. Če pa gre za mesto razrešenega direktorja, je jasno, da funkcije oz. prejšnjega dela ne more več opravljati, prav tako pa se do dokončnosti sklepa o razporeditvi tudi ni dolžan zglasiti na novem delovnem mestu. Zato delodajalec proti njemu ne more izvajati sankcij do dokončnosti sklepa o razporeditvi na novo delovno mesto.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dne 24.12.1998 in sklep o zavrnitvi ugovora z dne 9.2.1999 tožeče stranke, sta nezakonita.

Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in jo razporediti na ustrezno delovno mesto.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 38.556,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika na ugotovitev nezakonitosti sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dne 24.12.1998 in zavrnitvi ugovora z dne 9.12.1999 ter zahtevek na vrnitev na delo in razporeditev na ustrezno delovno mesto. Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik zaradi napačne uporabe materialnega prava, napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve pravil postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oz. podrejeno, da razveljavi sodbo in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je šteti njegovo odsotnost od 24.12.1998 za neupravičeno. Delovno mesto, ki mu ga je ponudila tožena stranka, ne ustreza njegovemu delovnemu znanju in izkušnjam, poleg tega pa novega dela sploh ne zna opravljati. Gre za navadno poniževanje in šikaniranje, kar sodišče ni ugotavljalo. Navaja, da dela na prejšnjem delovnem mestu ni mogel več opravljati, saj je bil na mesto direktorja takoj imenovan vršilec dolžnosti, na novo delovno mesto pa še ni bil dokončno in pravnomočno razporejen. Tožena stranka o ugovoru zoper sklep o razporeditvi ni odločila, ampak se je zaradi fizične odsotnosti tožnika iz podjetja odločila za prenehanje delovnega razmerja. Ne more se zahtevati od tožnika, da na dokončen sklep o razporeditvi čaka nekje v prostorih podjetja. Tožniku bi lahko prenehalo delovno razmerje le v primeru, če bi odklonil razporeditev na drugo delovno mesto, kar pa ni storil. Kljub temu, da je bila pri toženi stranki potreba po komercialnih kadrih, je tožnika razporedila na delo, za katero ni bil usposobljen in ga zato ni mogel začeti opravljati.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razklogov in v skladu z določbo 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. list RS št. 26/99) glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka. Ob navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje, da pa na ugotovljeno dejansko stanje ni pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se je presojal sklep o prenehanju delovnega razmerja, izdan na podlagi 6. tč. 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. list RS št. 14/90 - 71/93) in drugostopni sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja.

V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik dne 16.11.1998 predčasno razrešen s funkcije direktorja ter, da ga je tožena stranka s sklepom z dne 17.11.1998 razporedila na delovno mesto monter III. Tožnik je bil od 13.11. do 11.12.1998 v bolniškem staležu ter bi se moral zglasiti na delo dne 14.12.1998. Po končanem bolniškem staležu tožnik ni prišel na delo, zato je tožena stranka izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela pet zaporednih delovnih dni od 14.12.1998 dalje. Ugovor zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja je tožena stranka zavrnila kot neutemeljen.

Na podlagi 6. tč. 1. odst. 100. člena ZDR delavcu preneha delovno razmerje s prvim dnem odsotnosti, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se ne vrne na delo. Sestavni del odločitve o prenehanju delovnega razmerja iz razloga po 6. tč. ZDR je tudi ugotovitev datuma prenehanja delovnega razmerja, to je s prvim dnem neupravičene odsotnosti.

Bistvo delovnega razmerja je dnevno prihajanje na delo in opravljanje dela. Delavec lahko ostane doma le v primeru, če je napoten z ustreznim sklepom na čakanje na delo oz. v primeru bolezenske odsotnosti, odobrenega letnega dopusta ali odobrene odsotnosti zaradi osebnih okoliščin (do 7 delovnih dni v posameznem koledarskem letu) ali odobrene pravice do odsotnosti z dela brez pravice do nadomestila osebnega dohodka, v primerih in ob pogojih določenih s kolektivno pogodbo oz. aktom delodajalca. Delavec je dolžan prihajati na delo, v kolikor na delo ne pride, mora svoj izostanek opravičiti.

Po stališču sodišča prve stopnje tožnik ni izkazal, da mu je bila odsotnost z dela od 14.12.1998 dalje odobrena s strani delodajalca oziroma, da je bil odsoten iz drugih opravičljivih razlogov, kakor tudi ni izkazal, da bi mu tožena stranka preprečila oz. onemogočila vstop na delo in delo samo. Tožnik je bil po razrešitvi dne 16.11.1998 s sklepom z dne 17.11.1998 razporejen na delovno mesto monter III. Delo bi moral nastopiti z istim dnem. Tožnik je zoper sklep o razporeditvi ugovarjal, tožena stranka pa o ugovoru ni odločila. Stališče sodišča prve stopnje je, da bi se tožnik moral kljub nedokončnosti sklepa o razporeditvi zglasiti na delo, če je želel varovati svoje pravice iz delovnega razmerja.

Po določbi 106. člena ZDR ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve.

Tožena stranka o ugovoru zoper sklep o razporeditvi tožnika na delovno mesto monter III ni odločila, dela, ki ga je prej opravljal pa ni mogel več opravljati, ker je bil razrešen s funkcije direktorja. Zato se tudi ni bil dolžan javljati na delovno mesto oz. delati pred dokončnostjo sklepa o razporeditvi. Dejanska razporeditev se izvrši po dokončnosti sklepa o razporeditvi. Pred dokončnostjo sklepa o razporeditvi delavec dela na prejšnjem delovnem mestu, če to mesto obstaja ali ni že zasedeno. Če pa gre za mesto razrešenega direktorja, je jasno, da razrešeni direktor ne more več opravljati prejšnjega dela oz. funkcije (v konkretnem primeru je to neposredno po razrešitvi tožnika opravljal začasno imenovani direktor), prav tako pa se do dokončnosti sklepa o razporeditvi tudi ni dolžan zglasiti na novem delovnem mestu. Zato delodajalec proti njemu ne more izvajati sankcij do dokončnega sklepa o razporeditvi na novo delovno mesto. Zaradi navedenega ni mogoče govoriti o neupravičeni odsotnosti z dela in zato ni podana zakonska podlaga za uporabo določbe 6. tč. 1. odst. 100. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 4. tč. 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevku tožnika ugodilo in ugotovilo nezakonitost sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika ter naložilo toženi stranki, da ga pozove na delo in razporedi na ustrezno delovno mesto.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da mora tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, odmerjene v skladu z Odvetniško tarifo (OT - Ur. list RS št. 7/95 - 16/2002) glede na vrednost spora po tar. št. 10b za sestavo tožbe, pripravljalno vlogo in pristop na obravnavo dne 20.2.2001, skupaj 360 točk, ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke na dan odločanja sodišča prve stopnje 90,00 SIT, kar znaša 32.400,00 SIT. Temu je bilo potrebno dodati še 19% DDV, tako da so potrebni stroški tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje znašali v celoti 38.556,00 SIT.