Jedro

Člen 3.a ZSPJS ne posega v vprašanja dospelosti oziroma zapadlosti posameznih zneskov (prenizke) plače. Zakon določa le postopek v primeru ugotovljene nezakonitosti, brez posebnih prekluzivnih rokov za vložitev zahteve (z vsemi posledicami takšnih rokov). Zakon tudi ne določa, da bi bil delodajalec dolžan delavcu izplačati nastalo razliko šele od vložitve pisne zahteve. Javni uslužbenec je zato do dodatka za dvojezičnost upravičen za ves čas veljavnosti ZSPJS, ne glede na to, kdaj je podal zahtevo za odpravo nezakonitosti pri obračunu in izplačilu plače. Dodatek za dvojezičnost je del plače v smislu določbe 3. člena ZSPJS. V 2. členu ZSPJS, ki določa pomen izrazov, je izrecno določeno, da so dodatki del plače javnega uslužbenca in funkcionarja za posebne pogoje, nevarnost in obremenitve, ki niso upoštevane pri vrednotenju zahtevnosti delovnega mesta in naziva ali funkcije. Že iz take definicije je povsem jasno, da so tudi dodatki del plače. Podobno izhaja tudi iz določbe 1. odstavka 5. člena ZSPJS o tem, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova neizplačanega dodatka za dvojezičnost v višini 12 % izplačati za mesece od avgusta 2008 do decembra 2009 posamezne mesečne zneske, kot so razvidni iz izreka sodbe, od teh plačati vse predpisane davke in prispevke iz delovnega razmerja, tožeči stranki pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 852,80 EUR v roku 8 dni, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (II. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne ter ji naložil plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da odločitev sodišča prve stopnje, da se dodatek za dvojezičnost tožeči stranki prizna od 1. 8. 2008 dalje, ni v skladu z materialnim pravom. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na pravnomočno končano zadevo opr. št. Pd 164/2009, v kateri je Višje delovno in socialno sodišče zavzelo stališče, da je tožnici potrebno dodatek za dvojezičnost priznati od 1. 8. 2008 dalje. Vendar sodna praksa Višjega delovnega in socialnega sodišča glede tega vprašanja ni enotna (npr. zadeva opr. št. Pdp 141/2011), zaradi česar je tožena stranka že vložila predlog za dopustitev revizije, kateremu je Vrhovno sodišče RS ugodilo s sklepom opr. št. VIII DoR 13/2012. Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) v 23. členu določa, da javnim uslužbencem med drugim pripada dodatek za dvojezičnost. V prvem odstavku 28. člena ZSPJS je določeno, da dodatek za dvojezičnost pripada javnim uslužbencem in sodnikom, državnim tožilcem in državnim pravobranilcem, ki delajo na območjih občin, v katerih živita italijanska in madžarska narodna skupnost, kjer je italijanski in madžarski jezik tudi uradni jezik, če je znanje jezika narodne skupnosti pogoj za opravljanje dela oziroma funkcije.

Po 2. odstavku 28. člena ZSPJS znaša višina dodatka za dvojezičnost za novinarje Javnega zavoda RTV Slovenije od 12 % do 15 % osnovne plače. Višino dodatka določi javnemu uslužbencu njegov predstojnik na osnovi zahtevane stopnje znanja jezika narodne skupnosti ter dejanske uporabe tega jezika pri opravljanju dela. Na podlagi navedene pravne podlage je generalni direktor tožene stranke dne 8. 9. 2008 sprejel Kriterije za določanje višine dodatka za dvojezičnost. Zahteva za izplačilo dodatka za dvojezičnost ne predstavlja čiste denarne terjatve, zato tudi ni dopustno direktno sodno varstvo, temveč bi tožeča stranka morala najprej uveljavljati notranje varstvo pri delodajalcu. Za denarno terjatev bi šlo, če tožena stranka tožniku ne bi izplačevala že priznanega dodatka iz tega naslova. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje (povzeto po sodbi pritožbenega sodišča), da pravica do dodatka za dvojezičnost javnemu uslužbencu pripada že na podlagi zakona, češ da 3.a člen ZSPJS dopušča izplačilo razlike v plači za nazaj. Takšno stališče je v nasprotju z določbo 2. odstavka 3. člena ZSPJS, saj dodatek za dvojezičnost ni del plače v smislu citirane določbe. V kolikor delodajalec tega dodatka ne prizna, kljub temu da so izpolnjeni pogoji za njegovo priznanje, mora delavec priznanje dodatka zahtevati najprej pri delodajalcu, šele v primeru negativnega odgovora ali molka delodajalca pa to lahko stori pri pristojnem sodišču. Iz določbe 3.a člena ZSPJS ne izhaja, da javni uslužbenec lahko zahteva izplačilo razlike med izplačano in zakonito določeno plačo za celotno obdobje, odkar mu je bila plača določena nezakonito. Razlikovati je potrebno med priznanjem dodatka za dvojezičnost in izplačilom že priznanega dodatka za dvojezičnost. Tožnik v tem sporu ni zahteval le izplačila dodatka za dvojezičnost, temveč tudi njegovo priznanje. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi specifiko prevedbe plačnega sistema pri toženi stranki, ki pred uveljavitvijo spremembe ZSPJS ni bila del javnega sektorja.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih le pavšalno navaja pritožba in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Kot izhaja iz podatkov v spisu, je tožnica dne 8. 3. 2010 (priloga A7) ugovarjala zoper sklep tožene stranke št. ... z dne 25. 2. 2010, s katerim je tožena stranka odločila, da je tožnica upravičena do dodatka za dvojezičnost v višini 12 % osnovne plače od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010. Zahtevala je priznanje dodatka od 1. 8. 2008 dalje ter da tožena stranka o tem izda ustrezen sklep. Tožena stranka je tožničino zahtevo zavrnila z dopisom št. 17. 3. 2010 (priloga A8), v katerem je navedla, da si tožnica zmoto razlaga sklep, in da je jasno, da je do dodatka upravičena od 1. 8. 2008 dalje ter da bo začela izplačevati dodatek za dvojezičnost s 1. 1. 2010 dalje. Poračun za nazaj, torej za obdobje od 1. 8. 2008 do 31. 12. 2009, pa bo predmet dogovora s socialnimi partnerji. Tožnica je vložila tožbo dne 15. 4. 2010, v kateri je zahtevala, da se dodatek prizna od 1. 8. 2008 dalje. Kasneje je sicer s pripravljalno vlogo z dne 15. 2. 2012 tožbeni zahtevek oblikovala tako, da je uveljavljala denarni zahtevek v višini prikrajšanja za dodatke za dvojezičnost v višini 12 % za obdobje od 1. 8. 2008 do 31. 12. 2009, torej ni zahtevala spremembe sklepa, vendar se tožbeni zahtevek nanaša na sodno varstvo, glede katerega je tožnica ravnala v skladu s 4. odstavkom 3.a člena ZSPJS. Ta določa, da javni uslužbenec ali funkcionar, ki ugotovi, da mu je bila plača določena in izplačana v nasprotju s 3. odstavkom 3. člena tega zakona, lahko od delodajalca pisno zahteva, da ugotovi nezakonitost in ravna v skladu s tem zakonom. Tožnica je na toženo stranko naslovila zahtevo po odpravi kršitve in zahtevo za določitev dodatka za dvojezičnost. V tej zahtevi je uveljavljala plačilo dodatka za dvojezičnost od izplačila avgustovske plače 2008 dalje. S to zahtevo je tožnica izpolnila v 4. odstavku 3.a člena ZSPJS določeno procesno predpostavko za sodno varstvo. Četrti odstavek 3. a člena ZSPJS določa zgolj procesno predpostavko za vložitev tožbe, to je pisno zahtevo javnega uslužbenca, da delodajalec ugotovi nezakonitost pri določitvi in izplačilu plače in da ravna v skladu z ZSPJS, ne določa pa roka, v katerem mora javni uslužbenec vložiti tožbo. Pravno varstvo javnega uslužbenca, ki mu je plača določena nezakonito, je urejeno v 3.a členu ZSPJS. Zato glede tega vprašanja ne pride v poštev neposredna uporaba določb ZJU o uveljavljanju pravnega varstva, prav tako pa tudi ne uporaba določbe 204. člena ZDR. Zato sicer pravilna pritožbena navedba, da izplačilo dodatka za dvojezičnost ne predstavlja čiste denarne terjatve, ni pravno odločilna, saj je tožnica izpolnila procesno predpostavko za sodno varstvo za uveljavljanje plačila tega dodatka.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na domnevno drugačno sodno prakso, ki naj bi bila razvidna iz sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 141/2011 z dne 19. 5. 2011. V navedeni sodbi je pritožbeno sodišče v istovrstnem sporu zoper toženo stranko sicer res zavzelo stališče, da javnemu uslužbencu dodatek za dvojezičnost pripada šele od vložitve pisne zahteve za priznanje tega dodatka. Vendar pa je takšno stališče osamljeno, saj je v drugih istovrstnih sporih zoper toženo stranko (opr. št. Pdp 701/2011 z dne 13. 12. 2011, opr. št. Pdp 585/2011 z dne 13. 12. 2011, opr. št. Pdp 702/2011 z dne 13. 12. 2011 in opr. št. Pdp 584/2011 z dne 15. 12. 2011) pritožbeno sodišče zavzelo drugačno stališče, to je, da je javni uslužbenec do tega dodatka upravičen tudi za nazaj, za ves čas veljavnosti ZSPJS, ne glede na to, kdaj je javni uslužbenec podal zahtevo za odpravo nezakonitosti pri obračunu in izplačilu plače. Sicer pa je skrb za oblikovanje enotne in ustaljene sodne prakse naložena predvsem Vrhovnemu sodišču RS, ki je v istovrstnem sporu, o katerem je odločalo s sodbo opr. št. VIII Ips 106/2012 z dne 16. 10. 2012, zavzelo stališče, da 3.a člen ZSPJS ne posega v vprašanje dospelosti oziroma zapadlosti posameznih zneskov plače, in da tudi ne določa, da bi bil delodajalec nastalo razliko dolžan izplačati šele od vložitve pisne zahteve, saj sicer ob ugotovljeni nezakonitosti ne bi bilo predvideno plačilo razlike z zakonitimi zamudnimi obrestmi. S citirano sodbo je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo zoper drugostopenjsko sodbo, s katero je bil javnemu uslužbencu priznan dodatek za dvojezičnost za čas od uveljavitve novega plačnega sistema, to je od avgusta 2008 dalje pa do priznanja tega dodatka s sklepom delodajalca.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi 3.a in 23. člena ZSPJS tožnici dosodilo dodatek za dvojezičnost v višini 12 % osnovne plače za ves čas od 1. 8. 2008 do 31. 12. 2009. ZSPJS je namreč tisti poseben zakon, ki ureja sistem plač v javnem sektorju, na katerega odkazuje 2. odstavek 5. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002). V skladu s 1. odstavkom 5. člena ZJU za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja in kolektivne pogodbe, v kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. Obenem v tem sporu ne pride v poštev uporaba določbe 3. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-N, Ur. l. RS, št. 59/2010), saj je bila tožba vložena še pred njegovo uveljavitvijo. Tretji člen ZSPJS-N namreč določa, da se v 4. odstavku 3.a člena ZSPJS doda, da se ne glede na prejšnji stavek (ta določa, da javni uslužbenec s tožbo lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti ter izplačilo razlike med izplačano in zakonito določeno plačo, če delodajalec v roku 8 delovnih dni od vložene pisne zahteve ne izda obvestila iz 1. odstavka istega člena) v primerih, ko je s posebnim zakonom v okviru uveljavljanja pravnega varstva javnega uslužbenca urejen postopek pritožbe oziroma ugovora, upošteva določbe posebnega zakona. ZSPJS-N je pričel veljati 24. 7. 2010, tožba pa je bila vložena 15. 4. 2010, torej v času, ko je za tako tožbo zadostovalo zgolj to, da je bila izpolnjena procesna predpostavka, to je da javni uslužbenec od delodajalca pisno zahteva, da ugotovi nezakonitost pri določitvi in izplačilu plače in da ravna v skladu z zakonom.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici vtoževane zneske dodatka za dvojezičnost dosodilo ob sklicevanju na določbo 2. odstavka 28. člena ZSPJS. Ta določa, da višina dodatka za dvojezičnost za učitelje in ostale strokovne delavce v osnovnem in srednjem šolstvu ter vzgojitelje in ostale strokovne delavce v vrtcih ter novinarje javnega zavoda A. znaša od 12 do 15 % osnovne plače. Tožnica je dodatek za dvojezičnost vtoževala v najnižjem možnem odstotku, zato je ob ugotovitvi, da je bilo znanje jezika narodne skupnosti pogoj za opravljanje njenega dela, že na podlagi zakona upravičena do dodatka v tej višini. Zaradi navedenega v tej zadevi ne gre za primer, ko bi bilo potrebno višino dodatka šele posebej določiti oziroma urediti z odločbo, temveč za vtoževanje minimalnega dodatka v višini, ki je določena z zakonom.

Zmotno je pritožbeno stališče, da dodatek za dvojezičnost ni del plače v smislu določbe 3. člena ZSPJS. V 2. členu ZSPJS, ki določa pomen izrazov, je izrecno določeno, da so dodatki del plače javnega uslužbenca in funkcionarja za posebne pogoje, nevarnost in obremenitve, ki niso upoštevane pri vrednotenju zahtevnosti delovnega mesta in naziva ali funkcije. Že iz take definicije je povsem jasno, da so tudi dodatki del plače. Podobno izhaja tudi iz določbe 1. odstavka 5. člena ZSPJS o tem, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov.

Okoliščina, da tožena stranka pred uveljavitvijo novega plačnega sistema ni bila del javnega sektorja v smislu določb ZSPJS, ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, kot to zmotno domneva tožena stranka. Sodišče prve stopnje je toženi stranki obračun in izplačilo dodatka za dvojezičnost ter izplačilo razlike v plači naložilo le za čas od 1. 8. 2008, ko je tožena stranka, tudi po njenih navedbah, postala del javnega sektorja.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.