Jedro

Res je sicer, da je v določbah prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE določeno, da mora delodajalec, če želi uveljavljati pravico do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je odredil delo s skrajšanim delovnim časom, vlogo vložiti najpozneje v 15 dneh po odreditvi skrajšanega delovnega časa. Vendar pa je ZIUPDV v določbah prvega odstavka 38. člena, naslovljenega Odstop od ZIUOOPE glede roka za vlaganje vlog, od tega roka odstopil in določil, da mora delodajalec ne glede na določbe prvega odstavka 16. člena ZlUOOPE vlogo za dodelitev subvencije vložiti pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje najpozneje do 10. 12. 2020.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, št. 11069-7707/2020-3, z dne 5. 10. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrnitvi stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Stroškovni zahtevek tožene stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženec je z izpodbijanim sklepom odločil, da se tožničina vloga za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom, zavrže (1. točk izreka), da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka) in da je izpodbijani sklep takse prost (3. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica vlogo za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delo s skrajšanim delovnim časom odredila s 1. 6. 2020, vložila 19. 8. 2020. Njena vloga tako ni bila vložena v roku, ki ga določa določba prvega odstavka 16. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUOOPE), zato jo je toženec zavrgel. 2. Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja in tožbo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V njej v bistvenem navaja, da je toženec pri izdaji izpodbijanega sklepa kršil zlasti določbe 210., 212., 213. in 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Navaja, da v uvodu izpodbijanega sklepa manjkata navedba osebnega imena njenega zakonitega zastopnika oziroma pooblaščenca in navedba načina uvedbe postopka. Dalje ocenjuje, da je izrek izpodbijanega sklepa nerazumljiv in dvoumen, saj toženec po njenem mnenju ne more zavreči pravice do subvencije, prav tako pa zaradi odsotnosti navedbe datuma vložitve vloge po njeni oceni ni jasno, katero tožničino vlogo je tožnik zavrgel. Izrek izpodbijanega sklepa pa je po tožničinem mnenju nerazumljiv tudi zato, ker je na enem mestu zapisano, da se zavrže vloga, na drugem pa, da se zavrže pravica do subvencije. Tožnica nadalje zatrjuje, da bi moral izpodbijani sklep, ker je bil izdan v elektronski obliki, vsebovati tudi varen elektronski podpis uradne osebe, ki je postopek vodila. Po njenem mnenju v obrazložitvi izpodbijanega sklepa manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, podano pa je tudi nasprotje med izrekom izpodbijanega sklepa in razlogi o odločilnih dejstvih, saj v obrazložitvi niso navedeni razlogi, ki bi utemeljevali zavrženje pravice do subvencije.

Tožnica dalje navaja, da je vlogo za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce, ki jim je skrajšani delovni čas odredila s 1. 6. 2020, prek spletne aplikacije izpolnila 17. 6. 2020 (do 11. 6. 2020 oddaja ni bila možna), a se iz njej neznanih razlogov to ni zabeležilo, zato je citirano vlogo oddala 19. 8. 2020, kar je po njeni oceni pravočasno. V zvezi s tem opozarja, da je tožencu glede te vloge tudi večkrat telefonirala in tako izkazala največjo skrbnost. Meni, da je treba pri opredelitvi roka, ki ga za vložitev te vloge določa prvi odstavek 16. člena ZIUOOPE, izhajati iz namena „protikoronske“ zakonodaje, tj. omiliti in odpraviti posledice epidemije covida-19. Dalje meni, da je navedeni rok instrukcijski, in ne prekluzivni. Opozarja tudi na toženčevo obvestilo, iz katerega izhaja, da se lahko vlogo za navedeno subvencijo odda najkasneje do 10. 12. 2020, in na določbo 38. člena Zakona o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val COVID-19 (v nadaljevanju ZIUPDV), ki določa, da mora delodajalec ne glede na določbe prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE vlogo za dodelitev subvencije vložiti pri tožencu najpozneje do 10. 12. 2020. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in ji prizna pravico do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom, oziroma vrne zadevo tožencu v ponovni postopek, v obeh primerih pa tožencu naloži povrnitev stroškov postopka.

3. Toženec v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja stališča iz izpodbijanega sklepa, dodatno pa meni, da iz zakonskega besedila ne izhaja, da je rok iz 16. člena ZIUOOPE instrukcijski; gre za prekluzivni rok. Prav tako po njegovi oceni ne drži, da je prekluzivni rok za oddajo vloge 10. 12. 2020. Navaja, da ker je tožnica skrajšani delovni čas odredila s 1. 6. 2020, bi morala citirano vlogo oddati do 16. 6. 2020. Zaradi delovanja (nedelovanja; opomba sodišča) spletnega portala toženca pa se je rok (v skladu z navodilom pristojnega ministrstva z dne 8. 9. 2020) 12. 6. 2020 podaljšal za 15 dni, zato je bil skrajni rok za oddajo vloge 27. 6. 2020. Toženec zatrjuje še, da če bi tožnica s „print screenom“ (fotografijo zaslona; opomba sodišča) dokazala, da je vlogo izpolnila pravočasno, bi njeni vlogi ugodil. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožnici pa naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 4. 1. 2021 prereka toženčeve navedbe v odgovoru na tožbo in ponavlja stališča iz tožbe. Dodatno pa v bistvenem navaja, naj sodišče toženčevih navedb, ki niso v slovenskem jeziku in ki jih ne razume, tj. „print screen“, ne upošteva. Opozarja, da toženec mnenja Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, na katerega se sklicuje v odgovoru na tožbo, ni predložil, zato z njim ne razpolaga in ga sodišče ne more upoštevati. Poudarja, da toženčevih dokazil (vključno z obvestilom z dne 16. 9. 2020) ni prejela. Ugovarja pa tudi priglašenim stroškom toženca.

**K I. točki izreka:**

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavanem primeru med strankama postopka ni sporno, da je tožnica s 1. 6. 2020 osmim pri njej zaposlenim delavcem odredila delo s skrajšanim delovnim časom in da je vlogo za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je odredila delo s skrajšanim delovnim časom, podala 19. 8. 2020. Sporno pa je, ali je bila ta vloga glede na rok iz prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE pravočasna in kakšna je pravna narava tega roka.

7. V skladu z določbami prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE se delodajalcu dodeli subvencija na podlagi vloge za dodelitev subvencije, ki jo skupaj z dokazili o izpolnjevanju pogojev iz prvega odstavka 12. člena ZIUOOPE vloži pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje najpozneje v 15 dneh po odreditvi skrajšanega delovnega časa. ZIUPDV pa v določbah prvega odstavka 38. člena, naslovljenega _Odstop od ZIUOOPE glede roka za vlaganje vlog_, določa, da mora delodajalec ne glede na določbe prvega odstavka 16. člena ZlUOOPE vlogo za dodelitev subvencije vložiti pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje najpozneje do 10. 12. 2020. 8. Sodišče uvodoma kot neutemeljene zavrača tožničine ugovore v zvezi s kršitvijo določb postopka. Res je sicer, da toženec v uvodu izpodbijanega sklepa ni navedel toženkinega zakonitega zastopnika in načina uvedbe postopka, kar bi v skladu z določbami prvega odstavka 212. člena ZUP moral storiti, vendar to po presoji sodišča ni vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)). Sodišče dalje sodi, da ne drži tožničina navedba, da je izrek izpodbijanega sklepa nerazumljiv oziroma nejasen. Zgolj uporaba (slovnično) neustrezne besedne zveze v nazivu izpodbijanega sklepa, ki se glasi: „sklep o zavržbi pravice do subvencije“, še ne pomeni, da je izrek (dispozitiv) izpodbijanega sklepa nejasen oziroma nerazumljiv. Na jasnost oziroma razumljivost slednjega pa v obravnavani zadevi ne vpliva niti odsotnost navedbe dneva vložitve citirane vloge, ki jo je toženec z izpodbijanim sklepom zavrgel. Iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da se tožničina vloga za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom, zavrže. Prav tako ne drži tožničina navedba, da bi moral izpodbijani sklep, ker je bil izdan v elektronski obliki, vsebovati tudi varen elektronski podpis uradne osebe, ki je postopek vodila. Izpodbijani sklep je bil namreč izdan v fizični obliki, podpisali pa sta ga oseba, ki je postopek vodila (A. A.), in oseba, ki ga je izdala (mag. B. B.). Sodišče tudi glede tožbenih ugovorov, da v obrazložitvi izpodbijanega sklepa manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih ter da je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, sodi, da so le-ti neizkazani in neutemeljeni. Kot že zapisano, je toženec v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa odločil, da se tožničina vloga za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom, zavrže, v obrazložitvi pa je pojasnil, zakaj je ravnal tako.

9. Sodišče pa se strinja s trditvami tožnice, da je citirano vlogo vložila pravočasno. Res je sicer, da je v določbah prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE določeno, da mora delodajalec, če želi uveljavljati pravico do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je odredil delo s skrajšanim delovnim časom, vlogo vložiti najpozneje v 15 dneh po odreditvi skrajšanega delovnega časa. Vendar pa je ZIUPDV v določbah prvega odstavka 38. člena, naslovljenega _Odstop od ZIUOOPE glede roka za vlaganje vlog_, od tega roka odstopil in določil, da mora delodajalec ne glede na določbe prvega odstavka 16. člena ZlUOOPE vlogo za dodelitev subvencije vložiti pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje najpozneje do 10. 12. 2020. Tako se je tudi rok za vložitev citirane vloge v obravnavanem primeru iztekel 10. 12. 2020, in ne 27. 6. 2020, kot to zmotno zatrjuje toženec. Ker pa je tožnica citirano vlogo vložila 19. 8. 2020, kar med strankama postopka ni sporno, je bila torej vložena znotraj roka, določenega s prvim odstavkom 38. člena ZIUPDV, in tako pravočasna.

10. Po obrazloženem je sodišče na podlagi določb 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravilo, ker je toženec napačno uporabil materialno pravo, in v skladu z določbami tretjega odstavka istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral toženec izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa bo moral pravilno uporabiti materialno pravo, tako da bo upošteval, da se je v skladu z določbo prvega odstavka 38. člena ZIUPDV rok za vložitev vloge za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom, iztekel (šele) 10. 12. 2020 (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

11. Ker je sodišče tožbi ugodilo že iz zgoraj navedenega razloga, se z drugimi tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na pravočasnost tožničine citirane vloge in rok iz prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE, ni ukvarjalo.

12. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je bilo treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

13. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena po sodnici posameznici, tožnica pa v postopku ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ)), plačana sodna taksa za postopek pa se vrne, kadar je stranka do tega upravičena, po uradni dolžnosti (Opomba 6.1: c) Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1)).

**K III. točki izreka:**

14. Odločitev o stroških postopka toženca temelji na določbah prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Po tej določbi ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ker je toženec zasledoval, da sodišče tožbo zavrne, to pomeni, da s svojim predlogom ni uspel. Sodišče je zato njegov stroškovni zahtevek zavrnilo.