Jedro

Ker niti direktor niti delavec tožene stranke tožnikovih besed nista razumela kot resne grožnje, ni bil podan eden izmed elementov očitanega kaznivega dejanja ogrožanja varnost (občutek osebne ogroženosti oškodovanca), tako da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. al. 1. odst. 111. čl. ZDR ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 2.10.2007 podala tožeči stranki, nezakonita (točka 1 izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 3. 10. 2007 do 3. 2. 2008, ji za ta čas vpisati delovno dobo v delovno knjižico in jo prijaviti v socialna zavarovanja ter obračunati bruto plačo v višini 2.000,00 EUR, poravnati davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati ustrezen neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2008 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (točka 2 izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v znesku 2.856,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2007 dalje do plačila (točka 3 izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 965,96 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (točka 4 izreka). Sklenilo je, da se postopek v delu, ki se nanaša na poziv nazaj na delo, ustavi zaradi umika tožbe (točka 5 izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške celotnega postopka, oziroma podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2.10.2007 prepozna, ker naj bi potekel 15-dnevni prekluzivni rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Sodišče prve stopnje navaja, da se je tožena stranka odločila za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi izrečenih groženj tožnika dne 5. 7. 2007, 14. 9. 2007 in 20. 9. 2007, pri čemer naj bi bile grožnje izrečene 20. 9. 2007 takšne, da niso vplivale na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je namreč tega dne tožnik skočil s stola in napovedal „vojno na fašističen način“ šele potem, ko je v pogovoru z zakonitim zastopnikom tožene stranke ugotovil, da nadaljevanje njegovega delovnega razmerja ne bo več mogoče. Te besede naj bi uporabil kot obrambo zoper napovedano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne pa z namenom ustrahovanja. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje je v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem ter sama s seboj v nasprotju, predvsem pa je neživljenjska, saj je dejstvo, da se je med celotnim dokaznim postopkom izkazalo, da je bil tožnik težaven delavec, ki so se ga ostali delavci bali. Bil je konflikten in so se odnosi tožnika s toženo stranko eskalirali do te mere, da je tožena stranka ugotovila, da nadaljevanje njegovega delovnega razmerja ni več mogoče. Tožena stranka je večkrat poudarila, da je poklic šoferja deficitaren in imajo transportna podjetja, kot tudi tožena stranka, velike težave pri iskanju delavcev. Prav zato si je tudi sama toliko prizadevala, da bi se s tožnikom vendarle dogovorila, da bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja možno. Zato je dne 20. 9. 2007 zakoniti zastopnik tožene stranke s tožnikom opravil razgovor z namenom, da bi ugotovil, ali je nadaljevanje delovnega razmerja še mogoče in ali bo tožnik s svojim početjem prenehal, kar je razvidno iz dejstva, da je pogovor trajal kar dve uri in pol, kar med strankama ni sporno. Šele na podlagi tega razgovora se je direktor tožene stranke odločil, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bo možno. Dejstvo je, da sta tako delavec A.K. kakor tudi direktor Š.L. tožnika še istega dne na pristojni policijski postaji ovadila zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti. Tudi v kolikor bi se štelo, da je šlo za trajajočo kršitev, bi bilo v skladu s stališčem Višjega delovnega in socialnega sodišča (sodba Pdp 333/2005) potrebno ugotoviti, da rok za podajo odpovedi sploh še ni pričel teči, ker je kršitev še trajala. Glede utemeljenosti odpovednega razloga navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo 14. in 15. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, saj v obrazložitvi sodišče prve stopnje ugotavlja, da ne dvomi, da je tožnik očitane besede res izrekel, kar je ugotovilo iz usklajenih izpovedb direktorja Š.L. in priče A.K., prav tako tudi iz pisnih zaznamkov oziroma zapisnikov groženj, ki so se ponavljale, nazadnje tudi iz podane kazenske ovadbe z dne 20.9.2007, pri tem pa tudi ni spregledalo tožnikovega neprimernega obnašanja med samim sodnim postopkom. Vendar pa, ne glede na ugotovljeno, sodišče prve stopnje ugotavlja, da ni podana objektivnost ogrožanja, saj po mnenju sodišča tožnik groženj ni bil sposoben uresničiti, predvsem pa jih je izrekel tako, da niso bi bile usmerjene zoper življenje in telo oškodovancev, temveč so se nanašale na druge spore. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da se tožnik izrečenih besed še zavedal ni, ker naj bi prihajale povsem spontano, ker je to „v njegovi naravi“. Tožena stranka povzema določbo 145. člena Kazenskega zakonika, ki določa, da kdor ogrozi varnost kakšne osebe z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje in telo, se ustrezno kaznuje. Sodna praksa pri tem poudarja, da je treba kot resno grožnjo mogoče šteti tudi grožnjo z ubojem, dano po telefonu, če je to podal npr. sosed, s katerim se oškodovanec že dalj časa ne razume (glej sodbo Kp 366/99). To še toliko bolj velja za delavca oziroma za zaposlenega. Gre za ogroževalno kaznivo dejanje, usmerjeno na ogrožanje osebne varnosti osebe. Gre tudi za trajajoče kaznivo dejanje, saj mora biti grožnja resna in objektivno zmožna, da doseže drugega, objektivno pa mora pri oškodovancu povzročiti občutek osebne ogroženosti. Nadalje navaja, da je za obstoj kaznivega dejanja ni bistveno, ali je bil storilec grožnjo objektivno sposoben uresničiti, dovolj je, da je pri svojih žrtvah zbudil občutek, da grožnje lahko uresniči in je zato vzbudil občutek osebne ogroženosti. Sodišče prve stopnje ni izvedlo drugih dokazov in sicer zaslišanja predlaganih prič ter ni zaslišalo tožnika. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na stroške postopka, saj je za zastopanje na drugem in naslednjih narokih pri dveh priznana nagrada 50 % iz 1. točke tarifne številke 15, torej 150 točk in ne 300 točk, kolikor je priznalo sodišče prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zgoraj navedenih bistvenih kršitev določb postopka ni storilo, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodbi sodišča prve stopnje ni mogoče očitati absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena s pravilnimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki, razlogi sodbe pa niso sami s seboj v nasprotju. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni podana objektivnost ogrožanja, kljub ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik izrekel besede, ki se mu očitajo.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, v nadaljevanju: ZDR) v 1. odstavku 110. člena določa, da lahko delavec ali delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Po določbi takrat veljavnega 2. odstavka 110. člena ZDR je morala pogodbena stranka podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 15 dneh, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

Pritožba je neutemeljena v delu, ki se nanaša na pravočasnost izdane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da tožnikove besede oziroma grožnje, izrečene na sestanku tožnika z direktorjem tožene stranke Š.L., dne 20. 9. 2007, niso vplivale na podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je tožnik povedal, da bo sprožil „vojno na fašistični način“ šele potem, ko je izvedel, da mu bo izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi. Zato se lahko izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nanaša na izrečene grožnje z dne 5. 7. 2007 in 14. 7. 2007, glede katerih pa je, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, tožena stranka 15-dnevni prekluzivni rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR zamudila. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na izpoved direktorja tožene stranke, ki je izpovedal, da sta se tožnik in A.K., vodja komerciale pri toženi stranki, v direktorjevi pisarni prepirala in da je tožnik skočil in zagrozil po tem, ko mu je direktor povedal, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bo mogoče. V tem delu je torej pravilna in logična dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tožnikove grožnje, izrečene na sestanku 20. 9. 2007, niso vplivale na podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sklicevanje tožene stranke na trajajoče kaznivo dejanje oziroma razlogovanje, da zastaranje še ni začelo teči, je le delno utemeljeno. V primeru trajajoče kršitve je namreč potrebno šteti, da kršitev traja, vendar pa so posamične kršitve, v kolikor jih je mogoče opredeliti, zastarale, v kolikor je glede teh kršitev potekel rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Zato v tem delu torej ni mogoče šteti, da samo iz razloga, ko bi bile kršitve oziroma grožnje izrečene tudi 20. 9. 2007, kršitev še ni zastarala.

Po določbi 1. odstavka 145. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS; št. 63/94, s spremembami; KZ) - ogrožanje varnosti - se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta, kdor ogrozi varnost kakšne osebe z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo. Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti je podano, v kolikor je grožnja resna in pri žrtvi oziroma pri oškodovancu povzroči občutek osebne ogroženosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da niti direktor tožene stranke niti delavec A.K. tožnikovih besed nista razumela kot resne grožnje, saj sta izpovedala, da se tožnika nista bala. V tej zvezi je mogoče razumeti ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožnikovih groženj, ki so trajale leto dni, „žrtve“ niso bale, pri čemer je nadalje povsem sprejemljivo razlogovalo, da ostalih zaposlenih, ki jih tožena stranka sploh ni opredelila, ni mogoče upoštevati kot oškodovancev. Ker torej ni bil podan eden izmed zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ter tožniku priznalo vse pravice iz delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, torej od 3. 10. 2007 do 3. 2. 2008, vključno s plačo. Pritožba je neutemeljena tudi glede stroškov postopka, saj je sodišče prve stopnje tožniku za dva naroka skupaj priznalo 300 točk in ne za vsakega po 300, kot to zmotno meni tožena stranka, zato je nagrada pooblaščencu odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 67/2003; OT).

Zaradi vsega navedenega je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, v skladu z 353. členom ZPP.

Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 61/2004; ZDSS-1).