Jedro

Pravdna stranka lahko v skladu z 2. odst. 286. čl. ZPP predlaga dokaze tudi na kasnejših narokih, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. Sodišče mora kot opravičljiv razlog za poznejšo navedbo novih dejstev in dokazov upoštevati tudi možnost, da stranka nekih dokazov pred tem ni navedla, ker se ob predhodnem teku postopka in obstoječem procesnem gradivu še niso izkazali za relevantne.

Listina, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvšbi, predstavlja verodostojno listino v smislu Zakona o izvršbi in zavarovanju ne redstavlja vprašanja, s katerim se ukvarja sodišče, ko odloča o zadevi v pravdnem postopku. Izvršilni postopek je strogo formalen postopek, v njem sodišče ne presoja dejstev o obstoju terjatve. Prav zato morajo listine, ki so podlaga sklepu o izvršbi, izpolnjevati določene formalne pogoje, da bi jim ZIZ priznal dokazno vrednost verodostojne listine (2. odst. 23. čl. ZIZ). V pravdnem postopku pa, kot rečeno, velja pravilo proste presoje dokazov. Drugače povedano: Tudi če neka listina ne izpolnjuje pogojev verodostojne listine po ZIZ, v pravdnem postopku ni brez dokazne vrednosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. Ig ... z dne ... v celoti glede vtoževane glavnice in izreka o stroških izvršilnega postopka, glede zakonitih zamudnih obresti pa je od posameznih zneskov spremenilo začetek njihovega teka. Navedeni sklep o izvršbi je razveljavilo glede zakonitih zamudnih obresti od posameznih zneskov za en dan in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je tudi, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke v višini 940.548,75 SIT ne obstoji. Zoper sodbo se je pravočano pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP in predlagala spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo pobotnemu ugovoru in stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče ravnalo v nasprotju z 286. čl. ZPP s tem, ko je toženo stranko na drugem naroku (in ne na tretjem kot to napačno v pritožbi navaja tožena stranka) dne 3.4.2001 pozvalo, naj predloži račune, na podlagi katerih je bil narejen pregled odprtih postavk, je sicer utemeljen, vendar navedena kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Dejstvo je, da mora po 1. odst. 286. čl. ZPP stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Slednje pomeni, da je bila ponujeni dokaz tožeče stranke (izpisek odprtih postavk) tudi tožena stranka dolžna izpodbijati že na prvem naroku kot glavno obravnavo, ki je bil opravljen dne 13.3.2001. Verodostojnost izpiska odprtih postavk zaradi nepravilne overitve le-tega pa je tožena stranka izpodbijala šele na drugem naroku za glavno obravnavo dne 3.4.2001, torej je bila v smislu 1. odst. 286. čl. ZPP tudi sama že prekludirana v izpodbijanju navedene listine. Če pa je sodišče obravnavalo prepozen ugovor tožene stranke, glede verodostojnosti dokazne listine, je utemeljeno dopustilo tožeči stranki predložitev nadaljnjih dokazov (računov) v utemeljitev njenega tožbenega zahtevka in njihovo obravnavo na tretjem naroku za glavno obravnavo. S tem je dosledno upoštevalo načelo obojestranskega zaslišanja (1. odst. 5. čl. ZPP). Pravdna stranka lahko v skladu z 2. odst. 286. čl. ZPP predlaga dokaze tudi na kasnejših narokih, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. Sodišče mora kot opravičljiv razlog za poznejšo navedbo novih dejstev in dokazov upoštevati tudi možnost, da stranka nekih dokazov pred tem ni navedla, ker se ob predhodnem teku postopka in obstoječem procesnem gradivu še niso izkazali za relevantne. Prav za takšen primer gre v obravnavanem primeru. Tožeča stranka je šele na drugem naroku oporekala terjatvi tožeče stranke in dokazu, s katerim je terjatev dokazovala in tako se je šele s to navedbo pokazala potreba po dodatnem izkazu obstoja terjatve z računi. Sicer pa je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da "so fakture morda za upnika res odprte, vendar ima tudi dolžnik zoper njega terjatev...". Niti v pripravljalni vlogi z dne 19.2.2001, niti na prvem naroku za glavno obravnavo tožena stranka ni izpodbijala nastanka vtoževane terjatve, pač pa zgolj njeno prenehanje, delno zaradi predpravdnega pobotanja (po bremepisu št. 4/97 z dne 12.12.1997 v znesku 522.048,75 SIT), delno pa zaradi uveljavljanega pobotnega ugovora v pravdi (v znesku 418.500,00 SIT). Navedena obramba toženca zato sodišču (če bi skladno s 1. odst. 286. čl. ZPP upoštevalo le pravočasne navedbe in dokaze obeh pravdnih strank) ni dala podlage za dvom v nastanek vtoževane terjatve tožeče stranke, moralo pa se je opredeliti le do zatrjevanega prenehanja le-te s pobotom (pravdnim in predpravdnim). Ob povedanem je zato neutemeljen tudi pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču, da je zagrešilo bistveno postopkovno kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker v izpodbijani sodbi ni opredelilo razlogov, zaradi katerih je v presojo sprejelo račune tožeče stranke kot nove dokazne listine. K povedanemu velja le še dodati, da v pravdnem postopku sodišče pri presojanju dokazov ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej formalno vrednotila posamezne dokaze in bi tako predvidevala le posamezne dokaze, na katere je sodba lahko oprta, ampak dokaze prosto presoja. To je tudi pravilno storilo v obravnavanem primeru, zaradi česar je navedeni pritožbeni očitek nesmiseln, kakor tudi pritožbeni očitek o ravnanju sodišča prve stopnje v nasprotju z 8. čl. ZPP, saj slednji uzakonja prav načelo proste presoje dokazov. Navedba o domnevni kršitvi 7. čl. ZPP pa je neobrazložena in nerazumljiva. Sodišče ni samo ugotavljalo nobenih dejstev in izvajalo nobenih dokazov, zaradi česar tudi ni moglo prekršiti navedenega člena. Prav tako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o neverodostojnosti listine, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi. Tožena stranka se mora zavedati, da vprašanje, ali listina, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvšbi, predstavlja verodostojno listino v smislu Zakona o izvršbi in zavarovanju ne predstavlja vprašanja, s katerim se ukvarja sodišče, ko odloča o zadevi v pravdnem postopku. Izvršilni postopek je strogo formalen postopek, v njem sodišče ne presoja dejstev o obstoju terjatve. Prav zato morajo listine, ki so podlaga sklepu o izvršbi, izpolnjevati določene formalne pogoje, da bi jim ZIZ priznal dokazno vrednost verodostojne listine (2. odst. 23. čl. ZIZ). V pravdnem postopku pa, kot rečeno, velja pravilo proste presoje dokazov. Drugače povedano: Tudi če neka listina ne izpolnjuje pogojev verodostojne listine po ZIZ, v pravdnem postopku ni brez dokazne vrednosti. Pritožbeni očitki tožene stranke glede odločitve prvostopenjskega sodišča o ugovoru pobotanja za znesek 522.048,75 SIT niso utemeljeni. Navedba tožene stranke, da v primeru predpravdnega pobotanja ni potrebno izkazovati obstoja terjatve, pač pa samo obstoj predpravdnega pobotanja, je zmotna. ZOR določa pogoje, ki jih morata izpolnjevati terjatev in nasprotna terjatev, da se lahko pobotata (vzajemnost, istovrstnost, dospelost, iztožljivost). Ti pogoji morajo biti podani kumulativno tako pri predpravdnem, kot tudi pri procesnem pobotu. To pa pomeni, da mora sodišče tudi pri zatrjevanem predpravdnem pobotanju ugotoviti, ali je terjatev sploh obstajala in če je, kolikšna je bila. Pritožnica zmotno meni, da je obstoj in višino škode uspela dokazati s predloženimi listinami in zaslišanjem direktorja tožene stranke P. R.. Šele slednji je pojasnil, da predstavlja v pobot uveljavljani znesek 522.048,75 SIT škodo, nastalo zaradi popusta, ki ga je morala tožena stranka dati svojemu naročniku v Nemčiji, zaradi napake tožeče stranke in predstavlja razliko v ceni, ki bi jo dosegla, če bi tožena stranka naročeno delo opravila brez napake. Zgolj predloženi listini (bremepis z dne 12.12.1997 - priloga B1 in reklamacija - priloga B8) pa navedene višine ne izkazujeta, kot to pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče. Ker torej tožena stranka ni izkazala vseh predpostavk odškodninske obveznosti, je prvostopenjsko sodišče materialnopravno pravilno odločilo, da za pobot ni bilo pogojev. Glede v pobot uveljavljanega zneska 418.500,00 SIT, ki po navedbah tožene stranke predstavlja škodo v višini nabavne vrednosti nevrnjenega blaga, pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, da ima tožena stranka zaradi razveze pogodbe zahtevek na vrnitev stvari (prim. 2. odst. 132.čl. ZOR). Ker tožena stranka tudi ni trdila, da vrnitev stvari v naravi ni več možna, zaradi česar bi bil mogoč denarni zahtevek zaradi nadomestitve vrednosti nevrnjenega blaga, je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo pobotni ugovor, ker ima tožena stranka zaradi razdrtja pogodbe v obravnavanem primeru vrnitveni zahtevek in ne odškodninskega. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje glede na trditveno podlago spora in razpoložljivo dokazno gradivo je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pri tem ni zagrešilo izrecno uveljavljane bistvene postopkovne kršitve, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama trpeti svoje pritožbene stroške.