Jedro

Zgolj zamuda roka, določenega v 8. členu Uredbe o vodnih povračilih, še ne pomeni, da imetnik vodne pravice ni dolžan plačati povračila za rabo vode ali da bi bil zaradi tega izpodbijani sklep nezakonit. V 17. alinei I. točke Sklepa je vlada določila ceno za osnovo vodnih povračil za rabo vodnih zemljišč za obratovanje pristanišč za plovila za leto 2010. Navedena alinea ne določa meril za oblikovanje cene, zato ni predpis ali splošen akt, ki bi ga lahko presojalo sodišče v upravnem sporu po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1.

Izrek

Tožba zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za okolje, številka 42601-0992/2011 z dne 12. 6. 2012 se zavrne.

Tožba zoper sklep Vlade RS o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2010 se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Agencija Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju organ prve stopnje) A. d.o.o. (v nadaljevanju tožnica) odmerila vodno povračilo za leto 2010 v skupnem znesku 199.399,35 EUR (1. točka izreka). Tožnici je naložila, da mora odmerjeno vodno povračilo plačati v 60 dneh po dokončnosti odločbe (2. točka izreka) in odločila, da mora zavezanec za nepravočasno plačano vodno povračilo plačati zakonite zamudne obresti (3. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica v napovedi, podani skladno z 10. členom Uredbe o vodnih povračilih (v nadaljevanju Uredba), kot osnovo za odmero povračila navedla rabo vode za obratovanje pristanišč za plovila v količini 177.370,00 m2. Po citiranju določb 124. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZVO-1), 5., 6., 7., 8., 12., 14. in 18. člena Uredbe in ob upoštevanju 9. člena Odloka o občinskem pristanišču Izola (v nadaljevanju Odlok) in na podlagi dokumentacije organ prve stopnje ugotavlja, da je tožnica zavezanka za plačilo vodnega povračila tudi v primeru vodnega dovoljenja št. 35534-3/2010, ker kot upravljalec pristanišča izvaja obvezno lokalno gospodarsko javno službo. Navaja, da se višina vodnega povračila določi na podlagi letnega obsega rabe vode, naplavin in vodnih zemljišč, ki jo določa vodna pravica (prvi odstavek 5. člena Uredbe) in da mora biti osnova za obračunavanje vodnega povračila za rabo vodnih zemljišč za obratovanje pristanišč in kopališč, površina izražena v m2 (15. alinea prvega odstavka 6. člena Uredbe). Cena, ki bi jo morala v skladu z 8. členom Uredbe, določiti Vlada Republike Slovenije do 31. decembra tekočega leta za naslednje leto, je za leto 2010 pričela veljati 5. 6. 2010 s sprejetjem Sklepa o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2010 (Uradni list RS, št. 45/10, v nadaljevanju Sklep za leto 2010). Zato je pri odmeri vodnega povračila za leto 2010, organ prve stopnje do vključno 4. 6. 2010 upošteval ceno iz leta 2009 (Sklep za leto 2009) in njen sorazmeren del osnove za izračun vodnega povračila. Od 5. 6. 2010 dalje pa je pri odmeri upošteval sorazmeren del osnove za izračun vodnega povračila po ceni za leto 2010. Zoper navedeno odločbo je tožnica vložila pritožbo, ki je bila z odločbo številka 3555-107/2011-9 z dne 13. 12. 2012 Ministrstva za kmetijstvo in okolje, kot neutemeljena zavrnjena.

Tožnica vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo iz razlogov prve, druge in tretje točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje in toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka. Predlaga pa tudi da sodišče ugotovi neustavnost in nezakonitost Sklepa o določitvi cene za osnovo vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2010. Po navedbah tožnice je tožena stranka s tem, ko je za obdobje po 5. 6. 2010 uporabila sklep, ki je nezakonito in neustavno določal ceno za osnovo vodnega povračila za nazaj, nepravilno uporabila materialno pravo. Meni, da isto obdobje obračuna, tudi ne more biti podrejeno pravilom dveh pravnih režimov. Ker je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva in tako neobrazložena v smislu 214. člena ZUP, toženi stranki očita absolutno bistveno kršitev določb postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1) in poseg v ustavne pravice (22. in 25. člen Ustave RS). S tem v zvezi upravnemu organu druge stopnje očita, da je v identičnem dejanskem in pravnem primeru tožnice v postopku odmere vodnega povračila za leto 2011, ob enakih pritožbenih navedbah, pritožbi ugodil in odločbo organa prve stopnje odpravil (med drugim tudi zato, ker ni bila obrazložena glede sorazmernega deleža upoštevanja cene iz obeh sklepov).

V nadaljevanju izpodbija Sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2010 (Uradni list RS, št. 45/2010). Ker navedeni sklep nima neposrednega učinka na položaj tožnika, saj ima neposredni učinek izpodbijana odločba, tožnica meni, da je glede na v sodni praksi usklajeno stališče Vrhovnega in Ustavnega sodišča (npr. I Up 521/2011 z dne 20. 10. 2011, U-I-43/11 z dne 7. 3. 2011), upravičena do izpodbijanja navedenega sklepa. V zvezi s tem zatrjuje, da je izpodbijani sklep prenehal veljati že pred uvedbo postopka, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba oz. z uveljavitvijo Sklepa o določitvi cene za osnove vodnih povračil za leto 2011 (Uradni list RS, št. 61/2011). Sodišče naj zato s sodbo izdano na podlagi 64. oz. 64.a člena ZUS-1 ugotovi neustavnost in nezakonitost izpodbijanega sklepa. Tožnica meni, da sta izpodbijani sklep in izpodbijana odločba ustavno nedopustna tudi zato, ker posegata v ustavno načelo sorazmernosti in enakopravnosti. V pravno pomembnem obdobju je bila namreč tožničina obremenitev zaradi izpodbijanega sklepa skoraj za 10-krat višja kot v letu 2009. Meni, da je Vlada z izpodbijanim sklepom kršila tudi ustavno načelo enakopravnosti. Na podlagi okoliščin, ki kažejo na nesorazmernost in nerazumnost cene odločene v izpodbijanem sklepu, tožnica meni, da je pravno stanje za odmero vodnega povračila v letu 2010 ustavno nedopustno zaradi nasprotja z načelom pravne države (2. člen), enakopravnosti (14. člena) in posega v lastninsko pravico (33. člen). Zatrjuje, da je Vlada prav zato za leto 2011 s sklepom, ki ga je izdala 29. 7. 2011, znižala vodno povračilo za 6-krat. Ob zatrjevanju, da izpodbijano vodno povračilo dosega 191% vseh njenih prihodkov, se tožnica sklicuje tudi na stališče Ustavnega sodišča v odločbi, št. U-I-40/06 z dne 11. 10. 2006, po katerem predstavlja poseg v ustavno pravico iz 38. člena že davek, ki presega polovico donosa.

Tožnica navaja tudi, da upravni organ ni preveril obstoja izjem po 4. členu Uredbe o vodnih povračilih, čeprav je bil o pravno pomembnih dejstvih in okoliščinah obveščen z izjavo tožnice z dne 24. 9. 2011. Toženi stranki očita, da je z vodnim povračilom, kot nadomestilom za izvrševanje vodnega dovoljenja, obremenila tudi javne površine v splošni rabi. To pa je po mnenju tožnice ustavno nedopustno. Ker v tem delu iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno kako so bile upoštevane značilnosti območja, na katerem se izvaja vodna pravica (posebna raba - splošna raba) tudi njen preizkus ni mogoč. Takšna kršitev pa predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Ker se upravni organ do navedenih navedb ni opredelil, ostaja po mnenju tožnice tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnica zatrjuje, da se do teh njenih ugovorov ni opredelil niti organ druge stopnje.

Tožnica, ki vztraja pri navedbah podanih v izjavi z dne 24. 9. 2011, zatrjuje, da je na obravnavanem vodnem zemljišču zgrajena javna infrastruktura lokalnega pomena. Zato meni, da je upravni organ, ki ji je obračunal vodno povračilo, nepravilno uporabil materialno pravo. Preizkus izpodbijane odločbe tudi v delu, ki se nanaša na infrastrukturo ni mogoč. Ker se upravni organ do navedenih okoliščin in dejstev ni opredelil, ostaja po navedbah tožnice tudi v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zaradi navedenih nepravilnosti toženi stranki očita bistveno kršitev pravil postopka, organu druge stopnje pa tudi kršitev ustavnih pravic (2., 22. in 25. člen Ustave RS).

Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise, vsebinskega odgovora na tožbo ni podala. Meni, da sta odločitvi obeh organov pravilni in zakoniti, tožba pa neutemeljena.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi ugotovitev izpodbijane odločbe, ki temelji na podatkih iz posredovanih spisov, pravilno ugotovila dejansko stanje in nanj tudi pravilno uporabila materialne predpise. Iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa pa izhaja, da je le-ta na podlagi v izpodbijani odločbi ugotovljenega dejanskega stanja tudi sam navedel razloge, s katerimi je utemeljil izpodbijano odločitev in utemeljeno zavrnil tudi vse pritožbene ugovore. Sodišče zato v celoti sledi utemeljitvi tožene stranke podani v odločbi organa druge stopnje, v zvezi s tožbo pa še dodaja: Po oceni sodišča je zmotno stališče tožnice, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevanih kršitev materialnih predpisov podani z okoliščinami na katere se sklicuje. Obveznost plačati povračilo za rabo vode izhaja iz 124. člena Zakona o vodah (ZV-1). Tožena stranka pa je vodno povračilo za rabo vodnega zemljišča za obratovanje pristanišč za plovila za leto 2010 izračunala na podlagi podatkov, ki jih je tožena stranka navedla v svoji napovedi in ob upoštevanju cene, ki je bila za obdobje do 4. 6. 2010 določena s sklepom Vlade za leto 2009, od 5. 6. 2010 dalje pa ceno določeno s sklepom Vlade za leto 2010. Trditev tožnice, da ni zavezanka za plačilo vodnega povračila je, ob nespornem dejstvu, da je sama kot zavezanka vložila napoved kot izvajalka obvezne javne službe občinskih pristanišč na podlagi vodnega dovoljenja izdanega občini, glede na določbo 124. člena ZV-1 in 7. člena Uredbe o vodnih povračilih (v nadaljevanju Uredba) brez dejanske in pravne podlage. Tožnici je že organ druge stopnje pravilno pojasnil, da kot upravljavka objektov in naprav pristanišča ter izvajalka dejavnosti obvezne javne službe upravljanja občinskih pristanišč, uporablja vodna zemljišča za opravljanje svoje dejavnosti in da zato ne morejo biti zavezanci za plačilo vodnega povračila drugi uporabniki vodnih zemljišč, saj teh zemljišč ne uporabljajo za opravljanje svoje dejavnosti.

Tožbeni ugovor, da za obračun vodnega povračila za leto 2010, tožena stranka ni imela pravne podlage, ker je bil sklep za leto 2010 sprejet po izteku roka določenega v Uredbi in ker je bilo povračilo odmerjeno po tem, ko sklep za leto 2010 ni več veljal, ni utemeljen. Vodno povračilo je po 124. členu ZV-1 vsakoletna obveznost. Zato zamuda roka določenega v 8. členu Uredbe, še ne pomeni, da imetnik vodne pravice ni dolžan plačati povračila za rabo vode in da zato sklep za leto 2010 ni zakonit. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno uporabila ceno za določitev vodnega povračila. Tožnici pa je organ druge stopnje dodatno pojasnil tudi stališča, ki jih je Vrhovno sodišče RS že zavzelo v zvezi z vprašanjem uporabe cene, ko sklep ki ceno določa ni sprejet pravočasno. Ker je s sklepom za leto 2010 določeno obdobje, za katerega se uporablja, je neutemeljena tožbena trditev, da s sprejetjem sklepa za leto 2011 njegova uporaba po prenehanju ni več dopustna.

Brez dejanske podlage v obeh odločbah tožene stranke in v upravnih spisih je tožbena trditev, da bi v tožničinem primeru morale biti upoštevane značilnosti območja, na katerem se izvaja vodna pravica. Sodišče se tudi strinja z oceno, da pri upravljanju s pristaniščem tožnica ni odvisna od dejavnikov, ki bi onemogočili polno izkoriščanje vodne pravice, zato za uporabo 5. člena Uredbe niso bili izpolnjeni pogoji, v postopku odmere vodnega povračila pa tudi niso pravno pomembna dejstva, ki se nanašajo na splošno rabo javnega dobra.

Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da se tožena stranka ni opredelila glede upoštevanja izjeme po 4. členu Uredbe in sicer v delu, ki se nanaša na infrastrukturo. Organ druge stopnje je v obrazložitvi svoje odločbe tožnici na podlagi podatkov v spisih, ob upoštevanju materialnih predpisov (Pomorski zakonik, ZVO-1), pojasnil zakaj objektov in naprav pristanišča Izola ni mogoče obravnavati kot javno infrastrukturo lokalnega pomena. Ob upoštevanju nespornega dejstva, da vodna pravica obsega le vodni prostor (akvatorij) pristanišča, brez objektov in naprav pristanišča, v izmeri 177.370 m2 (za toliko je bila napovedana in obračunana osnova za izračun vodnega povračila), pa se tudi sodišče strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je bilo vodno povračilo, pravilno obračunano.

Že iz doslej navedenega izhaja, da je organ druge stopnje manjkajočo obrazložitev v izpodbijani odločbi dopolnil in s tem odpravil pomanjkljivosti organa prve stopnje. Tožbene trditve, da drugostopni organ na pritožbene ugovore tožnice ni odgovoril in da je tudi sam kršil pravila postopka, so zato po presoji sodišča brez dejanske podlage. Zato so neutemeljeni tudi tožbeni očitki, da je tožena stranka z izdajo izpodbijane odločbe in odločbe organa prve stopnje posegla v tožničine ustavne pravice. V zvezi s tožbeno navedbo, da je organ druge stopnje v enakem primeru kot je obravnavani odločil tožnici v prid, pa sodišče pripominja, da do kršitve enakega varstva pravic (25. člen Ustave RS) ni moglo priti. Za presojo zakonitosti dokončnih odločb je namreč pristojno sodišče. Ker se je sodišče lahko prepričalo, da je izpodbijana odločba zakonita, to pomeni, da tožena stranka z njo ni mogla poseči niti v ustavno pravico do enakega varstva pravic in niti v druge v tožbi navedene ustavne pravice.

Na podlagi vsega navedenega sodišče v celoti sledi dejanskemu stanju, zakonski podlagi in utemeljitvi tožene stranke. Zato je tožbo zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. čelna Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Ker pravno pomembna dejstva, na katerih temelji odločitev, s katero se sicer tožnica ne strinja, niso sporna, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

K točki II. izreka: Sodišče je tožbo zoper izpodbijani sklep zavrglo iz naslednjih razlogov: Izpodbijani sklep je Vlada Republike Slovenije izdala na podlagi 8. člena Uredbe. V 17. alinei I. točke Sklepa je vlada določila ceno za osnovo vodnih povračil za rabo vodnih zemljišč za obratovanje pristanišč za plovila za leto 2010. Navedena alinea I. točke Sklepa ne določa meril za oblikovanje cene, zato ni predpis ali splošen akt, ki bi ga lahko presojalo sodišče (glej odločbo Ustavnega sodišča številka U-I-215/11-10 z dne 10. 1. 2013, Uradni list RS št. 14/2013). To pa pomeni, da izpodbijani Sklep Vlade tudi ni posamičen akt izdan v obliki predpisa, o zakonitosti katerega v upravnem sporu lahko odloča sodišče po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1. Glede na navedeno je sodišče tožbo zoper izpodbijani Sklep Vlade zavrglo po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 K točki III. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.