Jedro

Dodati je, da so odločbe Ustavnega sodišča republike Slovenije na podlagi tretjega odstavka 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) obvezne, kar pomeni, da v kolikor dolžnik ne bi vložil ugovora po izteku roka, bi sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti pazilo na omejitve iz ustavne odločbe ob poplačilu upnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v III. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom ugodilo ugovoru dolžnika z dne 21. 7. 2005 v delu, v katerem se delni umik izvršilnega predloga vzame na znanje in se sklep o izvršbi opr. št. 4 I 2005/... z dne 13. 7. 2005 razveljavi v delu, ki se nanaša na izterjavo zneska 498.427,25 SIT (sedaj 2.079,90 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 1995 do plačila, ter se v tem obsegu izvršilni postopek ustavi (I. točka izreka), v preostalem delu pa je ugovor dolžnika z dne 21. 7. 2005 zavrnilo (II. točka izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru dolžnika po izteku roka z dne 6. 8. 2013 in izvršilni postopek ustavilo v delu, ki se nanaša na izterjavo zakonskih zamudni obresti od glavnice v znesku 500.041,40 SIT (sedaj 2.086,64 EUR) za čas od 1. 1. 2002 do plačila, in zakonskih zamudnih obresti od odmerjenih pravdnih stroškov v znesku 2.750,00 SIT (sedaj 11,48 EUR) za čas od 1. 1. 2002 do plačila (III. točka izreka), ter odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške ugovornega postopka - ugovora in odgovora na ugovor (IV. točka izreka).

2. Zoper odločitev iz III. točke izreka sklepa se pritožuje upnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbenem predlogu se zavzema za spremembo izpodbijanega dela sklepa ter zavrženje ugovora dolžnika po izteku roka, podredno za zavrnitev ugovora dolžnika po izteku roka vse s stroškovno posledico. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 56. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), saj bi moral dolžnik takšen ugovor podati takoj po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, ko je izvedel za ugovorne razloge. Glede na navedeno bi moralo sodišče ugovor po izteku roka zavreči. Po njegovem je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 učinkuje na odločbe sodišča (izvršilne naslove), katerih pravnomočnost je nastopila po izdaji te odločbe. Sklicuje se na načelo formalne legalitete. Priglaša pritožbene stroške.

3. Dolžnik v odgovoru na pritožbo upnika nasprotuje pritožbenim izvajanjem ter se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkušalo pravilnost izpodbijanega dela sklepa v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s členom 366 istega zakona ter 15. členom ZIZ.

6. Pregled zadeve pokaže, da je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, in sicer pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Mariboru Pd .../95 z dne 8. 11. 1995 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp .../96 z dne 15. 1. 1998. Sodišče prve stopnje je upnikovemu predlogu za izvršbo v celoti ugodilo s sklepom o izvršbi I 2005/... z dne 13. 7. 2005, zoper katerega je dolžnik 21. 7. 2005 vložil ugovor, 6. 8. 2013 pa še ugovor po izteku roka. O obeh ugovorih je sodišče prve stopnje odločilo hkrati, s sklepom z dne 31. 3. 2014 (delno izpodbijanim).

7. Sodišče druge stopnje se v izogib ponavljanju sklicuje na zaključek sodišča prve stopnje (III. točka izreka) in kot pravilne povzema njegove razloge iz izpodbijanega dela sklepa (točke 15 - 19 obrazložitve). Sodišče je pravilno pojasnilo, da se, kadar pravnomočna sodba sodišča kot izvršilni naslov nalaga dolžniku poleg plačila glavnice in stroškov postopka tudi plačilo zamudnih obresti od dneva zapadlosti do plačila, že ob obravnavanju rednega ugovora po uradni dolžnosti kot materialno pravo upoštevata odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006, s katero je bil razveljavljen 1060. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kolikor se na njegovi podlagi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki ni določal uporabe pravila, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih in neplačanih obresti doseže glavnico, ter novela OZ-A in v tej zvezi odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-699/05-22 z dne 5. 7. 2007. Ker je bila odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 izdana po sklepu o izvršbi (tj. 13. 7. 2005) in dolžnik ni mogel ugovarjati višini terjatve v rednem ugovornem postopku, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo o tem vprašanju hkrati z obravnavanjem dolžnikovega ugovora po izteku roka z dne 6. 8. 2013. 8. ZIZ v 56. členu omogoča dolžniku, da tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi vse do konca izvršilnega postopka vloži ugovor, ki temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, zato so pritožbena izvajanja upnika, da bi moral dolžnik takšen ugovor podati takoj, ko je bila izdana odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006, neutemeljena. Ob tem je dodati, da so odločbe Ustavnega sodišča republike Slovenije na podlagi tretjega odstavka 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) obvezne, kar pomeni, da v kolikor dolžnik ne bi vložil ugovora po izteku roka, bi sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti pazilo na omejitve iz ustavne odločbe ob poplačilu upnika.

9. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko le to zaključuje, da učinek ustavne odločbe sega na obravnavani primer oziroma omejuje tek obresti od glavnice in pravdnih stroškov. Pri obrestih gre za bodoče in občasne terjatve, ki sproti zapadejo v plačilo in tečejo do plačila glavnice oz. ko po določbi 376. člena OZ, ki se uporablja na podlagi razveljavljenega 1060. člena OZ v tej zvezi tudi za obligacijskega razmerja nastala pred 1. 1. 2002, prenehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico. Obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti od glavnice in pravdnih stroškov (tek) je bila v obravnavanem primeru sicer določena v sodbi Delovnega sodišča v Mariboru Pd 1442/95 z dne 8. 11. 1995 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 57/96 z dne 15. 1. 1998, s katero je bilo pravnomočno odločeno o pravnem razmerju med strankama na podlagi tedaj veljavnih predpisov, vendar zgolj opisno. Zakonske zamudne obresti (višina) so odvisne od večjega števila dejavnikov in so podrejene pravnemu režimu, ki velja v trenutku zapadlosti vsakega posameznega zneska obresti v plačilo, kot to določa v posameznem obdobju veljavni zakon o zakonskih zamudnih obrestih. Sodišče prve stopnje je bilo tako dolžno odločiti, kakšne so te zakonske zamudne obresti, pri tem pa uporabiti zakonska določila, ki urejajo višino zamudnih obresti, vključno s pravilom ne ultra alterum tantum. Ne glede na določbo 44. člena ZUstS, na katero se sklicuje upnik v pritožbi, je utemeljeno, kot materialno pravo ob odločanju o ugovoru dolžnika po izteku roka glede obresti uporabilo odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-300/04, s katero je bila razveljavljena določba 1060. člena OZ, v kolikor se je na njegovi podlagi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerjih nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo po 1.1.2002 uporabljal ZOR, ki ne določa uporabe pravila, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico (načelo ne ultra alterum tantum). Določba 44. člena ZUstS je jasna: razveljavljeni zakon ali del zakona ne velja za pravna razmerja, nastala pred razveljavitvijo, če še niso pravnomočno končana. Obveznost plačati obresti od glavnice in pravdnih stroškov, kot je pojasnjeno že zgoraj, je bila določena v pravnomočni sodbi, vendar ker pred dnem izdaje omenjene ustavne odločbe, glede na listine v spisu, obresti še niso bile plačane, je bilo potrebno upoštevati omejitve iz ustavne odločbe. Upnik tako sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno materialnopravno presojo v delu, s katerim je sodišče prve stopnje omejilo izvršbo za obresti od glavnice in pravdnih stroškov po 1. 1. 2002 ter ugodilo ugovoru dolžnika po izteku roka (III. točka izreka).

10. Glede na pritožbena izvajanja upnika je še pojasniti, da sodišče prve stopnje ni poseglo v izvršilni naslov, temveč je izvršbo glede obresti od glavnice in stroškov pravdnega postopka po 1. 1. 2002 zgolj omejilo skladno z veljavno materialnopravno zakonodajo.

11. Glede na vse zgoraj navedeno pritožba upnika ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. členom istega zakona in 15. členom ZIZ), zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu - III. točki izreka potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in členom 15 ZIZ). Navedbe dolžnika v odgovoru na pritožbo k pritožbeni presoji niso pripomogle, zato je dolžnik dolžan sam kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP in 15. členom ZIZ).