Jedro

V času zakonske zveze pridobljeno premoženje ni v vsakem primeru skupno premoženje zakoncev. To je le, če je v tem času pridobljeno z njunim delom, sicer je posebno premoženje zakonca. Zato bi morala pritožnica v zapuščinskem postopku uveljavljati, da navedena nepremičnina predstavlja skupno premoženje, na katerem sta deleža zakoncev enaka in zato v zapuščino po pokojnem C. A. sodi le polovica nepremičnine. Ker tega ni storila, lahko to uveljavlja le še v pravdnem postopku (220. člen ZD).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točkah I in III.1) potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da v zapuščino spada nepremičnina k. o. ..., parcela ... (ID ...), do 1/1 in neizplačani pokojninski prejemki pri ZPIZ (I. točka izreka). Navedeno premoženje dedujejo na podlagi zakonitega dedovanja, upoštevajoč odstop dednih deležev dedičev A. A. in B. A. ter dogovora dedičev glede dedovanja neizplačanih pokojninskih prejemkov pri ZPIZ: zapustnikova žena B. A., zapustnikova hči D. D. in zapustnikova hči E. E. (II. točka izreka). Zemljiški knjigi je sodišče odredilo, da pri nepremičnini iz I. točke izreka sklepa vknjiži lastninsko pravico v korist dedinj E. E. v deležu do 3/4 in D. D. v deležu do 1/4 s podatki, kot izhajajo iz II. točke izreka sklepa (točka III.1 izreka) ter odločilo, da lahko z neizplačanimi pokojninskimi prejemki pri ZPIZ, ki so predmet dedovanja, razpolaga dedinja B. A. (točka III.2 izreka).

2. Dedinja B. A. v prošnji za popravo sklepa oziroma pritožbi zoper navedeni sklep navaja, da se zapuščinske obravnave zaradi slabega zdravstvenega stanja ni udeležila. Napisala pa je izjavo o odpovedi in prenosu deleža na eno od hčera, ni pa se odpovedala pritožbi, zato ne drži ugotovitev iz sklepa, da so se dediči odpovedali pravici do pritožbe zoper sklep o dedovanju. Prošnjo pa vlaga zato, ker je bilo s sklepom o dedovanju poseženo v njeno lastnino. Prepričana je bila, da dediščina po možu C. A. predstavlja le polovico hiše, ki sta jo zgradila skupaj, s skupnim delom, prihodki, prihranki in se vanjo leta 1964 vselila. Z izjavo je eni od hčera odstopila in nanjo prenesla svojo dediščino po pokojnem možu, ni pa se s tem odpovedala svoji lastnini, torej polovici hiše, ki ji pripada po zakonu. Prepričana je bila, da bo sodišče iz uradnih evidenc samo ugotovilo, da sta bila z možem poročena, preden je bila zgrajena hiša, v kateri sta potem ves čas skupaj živela. Zato predlaga, da se navedena vloga šteje kot prošnja za izdajo popravnega sklepa, če to ni mogoče, pa kot pritožba. Prilaga dokumente, s katerimi dokazuje svoje trditve.

3. Na vročeno pritožbo dediči niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je pritožba dedinje B. A. dopustna, ker se ta dedinja pravici do pritožbe ni odpovedala.

6. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da pritožnica navaja nova dejstva, ki jih ni navajala v postopku na prvi stopnji. Upoštevaje določbo prvega odstavka 337. člena ZPP1, ki se glede na določbo 163. člena ZD2 smiselno uporablja tudi v zapuščinskem postopku, sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva ter predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Slednjega pritožnica ne izkazuje. Pritožnica se naroka, na katerega je bila pravilno vabljena res ni udeležila, a je bila na posledice izostanka z naroka ustrezno opozorjena. Preložitve naroka ni predlagala. Opozorjena je bila tudi na možnost in posledice dedne izjave, ki jo je podala.

7. Pritožnica zmotno meni, da bi moralo sodišče iz uradnih evidenc samo ugotoviti, da sta bila s pokojnim možem poročena, preden je bila hiša, ki je predmet dedovanja, zgrajena in je njuno skupno premoženje, na katerem je pritožničin delež 1/2. Zapuščinskemu sodišču ni treba ugotavljati, kdaj se je zapustnik poročil, in tudi tega ne, kdaj je pridobil premoženje, ki je predmet dedovanja. V času zakonske zveze pridobljeno premoženje ni v vsakem primeru skupno premoženje zakoncev. To je le, če je v tem času pridobljeno z njunim delom, sicer je posebno premoženje zakonca. Zato bi morala pritožnica v zapuščinskem postopku uveljavljati, da navedena nepremičnina predstavlja skupno premoženje, na katerem sta deleža zakoncev enaka in zato v zapuščino po pokojnem C. A. sodi le polovica nepremičnine. Ker tega ni storila, lahko to uveljavlja le še v pravdnem postopku (220. člen ZD)3. 8. Pritožba je tako v celoti neutemeljena, in ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, številka 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, številka 15/76. 3 Pravnomočni sklep o dedovanju sicer veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, vendar samo tedaj, če je njihova pravica dedne narave. Če pa njihova pravica izvira iz kakšnega drugega premoženjskega razmerja, ki je nastalo za življenja zapustnika, jo lahko tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju domnevni upravičenci uveljavljajo v pravdi (VSL Sklep II Cp 3714/2008 z dne 10. 2. 2009).