Jedro

Če je bila nevarnost neprevidnega prečkanja ceste tako konkretna kot v obravnavanem primeru, prispevek oškodovanca po presoji revizijskega sodišča ne more biti pravno relevanten in zato oškodovanec ni soodgovoren za njemu nastalo škodo.

Presoja višine odškodnine za telesne bolečine.

Izrek

Reviziji se deloma ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita, tako da se izrek sodbe sodišča prve stopnje v celoti glasi: " Tožena stranka mora tožeči stranki plačati 375.880,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi po Zakonu o zamudnih obrestih od zneska 370.000,00 SIT od 20.1.1993 dalje do plačila, od zneska 5.880,00 SIT pa od 26.4.1991 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 113.710,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi po Zakonu o zamudnih obrestih, od 20.1.1993 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe." V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka mora tožeči stranki plačati še 22.342,50 SIT stroškov pritožbenega in revizijskega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.6.1995 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 444.704,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo skupaj s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, ugodilo pa je pritožbi tožene stranke in prisojeni znesek znižalo na 300.704,00 SIT.

Tožeča stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi. V reviziji opozarja na izvedensko mnenje izvedenca prometne stroke mag. J.S., iz katerega sledi, da je v vožnji povzročitelja prometne nesreče zaslediti elemente grobe neprevidnosti. Nato revident opisuje prometno situacijo ter meni, da je ta od povzročitelja prometne nesreče zahtevala večjo previdnost in ustrezno ukrepanje, ta pa sploh ni reagiral. Nadalje je voznik grobo kršil cestno prometne predpise, saj bi hitrost vožnje moral prilagoditi prometnim razmeram, tako da bi vozilo ustavil pred vsako pričakovano oviro na cesti. Voznik avtomobila odgovarja objektivno, v obravnavanem primeru pa tudi krivdno. Zato ni pravilna presoja o soodgovornosti oškodovanke, ki je bila stara komaj 4 leta. Nadalje se revident ne strinja z znižanjem odškodnine za telesne bolečine. Pritožbenemu sodišču očita, da ni upoštevalo nevšečnosti med zdravljenjem: te tudi podrobno opisuje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija je deloma utemeljena. Absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, na katero revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP), sodišči nista zagrešili. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje sledi, da je bila mld. tožnica, ko je pričela s prečkanjem ceste, oddaljena od vozila zavarovanca tožene stranke, ob predpostavki, da je ta vozil 50 km/h (tako tudi sam izpoveduje), 21 do 25 metrov. Mld. tožnice zavarovanec tožene stranke v prečkanju ni videl. Iz nadaljnjih dejanskih ugotovitev še sledi, da so bili v času prometne nesreče na obeh straneh ceste ljudje, med njimi tudi otroci, ter da je brat mld. tožnice stekel čez cesto pred nesrečo. To prečkanje ceste je zavarovanec tožene stranke videl. Sodišči sta ugotovili še, da bi zavarovanec tožene stranke z ustreznim preventivnim načinom vožnje in s pravočasnim ukrepanjem nesrečo lahko preprečil. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa po presoji revizijskega sodišča ni pravilno sklepanje sodišč prve in druge stopnje o 20 odstotnem prispevku mld. tožnice k njej nastali škodi. Posebej je potrebno poudariti, da v opisani prometni situaciji škodni dogodek, za katerega je zavarovanec tožene stranke objektivno odgovoren (173. in 1. odst. 174. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR), zanj ni bil nepričakovan (na obeh straneh ceste so se nahajali ljudje, med njimi tudi otroci; pred mld. tožnico je čez cesto stekel njen brat). Poleg tega bi posledice neprevidnega prečkanja ceste voznik lahko preprečil, če bi ustrezno prilagodil hitrost in bi bil na dogajanje na cesti dovolj pozoren (prečkanja mld. tožnice zavarovanec tožene stranke sploh ni videl). Voznikova neprevidnost in njegovo obnašanje na cesti govorita v prid stališču, da dejanje mld. tožnice sodi v celoti v njegov riziko, saj bi ga glede na opisano situacijo moral pričakovati ter se mu prilagoditi z ustreznim načinom vožnje, ki bi mu omogočila preprečitev prometne nesreče. Ali drugače, če je bila nevarnost neprevidnega prečkanja ceste tako konkretna kot v obravnavanem primeru, prispevek mld. tožnice po presoji revizijskega sodišča ne more biti pravno relevanten. Zato sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da je zavarovanec tožene stranke deloma prost odškodninske odgovornosti (3. odst. 177. čl. ZOR). Glede temelja odškodninske odgovornosti je revizijsko sodišče zato ugodilo reviziji (1. odst. 395. čl. ZPP). Pač pa revident neutemeljeno graja presojo o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin. Revizijsko sodišče se pridružuje presoji pritožbenega sodišča, da je znesek 170.000,00 SIT glede na obseg in intenzivnost telesnih bolečin, ki jih je trpela mld. tožnica ter nevšečnosti med zdravljenjem, pravična odškodnina za to obliko škode. Opozoriti je potrebno, da je bilo bolečinsko obdobje po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje relativno kratko. Zato višja odškodnina za to obliko škode ne prihaja v poštev. Individualizacija odmere odškodnine (oškodovanka je bila ob škodnem dogodku stara 4 leta) prihaja v zadostni meri do izraza že v prisojenem znesku. V tem delu je revizijsko sodišče zato revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP). Sprememba izpodbijanih sodb je imela za posledico tudi spremembo odločitev o stroških postopka (2. odst. 166. čl. ZPP). Glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje je revizijsko sodišče vzdržalo odločitev prvostopenjskega sodišča, saj se končni uspeh tožeče stranke v postopku (po temelju 100 % in 67 % po višini) približa izhodišču za izračun stroškov tega sodišča (80 % : 20 %) do te mere, da poseg v odmero ni potreben. Pač pa je revizijsko sodišče tožeči stranki v celoti priznalo stroške pritožbenega postopka v znesku 14.005,00 SIT (210 tč X 66,5 SIT + 40,00 SIT), v katerem je tožeča stranka izpodbijala le zavrnitev tožbenega zahtevka po temelju. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila. Tožeči stranki je priznalo še 1/2 stroškov revizijskega postopka, t.j. 8.337,50 SIT (1/2 od 250 tč. X 66.5 SIT + 50,00 SIT), upoštevaje pri tem uspeh v tem postopku (po temelju v celoti, ne pa glede višine prisojene odškodnine).