Jedro

Splošni pogoji toženke dopuščajo možnost, da zavarovanec za popravilo svojega vozila izbere drug servis, kot tistega, na katerega je bil napoten ob ogledu škode. V tem primeru pa je v drugem odstavku 26. člena splošnih pogojev določena zgornja meja odgovornosti toženke za povračilo škode na tožnikovem vozilu, ki je lahko največ enaka ceni popravila vozila pri toženkinem pogodbenem servisu. Za določitev najvišjega zneska toženkine obveznosti je torej odločilna končna (skupna) cena popravila zavarovanega vozila pri pogodbenem servisu in ne posamezne cene materiala in urne postavke dela v okviru celotne storitve popravila zavarovanega vozila pri tem servisu. Cene in popusti, ki jih pogodbeni servis zagotavlja toženki, so tako predmet pogodbenega razmerja med toženko in njenim pogodbenim servisom in jih toženka ne more kar enostransko uveljaviti tudi v pogodbenem razmerju s tožnikom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) v roku 8 dni plačati 1.328,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2020 dalje (I. točka izreka) ter ji povrniti njene pravdne stroške v višini 397,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se toženka pritožuje. V pritožbi navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni treba uporabiti določbe 26. člena Splošnih pogojev za kasko zavarovaje vozil 01-AKA-01/13 (v nadaljevanju Splošni pogoji), materialno pravno zmotno. Citirana določba Splošnih pogojev zavezuje zavarovanca opraviti popravilo poškodovanega zavarovanega vozila v napotenem servisu s strani zavarovalnice. Med strankama ni sporno, da zavarovanec ni opravil popravila vozila na napotenem servisu, temveč se je odločil za drugega izvajalca (R s.p.). Če bi popravilo zaupal pogodbenemu izvajalcu, bi nastopila obveznost iz pogodbe med toženko in njenim pogodbenikom N d.o.o. in ta bi storitev obračunal po pogodbenih cenah. Kalkulacija N d.o.o., ki jo je predložil tožnik izven tega pogodbenega razmerja, je popolnoma nerelevantna. Družba N d.o.o. namreč izven pogodbenega razmerja drugim strankam nudi storitve po drugačnih cenah, za zavarovance toženke pa so dogovorjene nižje cene. Tudi dejstvo, da je izvajalec servisa vetrobransko steklo dobavil ravno od družbe N d.o.o. za to pravdo ni pomembno, saj ga je dobavil izven pogodbenega razmerja in po višji ceni, ki jo je izvajalec tožniku zaračunal še dražje. Sodišče pri svojem odločanju ni upoštevalo Aneksa št. 2 k Pogodbi o poslovnem sodelovanju med toženko in družbo N d.o.o. in v ničemer ni obrazložilo, zakaj ga ni upoštevalo. Namesto tega je kot podlago za svojo odločitev upoštevalo kalkulacijo družbe N d.o.o. z dne 28. 10. 2016, ki je zgolj dokument informativne narave in ne račun, predvsem pa nima nobene veze s pogodbenim razmerjem med pravdnima strankama. Pomembno za odločitev je zgolj dejstvo, da tožnik popravila ni zaupal pogodbenemu izvajalcu in s tem se je uveljavilo določilo 26. člena Splošnih pogojev toženke, ki določa zgornjo mejo njene obveznosti v tem primeru.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), v katerem je sodbo dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi preizkusa izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka in je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in popolni in v celoti omogočajo pritožbeni preizkus.

6. Neutemeljen je tako pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi zmotno zaključilo, da v obravnavani zadevi določba 26. člena Splošnih pogojev toženke ni uporabljiva. Skladno s prvim odstavkom 26. člena Splošnih pogojev ima zavarovanec sicer res obveznost, da popravilo zavarovanega poškodovanega vozila opravi v napotenem servisu s strani zavarovalnice, vendar ta obveznost ni absolutna. Že drugi odstavek citiranega člena namreč dopušča možnost, da zavarovanec za popravilo svojega vozila izbere drug servis, kot tistega, na katerega je bil napoten ob ogledu škode. Ima pa zavarovalnica (toženka) v tem primeru dolžnost zavarovancu povrniti stroške popravila vozila le do višine, kot bi ti znašali na napotenem servisu.

7. Z določbo drugega odstavka 26. člena Splošnih pogojev si je torej toženka zagotovila, da v primeru popravila zavarovančevega (tožnikovega) zavarovanega vozila pri drugem servisu njena obveznost povračila nastale škode iz tega naslova ne bo višja, kot bi bila, če bi se popravilo vozila vršilo pri njenem pogodbenem servisu. To pa ne pomeni, da lahko toženka na temelju te določbe v vsakem primeru pri popravilu zavarovančevega vozila pri drugem servisu uveljavlja tudi neposredno znižanje cen blaga in storitev, ki so bile zaračunane zavarovancu za izvršeno popravilo njegovega vozila, in sicer na način, da zaračunano ceno za material drugega servisa zniža za 25 odstotkov, ceno urne postavke njegovega dela pa na znesek 19,00 EUR, kot si to toženka napačno tolmači. Navedene cene in popusti so namreč predmet pogodbenega razmerja med toženko in njenim pogodbenim servisom (družbo N d.o.o.)1 in ne predmet pogodbenih razmerij s posameznimi zavarovanci toženke, med njimi tudi pogodbenega razmerja s tožnikom po Polici avtomobilskega zavarovanja št. XY in Splošnih pogojev, ki so njen sestavni del. Ta pogodbena podlaga pa v razmerju med pravdnima strankama ne določa konkretnih cen blaga in storitev, ki naj bi veljale v primeru popravil tožnikovega vozila pri pogodbenem (napotenem) ali drugem servisu, temveč Splošni pogoji v tej zvezi v drugem odstavku 26. člena določajo le zgornjo mejo odgovornosti toženke za povračilo škode na tožnikovem vozilu, ki je lahko največ enaka končni (skupni) ceni popravila vozila pri toženkinem pogodbenem servisu. Za določitev najvišjega zneska toženkine obveznosti na podlagi drugega odstavka 26. člena Splošnih pogojev je torej odločilna končna (skupna) cena popravila zavarovanega vozila pri pogodbenem servisu in ne posamezne cene materiala in urne postavke dela v okviru celotne storitve popravila zavarovanega vozila pri tem servisu. Cene in popuste, ki jih pogodbeni servis zagotavlja toženki, tako slednja ne more kar enostransko uveljaviti tudi v pogodbenem razmerju s tožnikom. Glede na to torej sodišče prve stopnje v konkretnem primeru Aneksa št. 2 k Pogodbi o poslovnem sodelovanju med toženko in njenim pogodbenim servisom N d.o.o. povsem pravilno pri odločanju ni upoštevalo.

8. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da kalkulacija družbe N d.o.o., ki jo je v postopku predložil tožnik in na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, ne predstavlja nujno tudi dejanske cene popravila vozila, ki bi bilo v danem primeru tožniku zaračunano s strani pogodbenega servisa N d.o.o. na temelju Ankesa št. 2 k Pogodbi o poslovnem sodelovanju s toženko.2 Vendar pa toženka na drugi strani v postopku ni predložila nobenega izračuna stroškov popravila tožnikovega vozila pri napotenem (pogodbenem) servisu (družbi N d.o.o. ali drugem), iz katerega bi izhajalo, da bi bili skupni stroški popravila tožnikovega vozila pri tem servisu drugačni oziroma nižji od tistih, ki jih je tožniku zaračunal drug izbrani servis (R s.p.). Zgolj v tem primeru bi se namreč lahko toženka utemeljeno sklicevala na določbo drugega odstavka 26. člena Splošnih pogojev in svojo obveznost povračila stroškov za popravilo tožnikovega vozila, ki so mu nastali pri drugem servisu, znižala do višine stroškov popravila, ki bi bili zaračunani pri napotenem (pogodbenem) servisu. Ker tega ni izkazala, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da določba drugega odstavka 26. člena Splošnih pogojev v konkretnem primeru ni uporabljiva in je posledično toženka na temelju zavarovalne pogodbe dolžna tožniku povrniti celoten vtoževan strošek popravila njegovega zavarovanega vozila.

9. Glede na vse navedeno pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

1 V skladu z Aneksom št. 2 k Pogodbi o poslovnem sodelovanju, na katerega se sklicuje pritožba. 2 Na podlagi katerega bi pogodbeni servis tožniku priznal 25% popust na dobavljen material in zaračunal urno postavko dela v višini 19,00 EUR.