Jedro

Glede sklicevanja tožnika na nepovratnost posledic izrečenega ukrepa, ker v primeru odstranitve objekta, le-tega zaradi starosti, poškodb pri odstranitvi oz. rušenju, izjemnega potrebnega vložka v denarju in delu, ne bi bilo mogoče ponovno postaviti, sodišče pojasnjuje, da je pri inšpekcijskih ukrepih namen začasne odredbe v zagotovitvi varstva pred škodo, ki presega to, kar po naravi stvari spremlja izvršitev določenega ukrepa; vendar zgolj posledice, ki so dejansko namen in cilj izrečenega ukrepa, pa čeprav so te ireverzibilne, same po sebi še ne pomenijo težko popravljive škode.

Poleg tega tožnik s pavšalnimi navedbami, brez navajanja konkretnih podatkov in okoliščin, predvsem pa dokazov glede nastanka težko popravljive škode, kamor bi sicer po presoji sodišča lahko sodilo tudi uničenje dela muzeja in etnološke zbirke, kot zgodovinsko etnoloških vrednosti, te ni izkazal.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Gradbeni inšpektor Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Celje, je z odločbo št. 06122-173/2018-14 z dne 8. 3. 2019 odločil, da mora tožnik kot inšpekcijski zavezanec takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo tri etažnega objekta, stavbe št. 1 k.o. A., tlorisnih dimenzij 4,30 m x 7,20 m, višine cca 6,90 m, na SV delu zemljišča s parc. št. 11 k.o. A, saj jo izvaja brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja (1. točka izreka); da mora inšpekcijski zavezanec na svoje stroške do 1. 9. 2019 odstraniti gradnjo, tri etažni objekt, stavbo št. 1 k.o. A. in vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka); da se bo v primeru, da inšpekcijski zavezanec ne bo izvršil odrejene obveznosti na način in v roku, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe, začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti iz 2. točke izreka te odločbe, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka); da so za nedovoljen objekt iz 1. točke izreka te odločbe prepovedana dejanja: izvedba komunalnih priključkov na gospodarsko javno infrastrukturo, vpisi in spremembe vpisov v zemljiški knjigi, uporaba ali opravljanje gospodarskih ali drugih dejavnosti, promet z njim ali zemljišči, na katerih je, overitve pogodb, sklepanje pravnih poslov, sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov ter določitev hišne številke (4. točka izreka); da se po vročitvi te odločbe tri etažni objekt, stavba št. 1 k.o. A. označi s tablo (5. točka izreka); da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka) in da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (7. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil pritožbo, o kateri je Ministrstvo za okolje in prostor odločilo z odločbo št. 0612-72/2019/2 (06421125) z dne 27. 5. 2020, tako da je točko 2. izreka izpodbijane odločbe gradbenega inšpektorja dopolnilo z natančno določitvijo objekta, ki ga je inšpekcijski zavezanec dolžan odstraniti, in sicer je dodalo besedilo „tlorisnih dimenzij 4,30 m x 7,20 m, višine cca 6,90 m, na SV delu zemljišča s parc. št. 11 k.o. A.“ (I. točka izreka), v ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo (II. točka izreka) ter odločilo, da stroški postopka niso nastali (III. točka izreka).

3. Zoper citirani dokončno odločbo gradbenega inšpektorja v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor je tožnik vložil tožbo, v kateri sodišču predlaga, da obe odločbi odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga iz razloga kršitve pravil postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stranka in nepravilne uporabe materialnega prava.

4. Istočasno z vložitvijo tožbe je tožnik predlagal odložitev izvršitve izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zahtevo je utemeljil z navedbami, da bi v posledici odstranitve objekta njemu in nacionalni kulturni stavbni dediščini nastala težko popravljiva škoda ter da javna korist ali korist katerega koli posameznika v tej zadevi po naravi stvari ne more biti prizadeta, če se objekt takoj ne odstrani. Pri tem se je skliceval tudi na pojasnila v okviru tožbenih navedb, iz katerih izhaja, da predstavlja obravnavani tri etažni objekt v naravi kaščo, to je iz kamna zidana kletna etaža, na kateri je postavljena avtentična mlinarska bajta, v njej pa se nahaja etnološka zbirka. Objekt je prej stal na drugi - prvotni lokaciji, bil skrbno razstavljen in prenesen in sestavljen na sedanji lokaciji leta 2007. Objekt ni namenjen bivanju, nima priključkov na infrastrukturo, pač pa ima zgodovinsko etnološko vrednost. V primeru odstranitve objekta ne obstaja realna možnost, da bi bil kdaj ponovno postavljen, zaradi njene starosti, poškodb pri odstranitvi oz. rušenju ter izjemnega vložka v delu in denarju, ki ga takšna postavitev zahteva. Objekt kot del muzeja na prostem in z njim etološka zbirka v zaselku A. bi s tem ostal le spomin. Objekt ne predstavlja grožnje okolju ali posameznikom ali njegovega razvrednotenja, nasprotno, okolje in ljudje so z njim veliko pridobili. Ker je postavljen na kmetijskem zemljišču, ne more pridobiti gradbenega dovoljenja in si prizadeva za spremembo namembnosti, glede česar ima načelno podporo na občini, institucijah s področja ohranjanja slovenske kulturne dediščine (ZVKDS, PZS, Kultura-natura Slovenija) in posameznikov (prof.C.C.).

5. Tožena stranka na predlog za odložitev izvršitve izpodbijanega akta ni odgovorila.

6. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

7. Tožeča stranka je izdajo začasne odredbe zahtevala na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Ta določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

8. Temeljni vsebinski pogoj, ki mora biti izpolnjen za izdajo vsake začasne odredbe, je verjetnost nastanka težko popravljive škode. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi zatrjevati in izkazati konkretno škodo, ki ji bo nastala zaradi pravnega učinkovanja izpodbijanega akta ter, da je to škodo mogoče (začasno) odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega akta. Škoda mora biti konkretizirana na določene realno izkazane posledice, izvirajoče iz spornega pravnega razmerja, hkrati pa mora tožeča stranka izkazati tudi, da je ta škoda zanjo težko popravljiva.

9. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Sporno pravno razmerje v obravnavani zadevi temelji na odločbi gradbenega inšpektorja in odločbi pritožbenega organa, s katero je odločba gradbenega inšpektorja delno spremenjena (dopolnjena), ki tožniku nalaga, da ustavi in odstrani gradnjo objekta, v nasprotnem primeru se bo začel postopek prisilne izvršbe izrečenih ukrepov, za nedovoljen objekt prepoveduje določena dejanja in določa označitev objekta s tablo. Sodišče je obstoj težko popravljive škode za tožnika presojalo na podlagi zahteve za izdajo začasne odredbe, v kateri je tožnik zatrjeval nastanek škode, to je nemožnost ponovne postavitve objekta, zaradi njene starosti, posledičnih poškodb pri odstranitvi oz. rušenju ter potrebnega vložka v delu in denarju, ki ga takšna postavitev terja. Nastanek škode v primeru odstranitve objekta je razbrati tudi iz trditev, da bo ostal le spomin na objekt kot del muzeja na prostem in etnološko zbirko, ki se v objektu nahaja, ter bo prišlo do uničenja njihove zgodovinsko etnološke vrednosti.

10. Sodišče tožniku pojasnjuje, da gre po ustaljeni upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča RS za težko popravljivo škodo takrat, če je ta resna in tožeči stranki neposredno preti, (začasno) pa jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma z začasno ureditvijo stanja. Dolžnost stranke, ki zahteva izdajo začasne odredbe je, da sodišču, ki odloča o zahtevi, navede razloge in dejstva ter predloži vse relevantne podatke za odločanje, s katerimi utemeljuje svojo zahtevo. Po ustaljeni upravno sodni praksi (sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 95/2008, I Up 602/2008, I Up 460/2009, I Up 68/2011 in številne druge) zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva njeno izdajo, mora že v zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje verjeten nastanek težko popravljive škode. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme, da s svojimi navedbami in s predloženimi dokazi prepriča sodišče, da je podan zakonski pogoj za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe.

11. Glede sklicevanja tožnika na nepovratnost posledic izrečenega ukrepa, ker v primeru odstranitve objekta, le-tega zaradi starosti, poškodb pri odstranitvi oz. rušenju, izjemnega potrebnega vložka v denarju in delu, ne bi bilo mogoče ponovno postaviti, sodišče pojasnjuje, da je pri inšpekcijskih ukrepih namen začasne odredbe v zagotovitvi varstva pred škodo, ki presega to, kar po naravi stvari spremlja izvršitev določenega ukrepa; vendar zgolj posledice, ki so dejansko namen in cilj izrečenega ukrepa, pa čeprav so te ireverzibilne, same po sebi še ne pomenijo težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1 (tako sklep Vrhovnega sodišča I Up 221/2019 z dne 8. 1. 2020). Drugačna razlaga bi že na splošni ravni vzpostavila učinke, da bi se že sami ukrepi, vsebovani v izreku upravnih aktov, šteli za težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1, za kar pa v zakonu podlage ni.

12. Sodišče nadalje ugotavlja, da tožnik s pavšalnimi navedbami, brez navajanja konkretnih podatkov in okoliščin, predvsem pa dokazov glede nastanka težko popravljive škode, kamor bi sicer po presoji sodišča lahko sodilo tudi uničenje dela muzeja in etnološke zbirke, kot zgodovinsko etnoloških vrednosti, te ni izkazal. Tožnik je v vlogi, ki obsega tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe, navedel kot dokazne predloge: priloge tožnika v upravnem spisu tožene stranke ter zaslišanje tožnika. Navedena dokazna predloga nista substancirana, saj ob nobenem dokaznem predlogu ni navedeno, za dokazovanje katerega dejstva se dokaz predlaga, in tudi ne, ali se nanaša na tožbo ali zahtevo za izdajo začasne odredbe; tožba namreč ni predmet tega postopka. Do tako podanih dokaznih predlogov se tako sodišče ne more vsebinsko opredeljevati in dokazov tudi ni moglo izvajati.

13. Poleg tega dokazni predlog „dokazila - priloge tožnika v upravnem spisu tožene stranke“ ni konkretiziran, saj tožnik ne navede, katere listine v upravnem spisu tožene stranke naj bi sodišče izvajalo. Iz sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 18/2019 z dne 20. 5. 2020 izhaja, da če stranka poda dokazni predlog za izvedbo listin iz upravnega spisa, mora v njem določno navesti, katere listine naj se vpogledajo, saj le pavšalno sklicevanje na upravni spis oziroma listine v njem ne zadošča. V skladu z zahtevo po konkretizaciji dokaznega predloga stranka tudi ne more predlagati, da se vpogledajo kar vse listine v spisu. Ob tem mora svoj predlog tudi ustrezno substancirati, torej pojasniti, katero dejstvo z dokaznim predlogom dokazuje ter kako bo izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka.

14. Glede dokaznega predloga za zaslišanje tožnika pa je pojasniti, da je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da bi zaslišanje stranke in prič v postopku izdaje začasne odredbe lahko le izjemoma pomenilo dokaz, ki bi ga bilo sodišče dolžno izvesti v postopku odločanja o podanem predlogu (npr. sklep I Up 133/2016 z dne 18. 5. 2016, sklep I Up 301/2016 z dne 9. 11. 2016). Navedeno izhaja tudi iz zakonske ureditve, ki določa zelo kratek rok za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe (v sedmih dneh od prejema zahteve, peti odstavek 32. člena ZUS-1). Temu pritrjuje tudi ustaljena sodna praksa, po kateri je treba že v zahtevi navesti in izkazati vsa pomembna dejstva in okoliščine o izdaji začasne odredbe, kar pojmovno narekuje predložitev predvsem listinskih dokazov.

15. Tožnik tudi ne more biti uspešen s posplošenim sklicevanjem na nastanek težko popravljive škode, ki bi v posledici odstranitve objekta nastala nacionalni kulturni stavbni dediščini. Svojih trditev, da ima objekt zgodovinsko etnološko vrednost, da je del muzeja na prostem, da je del nacionalne stavbne dediščine, ni dokazal. Njegovo sklicevanje na načelno podporo na občini, institucijah, ki delujejo na področju ohranjanja slovenske kulturne dediščine in posameznikov z akademsko kariero, pa se nanaša le na zatrjevano tožnikovo vloženo pobudo za spremembo namembnosti zemljišča, ne pa, da bi ti potrjevali zatrjevane lastnosti oz. pomen objekta.

16. Glede na navedeno sodišče zaključuje, da tožnik s podanim predlogom za izdajo začasne odredbe ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu glede prej navedenega temeljnega zakonskega pogoja za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1. 17. Kolikor je tožnikove trditve, da bo z izvršitvijo odločitve nastala težko popravljiva škoda tudi nacionalni kulturni stavbni dediščini, smiselno razumeti kot utemeljevanje pogoja, da javna korist z odložitvijo izvršitve izpodbijanega akta ne bo prizadeta, pa je pojasniti, da ker tožnik ni verjetno izkazal težko popravljive škode in torej ni izpolnjen eden izmed pogojev, določenih v drugem odstavku 32. člena ZUS-1, zaradi česar je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, sodišče ni ocenjevalo sorazmernosti predlaganega ukrepa s prizadetostjo javne koristi in prizadetostjo koristi morebitnih nasprotnih strank.

18. Sodišče ni odločalo o tožnikovi zahtevi za povrnitev stroškov postopka, saj bo o tej zahtevi odločalo v postopku presoje zakonitosti izpodbijanega akta, torej tožbe.