Jedro

Presoja višine preživnine za dva mladoletna otroka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca obsodilo na plačevanje preživnine za mladoletna otroka N. P., rojeno 10.3.1993 in Z. J. P., rojenega 18.9.1994 za čas od aprila 1996 dalje, tako da je določilo preživnino, ki jo mora toženec plačevati od meseca, v katerem je sodišče odločilo, to je od maja 2000 dalje v znesku 40.000,00 tolarjev mesečno za vsakega od otrok (skupaj torej 80.000,00 tolarjev mesečno), pri čemer se preživninski zneski valorizirajo na podlagi vsakokratnega sklepa o uskladitvi preživnin Vlade Republike Slovenije in obvestila Centra za socialno delo. Pri določitvi mesečnih preživninskih zneskov za čas od aprila 1996 do maja 2000 je sodišče upoštevalo valorizacijo preživnin in izračunalo realne zneske za nazaj, poleg tega pa je upoštevalo tudi posamezne zneske, ki jih je toženec plačeval v preteklosti. Zato je v izreku sodbe za vsak mesec posebej določilo kolikšen znesek mora plačati toženec. Ker se toženec s sodbo ni strinjal, se je pritožil in sodišče druge stopnje je delno ugodilo njegovi pritožbi za plačilo preživnine za čas do 1.6.2000. Ker je toženec med pravdo uveljavljal poleg plačila v denarju, tudi prispevek v hrani, oblačilih, plačilu tečaja angleščine in drugega, je sodišče druge stopnje razveljavilo izpodbijano sodbo v obsodilnem delu za čas do 1.6.2000, razen za mesece september, oktober, november in december 1999; januar, februar in maj 2000 ter za mesec marec 2000, kolikor za ta mesec presega znesek 20.000,00 tolarjev; ter v razveljavljenem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti obsodilnemu delu v prvi sodbi, ki je postala pravnomočna z odločitvijo pritožbenega sodišča, je toženec pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da je v obrazložitvi sicer povzelo navedbe tožene stranke, a jih pri določitvi preživnine za čas od 1.6.200 dalje ni upoštevalo. Poleg tega odločitve tudi ni obrazložilo, saj ni pojasnilo višine deleža, ki naj bi ga toženec plačeval za preživljanje mladoletnih otrok. Toženec meni, da njegovo premoženjsko stanje ni takšno, da bi omogočalo plačilo 80.000 tolarjev mesečne preživnine, saj iz napovedi za odmero dohodnine za leto 2000 izhaja, da ni prejemal niti plače niti nadomestila plače in torej sploh nima sredstev za preživljanje. Ne razpolaga več s prihranki, denar za življenje pa si sposoja pri starših. V zvezi s tem predlaga dokaze in pojasnjuje, da je žiro račun njegovega podjetja blokiran. po njegovem bi moralo sodišče upoštevati realne premoženjske zmožnosti in sposobnosti za delo obeh staršev, pri čemer poudarja svojo invalidnost. Zanika, da bi živel v hiši, ki je vredna 600.000 nemških mark in je njegova last, ker je nepremičnina premoženje družbe.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99), je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki je namenjeno predvsem poenotenju sodne prakse o pomembnih vprašanjih procesnega ali materialnega prava. Ker je šteti, da je pritožbeno sodišče pravilno preverilo dejanske ugotovitve prvega sodišča, je v tretjem odstavku 370. člena ZPP določeno, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče pri presoji pravnomočne sodbe upošteva le nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka in presoja pravilnost uporabljenega materialnega prava, pri čemer izhaja iz dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, in nikakor ne izvaja dokazov.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili procesne predpise. Tožena stranka ne konkretizira, katerih njenih navedb sodišče ni upoštevalo, toda na splošno je mogoče ugotoviti, da sta sodišči upoštevali navedbe pravdnih strank in da jima z nezakonitim postopanjem ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.

Katere dokaze sta izvedli in kako sta jih ocenili, sta sodišči razumljivo, logično in prepričljivo pojasnili, zato revizijsko sodišče s preizkusom izpodbijanih sodb ni imelo nobenih težav. Očitek tožene stranke, da sodišče ni pojasnilo deleža, ki ga mora plačevati za preživljanje, pa ni resničen, ker so na 6. in na 7. strani prve stopnje opisane ugotovitve o toženčevem premoženjskem stanju, na 8. strani zgoraj pa je navedeno, da mora toženec kriti 2/3 materialnih potreb mladoletnih otrok.

Tudi materialno pravo sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili, saj morajo starši svojim otrokom omogočiti pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in jih usposobiti za samostojno življenje in delo (102. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR, Ur.l. SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo in RS, št. 13/94 in 82/94). Zato morajo svoje otroke preživljati (101. in 123. člen ZZZDR), če je treba, da preživnino odmeri sodišče, pa to upošteva potrebe upravičenca in možnosti zavezanca (129. člen ZZZDR). Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da znašajo potrebe za vsakega od otrok po 64.000 tolarjev mesečno, toda ker prejemata otroški dodatek, je to odštelo in ugotovilo, da znašajo njune potrebe po 60.000 tolarjev mesečno.

Obveznost plačila je porazdelilo med mamo in očeta tako, da je pri prvi upoštevalo tudi skrb za varstvo in vzgojo, ki ni izražena v denarju. Pri ugotavljanju finančnih zmožnosti matere in očeta in njunih dolžnosti, da prispevata k preživljanju skupnih otrok, pa sta sodišči prve in druge stopnje pravilno upoštevali toženčevo premoženje in njegov standard. Toženec v reviziji sicer poudarja, da je hiša, v kateri živi, premoženje družbe, toda on je po lastni izpovedi lastnik te družbe.

Tako se izkaže, da revizijski razlogi v zvezi s toženčevo dolžnostjo plačevanja preživnine niso utemeljeni. Ker sodišče ob tem ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je zavrnilo revizijo po 379. členu ZPP kot neutemeljeno. Po prvem odstavku 165. člena je v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP zavrnilo tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov.