Jedro

Navedbe zagovornikov v zahtevi za varstvo zakonitosti, da „s tem ko je sodišče povsem neutemeljeno sledilo izvedencu H. in v celoti zavrglo ugotovitve izvedenca L. (ki ga je sicer zaslišalo in ki je edini prikazal in pokazal potek prometne nesreče), hkrati pa ob nasprotnih stališčih izvedencev ni angažiralo tretjega izvedenca, je dejansko kršilo pravico do učinkovite obrambe in načelo pravne varnosti“, je Vrhovno sodišče razumelo kot uveljavljanje kršitve pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP. To kršitev pa Vrhovno sodišče presoja v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, torej le, če je navedena kršitev vplivala na zakonitost sodbe, česar pa vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne zatrjujejo. Vložniki v zahtevi navajajo, da je sodišče prve stopnje kršilo pravico do učinkovite obrambe in načelo pravne varnosti, ko je neutemeljeno sledilo izvedencu H. (ki je po navedbah vložnikov absolutno nestrokoven in je svoje mnenje izdelal absolutno nepravilno), zavrnilo pa ugotovitve izvedenca L. (ki je mnenje izdelal po naročilu obrambe), ter ob nasprotnih stališčih izvedencev ni angažiralo tretjega izvedenca. S takšnimi navedbami vložniki ne uveljavljajo kršitve pravice do obrambe, temveč izpodbijajo dokazno oceno sodišč v izpodbijani pravnomočni sodbi.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 500,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 17. 11. 2015 spoznalo J. K. za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta zapora s preizkusno dobo dveh let. Obsojencu je izreklo tudi stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas osem mesecev po pravnomočnosti sodbe. Obsojencu je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka, oškodovanca pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 27. 9. 2016 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki pravočasno, dne 4. 11. 2016, vložili zahtevo za varstvo zakonitosti (ki je po vsebini pretežno enaka pritožbi obrambe z dne 29. 12. 2015 zoper sodbo sodišča prve stopnje), kot navajajo, zaradi „absolutno bistvene kršitve določil 14. in 15. točke drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP)“, relativne bistvene kršitve določil 129. in 129.a člena ZKP v zvezi z 22., 23., 28. in 29. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, 8., 9. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni z izrekom oprostilne sodbe, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem dne 1. 12. 2016, meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da vložnik vidi kršitve zakona predvsem kot posledico nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ko zatrjuje, da je nesrečo povzročil motorist, ki naj bi pred zaviranjem vozil s hitrostjo 123 km/h, ne pa obsojenec, ki je z vključenim smernim kazalcem zavijal levo. Sodišču očita, da bi moralo presojati obstoj ali neobstoj kaznivega dejanja le v obsegu vprašanja vzročne zveze in malomarnega odnosa „kot posebnega elementa očitanega kaznivega dejanja v odnosu do zavesti o protipravnosti“ in namesto teorije conditio sine qua non uporabiti teorijo adekvatne vzročnosti. S temi trditvami vložnik nasprotuje ugotovljeni vzročni zvezi, področje vprašanj vzročne zveze pa sodi v okvir razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enako tudi navedbe, da bi moralo sodišče zaradi nasprotja med dvema izvedenskima mnenjema angažirati še tretjega izvedenca.

4. Z odgovorom državnega tožilca so bili obsojenec in zagovorniki seznanjeni dne 2. 12. 2016. B-1.

5. Glede na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je to izredno pravno sredstvo možno vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, in drugih kršitev postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe (v tem primeru mora vložnik izkazati ne le kršitev zakona, temveč tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva – tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena (ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti), ter je Vrhovno sodišče pri odločanju o tem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi ter ne presoja pravilnosti zaključkov sodišč prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev; - da se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti in katere konkretizira tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti (prvi odstavek 424. člena ZKP)(1). Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 371. člena ZKP (?), kršitve 129. in 129.a člena ZKP v zvezi s 23. in 28. členom Ustave, kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve zakona v zvezi z izrečeno kazensko sankcijo sploh niso konkretizirali ali obrazložili. Zato Vrhovno sodišče tako posplošenih trditvah o kršitvah zakona, ni moglo presojati.

B-2.

6. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitve kazenskega zakona v izpodbijani pravnomočni sodbi ne konkretizirajo (1. točka prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 372. členom ZKP). Vrhovno sodišče ugotavlja, da je iz izreka sodbe sodišča prve stopnje razvidno, da je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 323. člena KZ-1, ker je kot udeleženec v prometu s kršitvijo drugega odstavka 58. člena Zakona o pravilih cestnega prometa iz malomarnosti povzročil prometno nesrečo, ki je imela za posledico smrt ene osebe, s tem ko je dne 19. 1. 2013 ob 13.38 uri vozil osebno vozilo po regionalni cesti (iz Žalca proti Šempetru) in z vključenim levim smernim kazalcem zavijal levo, pri tem pa ni pustil mimo vozila, ki je prihajalo iz nasprotne smeri in je vozilo naravnost, ter je tako odvzel prednost motoristu, ki se je pravilno po svojem voznem pasu pripeljal iz nasprotne smeri, ter ko je opazil, da mu je voznik osebnega vozila odvzel prednost, močno zavrl ter tik pred trkom nekoliko skrenil levo, vendar trčenja ni uspel preprečiti, ob trčenju pa je v posledici prometne nesreče motorist utrpel poškodbe, zaradi katerih je na kraju nesreče umrl. Po oceni Vrhovnega sodišča navedeni opis kaznivega dejanja vložnikom ne daje podlage za očitek kršitve kazenskega zakona, ker opis vsebuje vse znake obsojencu očitanega kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 323. člena KZ-1, in so neutemeljene navedbe v zahtevi, da iz opisa kaznivega dejanja ne izhajajo elementi obsojencu očitanega kaznivega dejanja.

7. Vrhovno sodišče je že večkrat v svojih odločbah(2) pojasnilo, da področje ugotavljanja vzročne zveze kot objektivne zveze med storilčevim ravnanjem in nastalo posledico sodi med tipična vprašanja dejanskega stanja. Vložniki v obširnih navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti ocenjujejo, da pravnomočni sodbi manjka bistveni element – vzročna zveza, ker da vzrok za nastalo prometno nesrečo ni bil v protipredpisni vožnji obsojenca, temveč je za nevarno situacijo kriv motorist, ki ni prilagodil svoje vožnje in pravočasno zaviral, da bi lahko ustavil. Po navedbah vložnikov naj bi bila vzročna zveza med storitvijo kaznivega dejanja – povzročitvijo prometne nesreče zaradi obsojenčeve vožnje v nasprotju z določbo drugega odstavka 58. člena Zakona o pravilih cestnega prometa in posledico (smrt motorista zaradi trčenja) prekinjena, zaradi motoristovega ravnanja, ko je vozil s hitrostjo večje od dovoljene in brez vozniškega dovoljenja. S temi navedbami vložniki izpodbijajo s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje, zato Vrhovno sodišče ponovno poudarja, da je za oceno pravno relevantne vzročnosti pomembno le, ali je iskati vzrok za nastalo posledico v ravnanju obsojenca ali ne, ravnanja oškodovanca pa so pomembna le, če predstavljajo takšna ravnanja ali okoliščino, ki obsojenčevo ravnanje povsem izključi oziroma razvrednoti. Samo v takšnem primeru bi bilo mogoče govoriti o pretrganju vzročne zveze med kršitvijo cestno prometnih predpisov s strani obsojenca in nastalo posledico(3). Vložnikom ni možno pritrditi, da so okoliščine na strani motorista, ki je vozil po svojem voznem pasu naravnost, obsojencu nasproti (vožnja z višjo hitrostjo od dovoljene, vožnja brez vozniškega dovoljenja) pretrgale vzročno zvezo med nedvomno protipravnim ravnanjem obsojenca (ki je ob zavijanju levo s svojim vozilom motoristu zaprl pot) in trčenjem, v posledici, katere je motorist na kraju prometne nesreče umrl. Nastale prepovedane posledice ne bi bilo možno pripisati ravnanju obsojenca le, če bi se izkazalo, da bi do posledice prišlo tudi, če bi obsojenec ravnal skladno s predpisi (skladno z določbo drugega odstavka 58. člena Zakona o pravilih cestnega prometa), ali če bi bila prepovedana posledica objektivno nepredvidljiva. Kot sta v izpodbijani pravnomočni sodbi pravilno ugotovili že sodišči prve in druge stopnje obsojenčeva protipredpisna vožnja predstavlja vzrok nesreče in smrti motorista, saj če bi obsojenec ob zavijanju levo pustil mimo motorista, ki je vozil naravnost iz nasprotne smeri, do trčenja motorista v obsojenčevo vozilo ne bi prišlo.

8. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeno uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da „sodišče ni angažiralo tretjega izvedenca ob okoliščini različnosti izvedenskih mnenj oziroma ob navedenem po načelu in dubio pro reo obdolženega oprostilo obtožbe, smiselno odločitev Ustavnega sodišča Up-234/2013“. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana takrat, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi bil moral biti izključen. Tega zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti, ob uveljavljanju kršitve iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, po vsebini ne zatrjujejo. Te navedbe in navedbe zagovornikov v zahtevi, da „s tem ko je sodišče povsem neutemeljeno sledilo izvedencu H. in v celoti zavrglo ugotovitve izvedenca L. (ki ga je sicer zaslišalo in ki je edini prikazal in pokazal potek prometne nesreče), hkrati pa ob nasprotnih stališčih izvedencev ni angažiralo tretjega izvedenca, je dejansko kršilo pravico do učinkovite obrambe in načelo pravne varnosti“, je Vrhovno sodišče razumelo kot uveljavljanje kršitve pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP. To kršitev Vrhovno sodišče presoja v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, torej le, če je navedena kršitev vplivala na zakonitost sodbe(4) , česar pa vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne zatrjujejo. Vložniki v zahtevi navajajo, da je sodišče prve stopnje kršilo pravico do učinkovite obrambe in načelo pravne varnosti, ko je neutemeljeno sledilo izvedencu H. (ki je po navedbah vložnikov absolutno nestrokoven in je svoje mnenje izdelal absolutno nepravilno), zavrnilo pa ugotovitve izvedenca L. (ki je mnenje izdelal po naročilu obrambe), ter ob nasprotnih stališčih izvedencev ni angažiralo tretjega izvedenca. S takšnimi navedbami vložniki ne uveljavljajo kršitve pravice do obrambe, temveč izpodbijajo dokazno oceno sodišč v izpodbijani pravnomočni sodbi. Iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe (v nasprotju z navedbami v zahtevi) namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje za analizo vožnje voznika osebnega vozila in motorja pred samim mestom trčenja in na kraju trčenja, načina vožnje obeh, hitrosti, možnosti medsebojne zaznave, morebitnega zaviranja pred nesrečo, možnosti njene preprečitve, ter vpliva pomanjkljive tehnične opremljenosti motornega kolesa na nastanek in potek prometne nesreče, odredilo izvedenstvo, ki ga je zaupalo sodnemu izvedencu za raziskavo prometnih nesreče S. H. Po izdelanem izvedenskem mnenju izvedenca H. je obramba sodišču na glavni obravnavi 8. 9. 2015 predložila mnenje mag. S. L., sicer sodnega izvedenca in cenilca prometne in avtomobilske stroke. Na glavni obravnavi je sodišče zaslišalo izvedenca H., kot pričo pa tudi strokovnjaka obrambe S. L., ki je mnenje izdelal po naročilu obrambe. V razlogih sodbe se je sodišče prve stopnje glede poteka prometne nesreče oprlo na zagovor obsojenca, izpovedbo njegove žene (sopotnice v vozilu) ter priče P. J., ki je objektivno opisala obsojenčev manever zavijanja levo brez ustavljanja, ter izvedensko mnenje izvedenca za raziskavo prometnih nesreč H., katerega mnenje je ocenilo kot strokovno in verodostojno in ki se v bistvenih elementih ujema tudi z ugotovitvami v postopku kot priče zaslišanega L.; ter ocenilo, da je izpostavljene razlike izvedenec H. prepričljivo obrazložil, predlog obrambe za postavitev novega izvedenca pa v sodbi obrazloženo zavrnilo (sodba sodišča prve stopnje točke 11 do 13). Tem razlogom pa je ob zavrnitvi pritožbe obrambe v svoji sodbi pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (točka 16). Zato navedbam vložnikov, da je bila z zavrnitvijo predloga za postavitev novega izvedenca obsojencu prekršena pravica do obrambe, ni moč pritrditi.

9. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovorniki v zahtevi neutemeljeno uveljavljajo z navedbo, da „sodišče ni popolnoma odločilo o predmetu vprašanja – predmet kazenskega postopka ni bil rešen v celoti in v skladu z načelom materialne resnice in učinkovite obrambe, ki je tudi kršilo domnevo nedolžnosti“, ter da „sodišče ni popolnoma odločilo o predmetu vprašanja – kršitev cestno prometnih predpisov motorista, ki sploh ni imel vozniškega dovoljenja, vprašanja možne preprečitve nesreče, vzročna zveza, kot element splošnega pojma kaznivega dejanja“. V zahtevi izpostavljena navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka je podana takrat, če sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe (s predmetom obtožbe je mišljeno dejanje, opisano v obtožbi(5)). V konkretnem primeru je sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo odločalo in odločilo o obtožbi zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, očitanega obsojenemu J. K. Ker predmet obtožbe ni bila kršitev cestno prometnih predpisov (pokojnega) oškodovanca, sodišče navedene zakonske določbe ni moglo prekršiti. Če pa zagovorniki v obširnih navedbah v zahtevi zatrjujejo, da je prometno nesrečo povzročil motorist, ki je vozil prehitro in brez vozniškega dovoljenja, pa s tem ne uveljavljajo navedene kršitve določb kazenskega postopka, temveč izpodbijajo s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje.

10. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovorniki v zahtevi uveljavljajo z navedbami, da je „prekoračena obtožba – ni znakov očitanega kaznivega dejanja, saj naklep ni podan in ni znakov kaznivega dejanja“, ki po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. V čem naj bi sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekoračilo obtožbo, vložniki v zahtevi ne obrazložijo. Sodba se sme nanašati le na osebo, ki je obtožena – subjektivna identiteta med obtožbo in sodbo, in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe – objektivna identiteta med obtožbo in sodbo (slednja pomeni, da je sodba vezana na dejanje, kot je opisano v obtožbi). Prav zahteva po objektivni identiteti med obtožbo in sodbo omogoča obdolžencu učinkovito obrambo in preprečuje sodišču, da bi se spremenilo v organ kazenskega pregona(6). V konkretni zadevi sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo, s katero je obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, na način očitan v obtožbi, objektivne identitete med obtožbo in sodbo ni prekoračilo. Obsojenec z izpodbijano pravnomočno sodbo ni bil spoznan za krivega naklepnega kaznivega dejanja, temveč kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 323. člena KZ-1. Krivdo – obsojencu očitano nezavestno malomarnost pa sta sodišči v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe povsem jasno in razumljivo obrazložili (točka 17 sodbe sodišča prve stopnje, točka 18 sodbe sodišča druge stopnje), zato so navedbe v zahtevi, da naklep ni podan, brezpredmetne.

11. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vložniki utemeljujejo z navedbami, da je „sodba nerazumljiva in v nasprotju s seboj, nasprotje med izpovedbami prič, ki obdolženega dejansko in konkretno neposredno in hkrati v skladu z načelom v dvomu v korist obdolženega razbremenjujejo, kar kaže le na absurdnost nastale situacije, ko bi sodišče moralo presojati obstoj ali neobstoj kaznivega dejanja le v obsegu posameznih znakov kaznivega dejanja in v tem obsegu vzročne zveze in malomarnega odnosa, kot posebnega elementa očitanega kaznivega dejanja v odnosu do zavesti o protipravnosti, ki je v konkretnem primeru ni, in ki v konkretnem primeru redoma ne pripelje do prepovedane posledice, ne v skladu s teorijo conditio sine qua non, ne v skladu s teorijo adekvatne vzročnosti med dejanjem in posledico, saj za kaznivo dejanje dejansko stanje nima dokazne podlage obtožbe in izvedeni dokazi na obravnavi niso omogočali ugotavljanja obstoja tega kaznivega dejanja. S tem pa je podan ne le razumen dvom v obtožbene očitke, ampak dejansko razlog za izrek oprostilne sodbe, česar pa pritožbeno sodišče ni storilo in se do tega dokaza sploh ni opredelilo (čeprav je zakonit in dopusten, saj ga obramba prej ni imela in ga ni mogla posredovati prej, kot bi seveda storila, če bi lahko), zato je sodba obremenjena z absolutno bistvenimi kršitvami določil ZKP in s kršitvami ustavnopravnih jamstev obdolženega v postopku (določilo 29. člena Ustave – izvajanje dokazov v korist obdolženca), sodba je nerazumljiva in v nasprotju s seboj, nasprotje med izpovedbami prič in jasnimi zakonskimi znaki kaznivega dejanja oziroma razlogi, zakaj sodišče ni izvedlo angažiranje novega izvedenca in oprostilo obdolženega; ugotovitvami izvedenskih mnenj izvedenca H. v zvezi z drugačnim mnenjem izvedenca L., glede možnosti preprečitve nesreče, hitrosti vozil, preglednosti in ovir, vzrokov nesreče in položaja vozil, in nadalje vprašanja neobstoja vozniškega dovoljenja za motorista, vožnja pod vplivom mamil, etc.“, ter v nadaljevanju v zahtevi obširno dobesedno povzemajo navedbe iz pritožbe z dne 29. 11. 2015 glede v sodbi sodišča prve stopnje po mnenju obrambe zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti ne pojasnijo, do katerega dokaza, ki ga je predložila obramba, naj bi se sodišče druge stopnje ne opredelilo. Zato tako nedoločne navedbe Vrhovno sodišče ne more presojati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe, s katero je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 323. člena KZ-1, povzelo vsebino obsojenčevega zagovora ter se opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, ki so odločilne za presojo obsojenčevega ravnanja. Iz obširnih razlogov sodbe (točke 7 do 17 sodbe) je razvidno, da sodišče ne sprejema obsojenčevega zagovora glede zaslepitve, temveč po izvedenem dokaznem postopku zaključuje, da je vzrok prometne nesreče v obsojenčevem (nepravilnem) zavijanju levo, s katerim je zaprl pot nasproti vozečemu motoristu (kršitev drugega odstavka 58. člena Zakona o pravilih cestnega prometa). Presodilo je, da je podana vzročna zveza med obsojenčevo kršitvijo cestno prometnega predpisa, nastankom prometne nesreče in nastankom nadaljnje posledice – smrti motorista, ker bi oškodovanec v vozilo obsojenca trčil tudi, če bi v brezhibnem psihofizičnem stanju vozil s predpisano hitrostjo in imel tehnično brezhibno vozilo in opremo. Sodišče druge stopnje je v svoji sodbi soglašalo z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter se opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb obsojenčeve obrambe, jih presodilo in svojo presojo ustrezno obrazložilo, odgovorilo pa tudi na obširne pritožbene navedbe glede zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter jih obrazloženo zavrnilo (točke 10 do 18 sodbe). Vložniki neutemeljeno izpodbijani pravnomočni sodbi očitajo, da „nikjer v obrazložitvi ne zavzame stališča do substanciranih procesnih ugovorov, ki jih je obramba podala na naroku in ob zaključni besedi v smeri ugovora zoper obtožnico, zaradi neobstoja objektivnih znakov očitanega kaznivega dejanja v obsegu pomanjkanja dokazov, ki utemeljujejo obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja hude telesne poškodbe“, ter da „dokazi, na katere se po zgledu obtožbe opira sodba, v ničemer ne predstavljajo podlage za ugotovitev oziroma obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, ki se obdolženemu očita, predvsem obstoja elementov kaznivega dejanja kot zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, saj očitki iz točke obtožbe namreč niso bili tekom dosedanjega postopka z ničemer utemeljeni in nikjer na noben način izkazani in dokazani“, ter da „očitki tožilstva, ki jim sledi sodišče niso na noben način konkretno in nedvomno dokazno podprti in utemeljeni, saj jih neposredno in direktno ovržejo številne izpovedbe prič, zato je vsekakor njihova izpovedba verodostojna“. Vložniki v zahtevi ne pojasnijo, do katerih „substanciranih procesnih ugovorov“ naj bi se sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ne opredelilo, niti katere (razbremenilne) priče imajo v mislih, zato tako nedoločnih navedb o kršitvi postopka Vrhovno sodišče ni moglo presojati. Enako tudi ne navedb o „pomanjkanju dokazov, ki utemeljujejo obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja hude telesne poškodbe“, ker takšno kaznivo dejanje (kaznivo dejanje hude telesne poškodbe) obsojencu v tem postopku sploh ni bilo očitano. Z navedbami o nedokazanosti kaznivega dejanja pa vložniki v zahtevi po vsebini izražajo nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč prve in druge stopnje v izpodbijani pravnomočni sodbi glede obsojencu očitanega kaznivega dejanja, s tem pa ne uveljavljajo nobene kršitve zakona, temveč se ne strinjajo z ugotovljenim dejanskim stanjem, kot posledico na glavni obravnavi izvedenih dokazov, kot jo je v pravnomočni sodbi ugotovilo sodišče prve in druge stopnje.

12. Zagovorniki z navedbami, da „je z vidika varstva temeljnih človekovih pravic, in sicer enakega varstva pravic in pravice do dostopa sodišča (tako imenovani access to court) pri tožniku kršena pravica do pravnega sredstva, saj pritožnik ni imel učinkovitega sodnega varstva pravic v postopku pred sodiščem, ki med drugim ni spoštovalo načela pravne varnosti, ki v obsegu predvidljivosti, zanesljivosti in zaupanja v ravnanja in vedenja organov in posameznikov z upoštevanjem načela zakonitosti (o katerem je nazadnje Ustavno sodišče zavzelo pomembno stališče v zadevi Patria Up-879/2014-35 z dne 20. 4. 2015), terja upoštevanje vseh zgoraj navedenih zadev“, nakazuje kršitev 25. člena (pravica do pravnega sredstva) in 28. člena (načelo zakonitosti v kazenskem postopku) Ustave Republike Slovenije, ki po presoji Vrhovnega sodišča nista podani. Opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 323. člena KZ-1 v izreku sodbe sodišča prve stopnje je jasen in razumljiv, sodišče druge stopnje pa se je v svoji odločbi opredelilo tudi do vseh relevantnih pritožbenih navedb obsojenčeve obrambe ter jih obrazloženo zavrnilo.

C.

13. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, zahteva pa je bila pretežno vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

14. Ker zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenec dolžan plačati sodno takso, kot strošek postopka nastal s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP). Sodno takso je sodišče odmerilo, ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer kot izhajajo iz podatkov spisa, skladno z Zakonom o sodnih taksah in Taksno tarifo 7112, 71113 in 7152. (1) Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 in druge.

(2) Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 283/99 z dne 9. 5. 2002, I Ips 244/2007 z dne 8. 11. 2007, I Ips 480/2008 z dne 5. 3. 2009, I Ips 36475/2013 z dne 1. 12. 2016. (3) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 2862/2010 z dne 3. 9. 2013. (4) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 203/96 z dne 26. 3. 1998. (5) Primerjaj Horvat Štefan, ZKP s komentarjem, Založba GV, 2004, str. 790. (6) Primerjaj Horvat Štefan, ZKP s komentarjem, Založba GV, 2004, str. 731.