Jedro

Pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti mora biti storilčeva grožnja resna in objektivno zmožna, da doseže ogroženost drugega. Kaznivo dejanje bo podano tudi če sredstvo, s katerim storilec grozi, ni sposobno, da bi z njim lahko drugemu dejansko ogrozil življenje ali telo, če je z njim storilec glede na videz tega sredstva ali okoliščine objektivno lahko vzbudil pri oškodovancu občutek osebne ogroženosti (strašilne pištole in podobni primeri).

Izrek

Zahteva obsojenega V.F. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino v znesku 500 EUR kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 16.2.2006 obsojenega V.F. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ. Po 50. členu KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 145. člena KZ določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanca M.D. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 600.000 SIT napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in na 80.000 SIT določeno povprečnino. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec kot stroške pritožbenega postopka dolžan plačati povprečnino v znesku 400 EUR.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojeni V.F. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da je zoper prvostopenjsko sodbo vložil pritožbo, pa mu je sodišče druge stopnje naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka v znesku 400 EUR, čeprav je brezposeln in ne prejema niti socialne podpore. Izpovedbo priče K.G. je že državna tožilka ocenila kot neverodostojno in so zato po vložnikovem mnenju pričine izjave nične. Poudarja, da je izpovedbo te priče sodišče upoštevalo v njegovo škodo, kar je v nasprotju z vsako logiko. Edina zanj obremenilna priča je oškodovančeva mati, to pa je oškodovanec nagovoril in njeno pričanje prilagodil svojemu koristoljubnemu dejanju. Izpostavlja, da je oškodovanec lahko utrpel le strah lažje intenzitete, takega pa sodišča ne upoštevajo, saj nima nobenih posledic. Vložnik tudi navaja, da je bil za isto dejanje obravnavan dvakrat, v tem kazenskem postopku in v postopku v prekršku, v katerem je bil pregon z odločbo z dne 10.1.2007 zaradi zastaranja pregona ustavljen. Navaja še, da so navedbe sodnega izvedenca balistične stroke "v eni in drugi odločbi" v popolnem nasprotju. Čeprav je nedolžen, ga je sodišče obsodilo, vendar se s tem ne bo sprijaznil, četudi bo moral pravico iskati na Evropskem sodišču (za človekove pravice).

Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru navaja, da obsojenec v zahtevi ne uveljavlja nobenih kršitev zakona, ampak pravnomočno sodbo izpodbija zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o stroških pritožbenega postopka. Vložnikovo zatrjevanje, da je bil dvakrat obsojen za isto zadevo, pa ne drži. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj obsojenčevo zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

Obsojenec se po odgovoru vrhovne državne tožilke v izjavi sprašuje ali je tako delo po zakonu, pravici in v skladu z načeli socialne države.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po prvem odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu velja načelo dispozitivnosti in sodišče zakonitosti pravnomočne odločbe izven okvira zahteve ne presoja po uradni dolžnosti. Po tej določbi mora vložnik zatrjevane kršitve zakona dovolj določno opredeliti, saj v nasprotnem utemeljenosti njegovih trditev sploh ni mogoče preizkusiti.

Po drugem odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti tudi ni mogoče vložiti iz razloga zmotne in (ali) nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Obsojeni V.F. ne pojasni, katero kršitev zakona naj bi storilo sodišče druge stopnje, s tem, da mu je kot brezposelni osebi, ki ne prejema niti socialne podpore, naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka. Obsojenec je v pritožbi navedel, da so mu v času sojenja ukradli kombi, ki mu je pomenil vir preživljanja, da je ob takih stresnih dogodkih finančno in psihično ter eksistenčno popolnoma uničen in da se preživlja s socialno podporo. Pritožbeno sodišče je zato pravilno ugotovilo, da se obsojenec v pritožbi sklicuje na to, da se preživlja s socialno podporo, da pa ni pojasnil, katere dele prvostopenjske sodbe izpodbija s tako navedbo. Obrazložilo je tudi, da je obsojencu povprečnina, določena v pritožbenem postopku, primerna trajanju in zamotanosti tega dela postopka ter obdolženčevim premoženjskim razmeram, kot jih je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče ter da obsojenec za svojo trditev, da se preživlja s socialno podporo, ni predložil nobenega dokaza (3. odstavek na 3. strani sodbe). Kolikor vložnik v zahtevi navaja, da je v pritožbi trdil, da ne prejema niti socialne podpore, ta navedba ni točna. Z vidika okoliščin, znanih v času izrekanja pravnomočne sodbe, ki so pomembne pri odločanju o stroških, je izpodbijana sodba zakonita. Kolikor vložnik tako odločbo izpodbija in izhaja iz drugačnih okoliščin, kot jih je pri odločanju o stroških upoštevalo sodišče druge stopnje, s tem izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Prav tako obsojeni V.F. izpodbija dejansko stanje z navedbami, da je izpovedba priče K.G. neverodostojna, da je njene navedbe sodišče v nasprotju z vsako logiko upoštevalo le njemu v škodo ter da oškodovančevo opisovanje dogajanja potrjuje samo njegova mati, pa še to, ker jo je k temu nagovoril in njeno pričanje prilagodil svojemu koristoljubnemu dejanju. S temi navedbami vložnik ponuja lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi in s tem uveljavlja razlog, iz katerega tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Vložnik tudi ne pove, katero kršitev zakona uveljavlja z navedbo, da je oškodovanec lahko utrpel kvečjemu strah lažje intenzitete, ki pa ga sodišče ne priznava in nima nobenih posledic. Pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti mora biti storilčeva grožnja resna in objektivno zmožna, da doseže ogroženost drugega. Tudi če sredstvo, s katerim storilec grozi, ni sposobno, da bi z njim lahko drugemu dejansko ogrozil življenje ali telo, bo podano to kaznivo dejanje, če je z njim storilec glede na videz tega sredstva ali okoliščine objektivno lahko vzbudil pri oškodovancu občutek osebne ogroženosti. Tako kaznivo dejanje bo podano tudi pri tako imenovanih strašilnih pištolah in v podobnih primerih (Deisinger, Mitja, Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, str. 114, Ljubljana 2002). S tem ko je sodišče ugotovilo, da je v konkretni zadevi šlo za tako grožnjo, je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Kolikor vložnik izhaja iz lastnega videnja dejanskega stanja, zato ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ampak tudi v tem obsegu pravnomočno sodbo izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Prav ima zahteva, da je bil obsojenec pri okrajnem sodišču v zvezi z istim življenjskim primerom obravnavan zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, kot tudi zaradi prekrškov po 4. točki prvega odstavka 81. člena Zakona o orožju (ZOro-1) in po 1. točki prvega odstavka 10. člena Zakona o prekrških zoper javni red in mir (ZJRM). O kršitvi načela ne bis in idem pa ni mogoče govoriti, saj je bil z odločbo, na katero se sklicuje v zahtevi, postopek o prekršku po že pravnomočno končanem kazenskem postopku zaradi zastaranja pregona o prekršku ustavljen.

Trditev v zahtevi, da so navedbe sodnega izvedenca balistične stroke (J.G., uni. dipl. ing. fizike) v eni in drugi odločbi v popolnem nasprotju, vložnik ne konkretizira. Utemeljenosti tako posplošene navedbe pa ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja obsojeni V.F., niso podane, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na tak izid je obsojeni V.F. na podlagi 98.a in prvega odstavka 98. člena ZKP dolžan plačati povprečnino v znesku 500 EUR kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri povprečnine je Vrhovno sodišče upoštevalo, da je šlo z vidika odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu za nezahtevno zadevo ter obsojenčeve premoženjske razmere (lastnik stanovanja, osebnega avtomobila in motornega kolesa).