Jedro

Ker tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazala, da glede na okoliščine in interese pogodbenih strank ni mogoča vrnitev tožnika na delo, ampak je le navajala, da je zaradi recesije v težkem položaju, tako da ne zaposluje novih delavcev, sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da zavrne reintegracijski tožbeni zahtevek in sodno razveže pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je izredna odpoved individualne pogodbe z dne 4. 7. 2007 nezakonita (1. točka izreka) in da se individualna pogodba o zaposlitvi, sklenjena dne 15. 11. 2005, razveže z dne 2. 6. 2010 (2. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati in izplačati prikrajšanje pri plači, za čas od 22. 6. 2007 do 2. 6. 2010, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, ji za čas do 1. 1. 2009 vpisati manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico, za čas od 1. 1. 2009 dalje pa jo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, ji plačati vse davke in prispevke ter ji priznati vse druge pravice iz delovnega razmerja, v roku 8 dni pod izvršbo, zavrnilo pa je zahtevek tožnika, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo obračunati odškodnino v znesku 27.541,32 EUR ter od tega zneska odvesti ustrezne dajatve ter tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2010 do plačila (4. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 952,72 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (5. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (6. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je odpoved delovnega razmerja tožnika nezakonita, vendar je kljub takšni odločitvi zavrnilo njegov reintegracijski zahtevek sklicujoč se na naslednje argumente: da ni prostega delovnega mesta za reintegracijo tožnika, da je porušeno zaupanje med strankama in da bi reintegracija tožnika povzročila nemir med sodelavci pri toženi stranki. Po stališču tožnika nobeden izmed navedenih argumentov ne vzdrži glede na namen 118. člena ZDR. Argument, da ni prostega delovnega mesta je povsem v nasprotju z normiranjem instituta reintegracije, ki je temeljni institut varstva interesa delavca. Sodišče se glede na namen instituta reintegracije ne bi smelo ozirati na okoliščino, če je delodajalec ohranil prosto delovno mesto do trenutka izreka sodbe sodišča. Nasprotno, s takšnim argumentom bi bila uspešnost reintegracije v celoti odvisna od volje delodajalca in reintegracija nikoli ne bi prišla v poštev, saj bi vsak delodajalec takoj po odpovedi delovnega razmerja to delovno mesto zapolnil z drugim delavcem ali ga ukinil. Izjema od reintegracije in posledično prisoditve pravične denarne odškodnine predvidene za primer, ko delavec, navkljub ugotovljeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi določenih razlogov ne želi biti reintegriran in biti ponovno v delovnem razmerju s konkretnim delodajalcem. Zato je ugotavljanje razlogov na strani tožene stranke, v tem primeru, pravno gledano povsem irelevantno. Prav tako je tožniku pogodba o zaposlitvi bila nezakonito odpovedana v času prejšnje uprave tožene stranke, ki je še ni vodil sedanji direktor. Zato ni mogoče razlogovati, da je porušeno zaupanje med toženo in tožečo stranko. Tožeča stranka je opravljala pri toženi stranki funkcijo člana sveta delavcev, ki po delovnem pravu, uživajo posebno varstvo pred odpovedjo s strani uprav gospodarskih družb. Že samo dejstvo, da je bila tožeča stranka s strani delavcev izvoljena na to funkcijo kaže na okoliščino, da so ji delavci zaposleni pri toženi stranki zaupali. Tožnik še vedno vztraja pri reintegraciji, saj je bil 25 let zaposlen pri toženi stranki in si bo pri sedanjih letih, v relativno nerazviti obmejni regiji kjer prebiva, le težko našel novo ekvivalentno delovno mesto. Prav tako ne vzdrži trditev tožene stranke, da ne more zaposlovati novih delavcev, saj se je njeno finančno stanje, v zadnjem času, bistveno izboljšalo in zato ta razlog nikakor ni podan. Prav tako se tožnik ne strinja z višino odškodnine, ki mu jo je sodišče prisodilo in sicer v višini šestih mesečnih bruto plač, saj tožnik sodi v kategorijo starejših in težje zaposljivih delavcev. To dokazuje tudi dejstvo, da tožnik vse od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa vse do vložitve pritožbe ni uspel najti ustrezne zaposlitve. Tožnik torej vztraja pri reintegraciji, podredno pa v primeru potrditve odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi reintegracijskega zahtevka predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo v delu pravične denarne odškodnine in mu prisodi odškodnino v znesku 18 mesečnih bruto plač oziroma znesek, ki bi bil večji od 6 mesečnih bruto plač.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in prerekala trditve tožnika in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožnika v celoti zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Zoper sodbo se pritožuje tudi tožena stranka iz pritožbenega razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika kot neutemeljen zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. V pritožbi navaja, da se pritožuje zoper 1., 3., 5. in 6. točko sodbe ter zoper odškodnino določeno v 4. točki sodbe. Zoper 6. točko ter zavrnilni del sodbe se tožena stranka ne pritožuje. V kolikor pa pritožbeno sodišče ne bo sledilo pritožbi tožene stranke in bi potrdilo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je odpoved bila nezakonita pa se tožena stranka pritožuje zoper višino dosojene odškodnine in odločitev o stroških. V pritožbi navaja, da je tožnik kot direktor tehničnega sektorja imel in bi moral imeti vsaj toliko gospodarske skrbnosti in zavedanja, da ne bi razkrival poslovnih podatkov, ki niso bili nikjer objavljeni in da ne bi blatil tožene stranke. Po mnenju pritožbe je sodišče izpoved direktorja tožene stranke povzelo iz konteksta, saj je direktor tožene stranke izpovedal, da se mu dopis tožnika zdi sporen in meni, da je tožnik prekoračil pooblastila in posredoval tajne podatke nepooblaščeni osebi. Poudaril je tudi, da je posredovanje zaupnih podatkov v izključni pristojnosti predsednika uprave in da je pomembno tudi komu se takšni podatki posredujejo. V svojem pričanju je direktor tožene stranke poudaril, da je v spornem času tekel razpis, s katerim sta večinska lastnika želela prodati delež toženi stranki, postopek dokapitalizacije pa je bil posledično neuspešen in so morebitni resni interesenti, morda tudi iz razlogov posredovanja podatkov v dopisu, odstopili od nadaljnjih aktivnosti. Na podlagi izpovedi priče bi torej sodišče moralo ugotoviti, da je navedene podatke posredoval tožnik nepooblaščeni tretji osebi in da bi se kot direktor oddelka lahko zavedal, da lahko takšno posredovanje podatkov privede do posrednega ali neposrednega oškodovanja interesov tožene stranke. Dovolj je torej, da bi navedeno lahko škodovalo interesom tožene stranke, kar pa je dejansko direktor tožene stranke tudi izpovedal zaslišan kot stranka. Sodišče se je tudi ukvarjalo z razlago zakaj se podatki naj ne bi šteli za poslovno skrivnost in je to podprlo z izpovedbami zaslišanih prič v postopku, ki pa sta dejansko samo pavšalno zatrjevali, da naj bi ti isti podatki bili splošno znani podatki, pri tem pa ne gre prezreti, da na spletni strani tožene stranke ti podatki niso objavljeni in da je objavljeno zgolj letno poročilo, ki pa teh podatkov ne vsebuje. Iz Pravilnika o varovanju osebnih podatkov in poslovni tajnosti (30. člen) izhaja, da so poslovna tajnost vsi podatki v zvezi s poslovanjem družbe, ki niso na podlagi računovodskih standardov javni. Na podlagi tega dejstva in ugotovitev izvedenca v mnenju in izvidu z dne 30. 1. 2010 bi sodišče lahko odločilo, da podatki, ki so bili posredovani, na podlagi računovodskih standardov niso javni in tudi nikjer niso javno objavljeni, ter niso del letnega poročila, zato gre za poslovno skrivnost, teh podatkov pa v skladu z 19. členom Pravilnika o notranjem redu družbe, razen predsednika uprave, ne sme posredovati nihče. Navedeno določilo namreč natančno specificira zakonsko določilo, da so poslovna skrivnost tudi podatki za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Navedeno pa je dejansko bilo podano s tem, ko je tožnik bil zaposlen na delovnem mestu vodilnega delavca in je zato lahko, v primeru ravnanja dobrega gospodarstvenika predvidel, da bo nastala občutna škoda v primeru posredovanja predmetnih postopkov, saj je bilo, v tem času, govora o prodaji večinskega deleža. Tožena stranka meni, da je sodišče povsem napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj navedeni podatki, ki so bili posredovani, dejansko ne sodijo v okvir podatkov, ki bi bili splošno znani. Zato je napačen zaključek sodišča, da očitana kršitev ni bila dokazana in s tem ni dokazan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka meni, da je tekom postopka dokazala, da je šlo za podatke, ki predstavljajo poslovno skrivnost in bi celo tožeča stranka kot vodstveni delavec, v primeru, če bi ravnal kot dober gospodarstvenik lahko predvidel, da bo v primeru posredovanja teh podatkov nepooblaščeni osebi lahko nastala občutna škoda. Sodišče v svoji sodbi in odločitvi ni upoštevalo predloženega dokaza in sicer Pravilnika o računovodstvu, ki ga je povzel tudi izvedenec finančne stroke, ki v 6. členu določa, da na kakršnikoli način dostopne podatke o poslovanju družbe, so delavci računovodstva in drugi zaposleni, dolžni varovat kot poslovno tajnost družbe. Med navedene podatke tako sodijo tudi v predmetnem dopisu navedeni podatki, ki so bili razlog za izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prav tako tožena stranka meni, da niso podane predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke in sicer huda malomarnost oziroma krivda na strani tožene stranke, zato je sodišče neutemeljeno tožniku dosodilo odškodnino. Tožena stranka pa se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj sodišče ni upoštevalo, da je tožnik pripomogel k zavlačevanju postopka, saj je (tekom postopka) kar trikrat sklenil pogojno poravnavo in jo kasneje preklical. Poleg tega se ni udeleževal narokov, ker se je nahajal v tujini in je zavlačeval postopek. Tožena stranka namreč meni, da bi sodišče iz tega razloga moralo odločiti v skladu z 41. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Podredno pa tožena stranka izpodbija višino odškodnine, saj meni, da je sodišče okoliščine, ki jih je upoštevalo pri odmeri višine odškodnine navedlo le pavšalno. Sodišče je pavšalno odmerilo odškodnino v višini šest bruto plač delavca, ker je star 49 let in ker naj bi upoštevalo izobrazbo, starost, možnost nove zaposlitve, socialno varnost. Tožena stranka meni, da je tožnik visoka izobražena oseba, ki na podlagi delovnih izkušenj lahko hitro najde novo delo, tega mu seveda glede na dejstvo, da je bil ves čas postopka v tujini ni uspelo.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke in prerekal navedbe tožene stranke v pritožbi ter sodišču predlagal, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in da pritožbeno sodišče, v skladu z njegovo pritožbo, spremeni sodbo sodišča prve stopnje in ugodi njegovemu zahtevku za reintegracijo oziroma podredno, da v primeru potrditve odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi reintegracijskega zahtevka spremeni višino odškodnine tako, da mu prisodi 18 – mesečnih bruto plač oziroma znesek, ki bi bil višji od 6 – mesečnih bruto plač.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je dopolnilo dokazni postopek in pridobilo mnenje izvedenca računovodske stroke ter na podlagi mnenja zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da se sporni podatki (dopis tožnika „Stanje proizvodnje v Palomi od 1. 1. 2007 do 1. 5. 2007“ z dne 15. 6. 2007 – priloga B7) štejejo za poslovno skrivnost in da gre za podatke, ki bi bili znani le določenemu, omejenemu krogu ljudi, prav tako pa jih tožena stranka v svojih aktih ni izrecno določila kot tajne. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka tožniku ni dokazala očitane kršitve: „da je tožnik kljub jasni določbi 8. člena individualne pogodbe, ki mu je nalagala varovanje poslovne skrivnosti družbe, v času veljavnosti pogodbe in po njenem prenehanju, izdal podatke o proizvodnji ter o gospodarskih načrtih družbe in realizaciji, nepooblaščenim osebam, s tem, ko je dne 15. 6. 2007 sestavil in posredoval neznanemu številu prejemnikov, med drugim tudi poslancu M.P. dopis „Stanje proizvodnje v P. od 1. 1. 2007 do 1. 5. 2007“ z dne 22. 6. 2007. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na Pravilnik tožene stranke o varovanju osebnih podatkov in poslovnih tajnosti (priloga B3), ki v 30. členu določa, da so poslovna tajnost vsi podatki v zvezi s poslovanjem družbe, ki niso na podlagi računovodskih standardov javni. Povzelo je izvedensko mnenje izvedenca S.J. z dne 1. 2. 2010 in zaključilo, da z uporabo slovenskih računovodskih standardov (SRS) se ni možno opredeliti ali so posredovani podatki, v spornem dopisu, tajni ali javni. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da se sporni podatki v dopisu ne štejejo za poslovno skrivnost, saj ne gre za podatke, ki bi bili znani le določenemu, omejenemu krogu oseb, prav tako pa jih tožena stranka, v svojih aktih, ni izrecno določila kot tajne.

Sodišče prve stopnje pa ni dokazno ocenilo nadaljnje ugotovitve izvedenca v zaključku mnenja (točka 8.2), kjer je izvedenec zapisal, „da podatki navedeni v spornem dopisu niso del letnega poročila tožene stranke in tako tudi niso objavljeni na spletu Ajpes. V letnem poročilu tožena stranka ne objavlja podatkov o instaliranih kapacitetah, niti za celotno podjetje, niti za posamezne proizvodne programe. V letnem poročilu so objavljeni le skupno doseženi količinski podatki proizvodnje papirja, izraženi v tonah skozi zaposlenega in primerjani s planirano količino“. Izvedenec je zaključil, da podatki v spornem dopisu, niso del letnega niti medletnega poročila tožene stranke in niso dostopni vsem, niso javni podatki in tako pomenijo poslovno skrivnost družbe P. d.d., po določbi 6. Pravilnika o računovodstvu P. d.d.. Glede na navedeno je zaključek sodišča prve stopnje v nasprotju z ugotovitvami izvedenca v točki 8.2 izvedenskega mnenja. Ker je sodišče povzelo le zaključek izvedenskega mnenja v točki 8.1 in ni dokazno ocenilo zaključek izvedenca v točki 8.2 in ni ugotovilo vseh pravno pomembnih dejstev, je odločitev sodišča preuranjena.

Sodišče se tudi ni opredelilo, kot pravilno opozarja pritožba, do 19. člena Pravilnika o notranjem redu družbe, ki je veljal pri toženi stranki do 1. 10. 2008 in je določal, da delavec družbe, ki vodi razgovore s poslovnim obiskom, lahko le temu daje podatke in obvestila, ki so v neposredni zvezi z izpolnitvijo pogodbenih obveznosti ali drugih poslovnih interesov družbe, ni pa dovoljeno dajati listin in podatkov, ki predstavljajo poslovno ali drugo tajnost, skladno s Pravilnikom o varovanju osebnih podatkov in poslovnih tajnosti. Te podatke lahko posreduje izključno samo predsednik uprave.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče dopolniti dokazni postopek in dokazno oceniti izvedeniško mnenje v točki 8.2 in po potrebi izvedenca zaslišati na obravnavi, kot je to predlagal tožnik.

Utemeljena pa je tudi pritožba tožnika glede odločitve sodišča prve stopnje, da se zavrne reintegracijski zahtevek tožnika. Sodišče prve stopnje je namreč razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dne 2. 6. 2010 in toženi stranki naložilo plačilo odškodnine po 118. členu ZDR. Gre za odškodnino, ki pravzaprav pomeni odmeno oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu – torej nadomestilo za izgubo zaposlitve, kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi delodajalca in vzpostavitvi delovnega razmerja, najdalje do odločitve sodišča prve stopnje. Odmero odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo si ni mogoče predstavljati brez ustreznega zahtevka po prvem odstavku 118. člena ZDR oziroma po drugem odstavku te zakonske določbe, brez ustreznih trditev ter jasno in točno ugotovljenih dejstev o bodoči pravno priznani škodi na premoženjskem ali nepremoženjskem področju. Torej kadar odloča sodišče po drugem odstavku 118. člena ZDR navedeno pomeni, da sodišče samo, brez upoštevanja načela odprtega sojenja in pri tem nakazanih možnosti odločitve po drugem odstavku 118. člena ZDR in načela materialnega procesnega vodstva, s katerim bo poskrbelo, da bo tožnik navedel ustrezna dejstva in predlagal dokaze o škodi in njeni višini zaradi odmere odškodnine, ki sploh lahko pride v poštev, v nadaljevanju pa tudi izvede dokaze, ne bo imelo podlage za to, da tožniku samo dosodi neko odškodnino (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 26/2007 z dne 9. 9. 2008 in VIII Ips 196/2007 z dne 28. 5. 2008).

Sicer pa je Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 256/2004 z dne 22. 3. 2005 in sklepu opr. št. VIII Ips 322/2005 z dne 26. 9. 2006 navedlo, da je v našem pravnem prostoru že vrsto let sprejeto načelo reintegracije delavca, kar pomeni, da ima le-ta pravico se vrniti v delovno razmerje, če sodišče razveljavi oziroma ugotovi nezakonitost odločitve delodajalca o prenehanju delovnega razmerja. Pojem reintegracija pomeni, da se s sodbo vzpostavi stanje, ki je obstajalo pred izdajo dokončne odločbe delodajalca, pravni položaj delavca pa je takšen, kot da ne bi bilo nezakonite odločitve o prenehanju delovnega razmerja. Tožnik je v tožbi in celotnem postopku izrecno zahteval reintegracijo. Po prepričanju pritožbenega sodišča je potrebno drugi odstavek 118. člena ZDR razlagati restriktivno, kar pomeni, da je delavec v primeru nezakonite odpovedi delodajalca praviloma upravičen do reintegracije. Res lahko sodišče tudi brez predloga delavca ali celo, če delavec temu nasprotuje oziroma vztraja pri reintegracijskem zahtevku, samo ugotavlja pogoje za razvezo pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 118. člena ZDR, vendar pa mora delodajalec obstoj okoliščin in interesov, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, izrecno zatrjevati in dokazati in to, enako kot delavec, do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 317/2008 z dne 26. 1. 2010 in opr. št. VIII Ips 385/2008 z dne 7. 4. 2010). Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazala, temveč je le navajala, da je zaradi recesije v težkem položaju, zato ne zaposluje novih delavcev ter sodišču predlaga, da če ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri določanju uporabi 118. člen ZDR, ker tožena stranka za tožnika dejansko nima dela. Na podlagi tako pavšalnih navedb pa ni mogoče zaključiti, da so podani pogoji iz drugega odstavka 118. člena ZDR.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbama tožene stranke in tožnika ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti vsa odločilna dejstva, ki so pomembna za ugotovitev utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka in v kolikor bo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 7. 2007 nezakonita, bo ponovno odločilo tudi ali obstajajo pogoji po 2. odst. 118. čl. ZDR.

Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo v novo sojenje, se odločitev o pritožbenih stroških zadrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).