Jedro

Zatrjevani napačen sklep o dejanskem stanju na podlagi listin, ki so bile v upravnem postopku uporabljene, oziroma zatrjevana napačna uporaba materialnega prava pri preračunu oziroma valorizaciji vrednosti podjetja nista obnovitvena razloga.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.2.2005. S to odločbo je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper sklep Upravne enote Kranj z dne 17.3.2004, s katerim je upravni organ prve stopnje zavrgel, kot prepozen, tožnikov predlog za obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega z odločbo istega organa z dne 9.6.1997. Tožena stranka je v odločbi ugotovila, da je sklep upravnega organa prve stopnje zakonit, vendar iz drugih razlogov kot so navedeni v obrazložitvi sklepa. Tožnik namreč v predlogu za obnovo postopka ni navedel novih dejstev ali okoliščin, ki bi predstavljale v zakonu določen razlog za obnovo postopka, zato je odločitev o zavrženju njegovega predloga na podlagi 1. in 2. odstavka 267. člena ZUP pravilna.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe pritrdilo odločitvi tožene stranke. Tudi po presoji sodišča prve stopnje tožnik z navedbami o nepravilno ugotovljeni vrednosti premoženja in s sklicevanjem na listine: popis blaga-stare zaloge z dne 27.11.1945, zapisnik z dne 28. in 29.4. 1948 ter zapisnik z dne 19.4.1949, ni izkazal obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP. Po navedeni zakonski določbi predstavlja nov dokaz oziroma novo dejstvo, le tisti dokaz oziroma dejstvo, ki je obstajalo že v času prvega postopka, stranka oziroma organ pa je zanj ni vedel. Iz predloženih upravnih spisov pa je razvidno, da je upravni organ prve stopnje z navedenimi listinami, na katere se sklicuje tožnik v svojem predlogu za obnovo postopka, razpolagal že pri odločanju na prvi stopnji ter da se te listine nahajajo med upravnimi spisi (pod listovno št. 37), zato navedene listine ne predstavljajo novo dejstvo ali nov dokaz v smislu določbe 1. odstavka 260. člena ZUP.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navaja, da je eden izmed štirih vlagateljev zahteve za denacionalizacijo podjetja in se z sodbo ne strinja, saj cenitev čevljarskega podjetja E. ni realna. Upoštevana so bila dvojna merila v njegovo škodo, vrednost podjetja pa je popolnoma izničena. Za celotno podržavljeno podjetje je dobil odškodnino le v znesku 13.794,76 DEM v obveznicah Slovenske odškodninske družbe. Samo vrednost enega šivalnega stroja v času odvzema podjetja pa je bila 900 USD. Pritožuje se na cenitev Ministrstva za gospodarstvo, ki ni realna, saj je preračunana leta 1948 na menjavo okupacijske Reich marke. Takrat je bil USD 50 din, marka je bila 20 din. Namesto, da bi kot vrednost vzeli ceno materiala, je bila vzeta vrednost denarne menjave. Želi, da se vrednost podjetja E. realno oceni in da se z zavezancem dogovori za poravnavo.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi določbe 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ki velja od 1.1.2007 dalje, je vrhovno sodišče tožnikovo pritožbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo in pri tem v skladu z določbo 1. odstavka 107. člena ZUS-1 uporabilo določbe ZUS-1. Sodba sodišča prve stopnje pa je v skladu s 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovno oziroma revizijsko sodišče po določbi 86. člena ZUS-1 preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

Izpodbijana sodba temelji na pravilni ugotovitvi, da tožnik ni izkazal obstoja obnovitvenega razloga po določbi 1. odstavka 260. člena ZUP. Po navedeni določi lahko stranka obnovitveni razlog novih dejstev oziroma dokazov z uspehom uveljavlja, kadar zatrjuje in izkazuje, da je v dejanskem stanju, na katerem temelji odločitev v postopku, katerega obnovo predlaga, nekaj novega: ali da je šele po končanem postopku zvedela za novo dejstvo, ki je sicer nastalo že v teku postopka, pa ga v postopku ni mogla navesti (in to dejstvo izkaže), ali da je šele po koncu postopka izvedela za nov dokaz, ki je moral obstajati že prej, pa takrat še ni bil znan ali ga ni bilo mogoče uporabiti. Če stranka ne zatrjuje in ne izkazuje ničesar novega v dejanskem stanju, potem obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP, ki se nanaša na dejansko stanje, ni izkazan. Na podlagi dokazov in dejstev, s katerimi je upravni organ razpolagal, ali jih je ugotovil že pred izdajo odločbe, se postopek ne more obnoviti.

Listine, s katerimi tožnik utemeljuje predlog za obnovo postopka (popis blaga-stare zaloge z dne 27.11.1945, zapisnik z dne 28. in 29.4.1948 ter zapisnik z dne 19.4.1949) se nahajajo v upravnem spisu in so bile v postopku pred izdajo odločbe upravnemu organu znane. Zato te listine ne predstavljajo nov dokaz, kar je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Ugovor, da vrednost podjetja ni bila pravilno ocenjena in da so bila upoštevana napačna merila, pa ni pravno relevanten v obnovitvenem postopku. Zatrjevani napačen sklep o dejanskem stanju na podlagi listin, ki so bile v upravnem postopku uporabljene, oziroma zatrjevana napačna uporaba materialnega prava pri preračunu oziroma valorizaciji vrednosti podjetja, namreč nista obnovitvena razloga.

Ker je s tožbo izpodbijana procesna odločitev, je sodišče prve stopnje kot pravno pomembne okoliščine pravilno štelo samo tiste, ki se nanašajo na pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da je obnova dopustna. Te okoliščine je prvostopno sodišče pravilno presodilo, zato je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.