Jedro

Posamični poziv se mora vojaškemu obvezniku poslati vsaj 30 dni pred pričetkom vojaške vaje. Upravni organ tega roka ne more skrajševati. O prošnji za odložitev vojaških vaj mora upravni organ odločiti pred začetkom vaj. Pritožbeni organ ni odgovoril na pritožbene navedbe.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za obrambo Republike Slovenije z dne 8.9.1992 .

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo sekretariata za obrambo z dne 18.2.1992, s katero je bila zavrnjena tožnikova prošnja za odložitev vojaške vaje, na katero je bil poklican za čas od 11.2. do 25.2.1992. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da tožnik sicer izpolnjuje oba formalna pogoja za odložitev vojaške vaje iz 2. odstavka 54. člena zakona o vojaški dolžnosti (Uradni list RS, št. 18/91), da pa je pristojni organ pooblaščen, da tudi ob izpolnjenih formalnih pogojih o stvari odloči po prostem preudarku. Pravico do prostega preudarka je bilo potrebno uporabiti restriktivno glede na to, da so takratne potrebe teritorialne obrambe zahtevale določeno stopnjo popolnjenosti rezervnega sestava teritorialne obrambe, ki je ni bilo mogoče zmanjšati.

Zoper to odločbo tožene stranke je tožnik sprožil upravni spor. V tožbi navaja, da sta izpodbijana odločba in odločba prvostopnega organa nepravilni in nezakoniti. Tožnik je poziv za vojaške vaje prejel 21.1.1992, tako da je bil za 10 dni kršen obligatorni 30-dnevni rok po 2. odstavku 64. člena zakona o vojaški dolžnosti. Nepravilen poziv ne more imeti veljave. To kršitev je tožnik uveljavljal v pritožbi, vendar izpodbijana odločba o njej sploh ne govori. Po mnenju tožnika tudi prosti preudarek ni bil narejen po objektivno izkazanih relevantnih okoliščinah, temveč le glede potreb popolnitve rezervnega sestava teritorialne obrambe. Tožnik ima odvetniško pisarno v kateri je sam. Za čas vojaških vaj je imel razpisanih 30 obravnav, od tega 3 kazenske, nekaj obravnav pa je bilo takih, da jih ni bilo mogoče preložiti. Stranke zahtevajo svojega odvetnika in ne žele substituta. Vse to bi se moralo upoštevati pri odložitvi vojaških vaj, še zlasti, ker je bil po krivdi pristojnega organa prepozno obveščen o teh vajah. Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba spremeni tako, da se njegovi prošnji za odložitev vojaških vaj ugodi, podredno pa, da se izpodbijana odločba in odločba prvostopnega organa odpravita in zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka je odgovorila na tožbo. Meni da je njena izpodbijana odločba zakonita in zato predlaga, da se tožba zavrne. Navaja, da določba 2. odstavka 64. člena zakona o vojaški dolžnosti določa, da se posamični poziv pošlje vojaškemu obvezniku najpozneje v 30 dneh, ne pa da se mora poslati v tem roku. Gre torej samo za instrukcijski rok. Čeprav izpodbijana odločba na to pritožbeno navedbo ni odgovorila, to ne pomeni take kršitve postopka, ki bi vplivala na odločitev o stvari. Tožena stranka poudarja, da je kljub zamudi 30-dnevnega roka tožniku ostalo še vedno dovolj časa (20) dni, da bi si lahko uredil vse obveznosti, ki jih je imel v zvezi z opravljanjem svoje poklicne dejavnosti.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 64. člena zakona o vojaški dolžnosti (ZVDOL), se razen v izjemnih primerih (ki ne pridejo v poštev v konkretni zadevi), posamični poziv pošlje vojaškemu obvezniku najpozneje 30 dni pred dnem, ki je določen za začetek obveznosti, zaradi katere je poklican. Ta določba, ki je povsem jasna, obvezuje pristojni upravni organ, da mora poslati poziv vojaškemu obvezniku vsaj 30 dni pred pričetkom vojaške vaje. Ker gre za zakonski rok, določen v korist vojaških obveznikov , pristojni upravni organ za obrambne zadeve ne more skrajševati tega roka.

Iz podatkov spisa izhaja, da je bil tožniku poziv na vojaške vaje za dne 11.2.1992 poslan šele 21.1.1992. V tožnikovo škodo je bil tako kršen materialni zakon, saj mu je bil za 1/3 skrajšan čas, ki mu ga zagotavlja zakon od vpoklica do začetka vojaške vaje. Upoštevajoč naravo in način delovanja odvetniške pisarne v kateri tožnik dela sam, je po mnenju sodišča, tako nezakonito skrajšanje 30 dnevnega časa lahko tožniku bistveno otežilo opravo del kot so : preložitev obravnav in narokov, dogovor s strankami glede subsituta ipd. Tožnik je to kršitev materialnega zakona uveljavljal v prošnji za odložitev vojaške vaje, kot tudi v pritožbi zoper odločbo prvostopnega organa, vendar na te njegove navedbe nista odgovorila ne prvostopni in ne drugostopni organ, s čemer sta kršila določbo 2. odstavka 209. oziroma 2. odstavka 245. člena zakona o splošnem upravnem postopku. V izpodbijani odločbi tožena stranka ugotavlja, da tožnik izpolnjuje oba formalna pogoja, ki ju določa 2. odstavek 54. člena zakona o vojaški dolžnosti, da pa tožena stranka ni mogla oceniti, da so bila tožnikova dela takšne narave, da so presegla pomen njegove prisotnosti na vojaški vaji. Sodišče soglaša s stališčem tožene stranke, da navedeno zakonsko določilo pooblašča pristojni organ za obrambne zadeve, da o prošnji za odložitev vojaške vaje odloči po prostem preudarku ter, da se pravica do prostega preudarka lahko uporabi restriktivno - glede na zakonsko določilo, da se vojaške vaje "lahko izjemoma odložijo". Toda vse to velja le pod pogojem, da je bil vojaškem obvezniku pravilno poslan poziv s spoštovanjem določbe 2. odstavka 64. člena navedenega zakona. V tožnikovem primeru pa ta pogoj ni bil izpolnjen.

Prvostopni organ je odločbo s katero ni ugodil tožnikovi prošnji za odložitev vojaške vaje izdal po skrajšanem postopku dne 18.2.1992, torej v času, ko bi tožnik že moral biti na vojaški vaji. Čeprav zakon o vojaški dolžnosti določa samo rok za vložitev prošnje za odložitev vojaške vaje (3. odstavek 54. člena), ne pa tudi roka, v katerem mora pristojni organ za obrambne zadeve odločiti o tej prošnji, je po mnenju sodišča logično, da se ta odločba izda pred začetkom vojaške vaje, ker je sicer lahko odločanje o taki prošnji povsem brezpredmetno. Da se o taki prošnji mora odločiti čimprej (1. odstavek 218. člena zakona o splošnem upravnem postopku), vsekakor pa pred začetkom vojaške vaje, vsaj posredno izhaja tudi iz določbe 3. odstavka 63. člena zakona o vojaški dolžnosti, po kateri pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

Iz vseh navedenih razlogov je po oceni sodišča, izpodbijana odločba nezakonita, ker v upravnem postopku niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo.

Svojo odločitev je sodišče oprlo na določbo 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih. Navedeni predpis, kot tudi zakon o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I).