Jedro

Ravnanje tožnika, ko je več dni brez pravne podlage razpolagal z denarjem od prodanih vozovnic tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, četudi toženi stranki škoda zaradi kasnejšega plačila s strani tožnika ni nastala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da se odločitev o disciplinski in odškodninski odgovornosti št. 171-5/2018 kot nezakonita razveljavi in da je tožena stranka dolžna tožniku vrniti odtegnjen znesek po odločbi št. 171-5/2018 v višini 787,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2019 dalje do plačila, vse v 15 dneh. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 943,26 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi kršitve procesnih pravil, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče odločilo v nasprotju z odločitvijo o disciplinski in odškodninski odgovornosti z dne 17. 12. 2018, iz katere izhaja, da 16. 11. 2018 ni odvedel denarja v višini 55,44 EUR od prodanih vozovnic v doplačilno blagajno in s tem naklepno storil hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja iz 5. alineje drugega odstavka 5. člena Pravilnika o odgovornosti delavcev za kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka ni zatrjevala, da bi tožnik storil kršitev na način, da bi ravnal malomarno, zato je odločitev sodišča nepravilna in v nasprotju s trditveno podlago tožene stranke. Sodišče je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožnik kršil delovne obveznosti iz malomarnosti, ker ni ravnal s skrbnostjo, s katero bi ravnal posebno skrben in vesten delavec na delovnem mestu sprevodnika. Sodišče v sodbi ni navedlo razlogov, zakaj bi moral tožnik ravnati kot posebno skrben sprevodnik. Zakon ne določa, kdaj gre za hujšo kršitev, saj gre za pravni standard, ki ga napolnjuje sodna praksa. Tožniku ni mogoče očitati hujše kršitve po 5. alineji drugega odstavka 5. člena Pravilnika 621, saj si denarja ni protipravno prilastil in tudi ni zanemaril skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega delavca na istem ali podobnem delovnem mestu. Njegovo ravnanje je šteti kot lažjo kršitev oziroma kot opustitev manj pomembne naloge, predvsem ob dejstvu, da si ni denarja protipravno prisvojil ali drugače nezakonito razpolagal z denarnimi sredstvi delodajalca. Po mnenju tožnika so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih nejasni in sami s seboj v nasprotju. Izpovedal je, da iz pravil izhaja, da je potrebno denar oddati v blagajno po končani službi ali v treh delovnih dneh. Iskreno je povedal, da ni bil seznanjen, kakšne so posledice v primeru, da kdo od delavcev krši to pravilo, saj na to ni bil opozorjen. Prav tako je pri sindikalnem zaupniku preveril kakšne posledice lahko nastanejo zaradi neoddaje denarja. Sindikalni zaupnik mu je potrdil, da zaradi nastale situacije ne bo imel težav in da denar lahko odvede v blagajno v treh delovnih dneh. Navedeno je ob zaslišanju potrdil sindikalni predstavnik A. A. Sodišče je nepravilno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožnik ravnal z nižjo stopnjo krivde, in sicer malomarno in s tem storil hujšo kršitev obveznosti. Sodba tudi nima razlogov glede tožnikovih navedb, da ni bil nikoli v disciplinskem postopku kljub temu, da je pri toženi stranki zaposlen več kot 30 let, da je vesten, delaven, da so ga nadrejeni hvalili. Primerna sankcija bi bila pisno opozorilo, kot je to predlagal sindikalni zaupnik. Sodišče bi tudi moralo upoštevati, da bi tožena stranka lahko v skladu z drugim odstavkom 10. člena Pravilnika ob upoštevanju posebnih olajševalnih okoliščin višino denarne kazni zmanjšala predvsem iz razloga, ker si tožnik denarja ni protipravno prisvojil niti z njim nezakonito razpolagal. Prav tako sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo 11. člena Pravilnika 621, da je potrebno pri izbiri disciplinskega ukrepa upoštevati stopnjo delavčeve krivde, pomembne subjektivne in objektivne okoliščine, v katerih je bila kršitev storjena ter individualne lastnosti delavcev (npr. obnašanje po storitvi, socialne razmere v katerih živi, predhodni disciplinski ukrep). Sodišče je tudi nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede zahtevka za vračilo odtegnjenega zneska denarne kazni v višini 787,62 EUR. Tožena stranka mu je neupravičeno odtegnila znesek izrečene kazni od plače, ker ni podpisal soglasja oziroma ga je podpisal zaradi grožnje tožene stranke. Verodostojno je izpovedal, da je bil prisiljen podpisati soglasje, saj se je upravičeno ustrašil, da bo tožena stranka zoper njega vložila tožbo na plačilo denarne kazni v enkratnem znesku ter da bo dolžan plačati tudi stroške tožbe. Nazadnje pa je sodišče tudi nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da na zakonitost in pravilnost odločitve o disciplinski odgovornosti z dne 17. 12. 2018 ne vpliva dejstvo, da je bilo tožniku za isto kršitev (zamude pri oddaji denarja) izrečeno tudi pisno opozorilo na podlagi 85. člena ZDR-1. S tem, ko je tožena stranka tožniku hkrati izrekla disciplinsko sankcijo, kot tudi pisno opozorilo iz 85. člena ZDR-1, je disciplinska sankcija nezakonita, saj se lahko za kršitev delovnih obveznosti delavcu izreče le ena sankcija.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka ni storilo in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. Tožnik je pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu sprevodnik v Službi za proizvodnjo Ljubljana. Tožena stranka mu je dne 17. 12. 2018 izdala odločitev o disciplinski in odškodninski odgovornosti, s katero je bil spoznan za odgovornega za očitano kršitev pogodbenih in drugih obveznostih iz delovnega razmerja, ker 16. 11. 2018 ni odvedel denarja v višini 55,44 EUR od prodanih vozovnic v doplačilno blagajno in je s tem kršil določbo 7.7.1, točke 33. člena Pravilnika o blagajniškem poslovanju potniških blagajn (Pravilnik 106), s čimer je povzročil toženi stranki škodo v višini 55,44 EUR. V disciplinski odločbi je tožena stranka navedla, da je tožnik s tem naklepno storil hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja iz 5. alineje drugega odstavka 5. člena Pravilnika o odgovornosti delavcev za kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (Pravilnik 621). Disciplinska komisija je tožniku izrekla disciplinski ukrep denarne kazni v višini 15 % njegove bruto plače za čas treh mesecev. Tožnik je toženi stranki povrnil škodo 20. 11. 2018, ko je odprte potne naloge poravnal v doplačilni blagajni.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik 16. 11. 2018 ob zaključku izmene denarja od prodanih vozovnic ni oddal v doplačilno blagajno, ki je bila ob zaključku izmene odprta. Tožnik je navedeno priznal in navedel, da je denar oddal v doplačilno blagajno šele 20. 11. 2018, ker je 16. 11. 2018 izgubil IJPP terminal in je bil zaradi navedenega zmeden in razburjen. Zaradi iskanja izgubljenega terminala je pozabil odvesti denar od prodanih vozovnic v doplačilno blagajno. Sodišče je pravilno poudarilo, da morajo biti opravičljivi razlogi za neoddajo denarja objektivni in ne smejo biti v sferi delavca. Sicer pa tudi v primeru, da bi šlo za objektivni razlog, zaradi katerega tožnik ne bi mogel oddati denarja v doplačilno blagajno, bi skladno z drugim odstavkom točke 7.7.1 33. člena Pravilnika 106, moral to storiti takoj, ko se je zavedal, da ni odvedel denarja oziroma bi moral obvestiti nadrejenega strokovnega sodelavca službe za proizvodnjo, česar pa ni storil. Ravnanje tožnika, ko je več dni brez pravne podlage razpolagal z denarjem od prodanih vozovnic tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, četudi toženi stranki škoda zaradi kasnejšega plačila s strani tožnika ni nastala.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da bi skrben sprevodnik zagotovo oddal denar takoj po zaključku izmene oziroma te dolžnosti ne bi pozabil opraviti ne glede na okoliščine, ki jih je navajal tožnik, in sicer izgubo terminala in iskanje terminala. Glede na dolgoletno opravljanje dela tožnika kot sprevodnika in opozarjanje tožene stranke na pravila glede oddajanja denarja od vozovnic v doplačilno blagajno (točka 7.7.1 Pravilnika 106) tudi v obdobju neposredno pred očitano kršitvijo kaže na to, da je tožnik vedel oziroma bi moral in mogel vedeti, da je denar od prodanih vozovnic potrebno dati v doplačilno blagajno takoj po koncu izmene. Tožnik je ob zaslišanju potrdil, da je prejel opozorilo tožene stranke, s katerim je delavce opozorila, da je potrebno denar oddati takoj po koncu izmene, zato so neutemeljene pritožbene trditve, da bi moralo sodišče ravnanje tožnika šteti kot lažjo kršitev. Sodišče je pravilno obrazložilo, da ravnanje tožnika, ko denarja od prodanih vozovnic po zaključku izmene ni odvedel v doplačilno blagajno, temveč jo to storil šele 4 dni kasneje, predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, saj gre za poslovanje z denarjem tožene stranke oziroma delodajalca. Kakšen pomen ima za toženo stranko pravilno poslovanje z denarjem, izhaja že iz samega Pravilnika 106, ki natančno predpisuje obračun in odvod plačilnih sredstev in ki vsako nezakonito razpolaganje z denarjem tožene stranke opredeljuje kot hujšo kršitev delovnih obveznosti.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik iz malomarnosti kršil delovne obveznosti, ki so opredeljene v drugem odstavku 5. člena Pravilnika 621, za kar je delavec disciplinsko odgovoren. Za hujšo kršitev 5. člena Pravilnika je predpisana denarna kazen v višini 15 % bruto plače delavca, zato je tožena stranka imela pravno podlago, da tožniku izreče tovrstni disciplinski ukrep. Primernost izrečene sankcije je potrdil tudi B. B., ki je izpovedal, da se pri izbire sankcije upošteva Navodilo odbora za spremljanje disciplinskih postopkov v skupini C. in da se za tovrstne kršitve, kot je neoddaja oziroma nepravočasna oddaja denarja, vsem kršiteljem izreka enotna kazen, to je v višini 3 x 15 % bruto plače. Kot je pojasnil, so vse kršitelje, ki denarja od prodanih vozovnic po končani izmeni niso odvedli v blagajno, obravnavali enako.

9. Pritožba navaja, da je v 15. točki obrazložitve sodbe zaradi navedbe, da je tožnik očitano disciplinsko kršitev storil iz malomarnosti in da sodišče verjame tožniku, da je spornega dne zaradi iskanja izgubljenega terminala pozabil oddati denar v blagajno ter da mu zato ni mogoče očitati, da je naklepno kršitev delovne obveznosti, podano nasprotje o odločilnih dejstvih. To ne drži. Sodišče je pojasnilo, zakaj je verjelo tožniku, da je spornega dne zaradi iskanja izgubljenega terminala pozabil oddati denar v blagajno in da zato mu ni mogoče očitati naklepne kršitve delovnih obveznosti, kar pa ne pomeni, da tožnik ni odgovoren za storitev očitane kršitve iz malomarnosti. To, da je sodišče ugotovilo nižjo stopnjo krivde tožnika, ne izključuje njegove disciplinske odgovornosti.

10. Tožena stranka je ravnala skladno z drugim odstavkom 9. člena Pravilnika 621 in pri izračunu denarne kazni ni vštevala plače iz nadur, enkratne nagrade, plače na podlagi uspešnosti poslovanja in plače iz naslova dobička ter denarne zneske, izplačane na podlagi 172. člena KPDŽP (enkratni denarni znesek ali drugo obliko gmotne vzpodbude delavcu, ki pri svojem delu doseže izjemne rezultate). Neutemeljene so pritožbene trditve, da je tožena stranka tožniku nezakonito odtegnila od plače denarno kazen v znesku 787,62 EUR, ker soglasja, da se mu lahko odtegne od plače, ni podpisal prostovoljno, ampak zaradi groženj tožene stranke, da bo v nasprotnem primeru zoper njega vložila tožbo. Dejstvo, da je tožena stranka tožnika opozorila, da če denarne kazni ne bo plačal prostovoljno, bo zoper njega vložila tožbo za plačilo denarne kazni v enkratnem znesku, ne pomeni nedopustne grožnje. Predvsem pa ta okoliščina ne vpliva na presojo pravilnosti izrečene sankcije.

11. Glede na vse navedeno je tožena stranka tožnika utemeljeno spoznala za odgovornega storitve hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in mu je utemeljeno izrekla disciplinsko sankcijo denarne kazni. Na to nima vpliva okoliščina, da je bilo tožniku za isto kršitev kasneje na podlagi 85. člena ZDR-1 izdano še pisno opozorilo na izpolnjevanje pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če bi ponovno kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Nenazadnje tovrstno opozorilo pred odpovedjo niti ni sankcija, zato ni pomembna pritožbena navedba, da je za isto kršitev delovnih obveznosti dopustno izreči le eno sankcijo.

12. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).