Jedro

Glavna ugotovitev izpodbijane sodbe je, da je sama zamuda nastala dne 04.07.2001, do primopredaje lokala pa je prišlo 10.05.2002, tako da skupaj znaša zamuda nekaj več kot deset mesecev, pri čemer je tožena stranka zamudo zakrivila v obdobju od julija 2001 do konca decembra 2001 (skupaj 6 mesecev), medtem ko je krivda za zamudo od januarja 2002 do začetka maja 2002 na strani tožeče stranke (to je za nekaj več kot 4 mesece). To pa pomeni, da je tožena stranka v večjem delu odgovorna za nastalo zamudo in sicer nosi 60% odgovornosti, tožeča stranka pa nosi 40% odgovornosti. Tak pristop k ugotavljanju odgovornosti tožeče in tožene stranke za nastalo zamudo pa je po mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno vprašljiv. Gre za vprašanje povrnitve škode zaradi kršitve pogodbe in ne za nepogodbeno odškodninsko odgovornost, zato soodgovornosti strank ni mogoče deliti na enak način, kot se to opravi pri izvenpogodbeni odškodninski odgovornosti. Sodišče prve stopnje bi poleg določil 262. in 263. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) moralo upoštevati predvsem tudi določilo 267. čl. ZOR, po katerem se odškodnina sorazmerno zmanjša, če za nastalo škodo ali njeno velikost ali za otežitev dolžnikovega položaja odgovarja tudi upnik ali kdo, za katerega je on odgovoren.

Izrek

Pritožbama tožeče in tožene stranke se ugodi, vmesna sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka soodgovorna do 60% za škodo, ki je nastala tožeči stranki D. d.o.o., zaradi zamude pri izpolnitvi pogodbe z dne 16.05.2001, katere vsebina je bila izvedba gradbeno- obrtniških in instalacijskih del na objektu, odločitev o stroških pa bo pridržana do izdaje končne sodbe.

Zoper to sodbo se pritožujeta tako tožeča kot tožena stranka po svojih pooblaščencih.

Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče vmesno sodbo spremeni in odloči, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo, ki je nastala tožeči stranki, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu glede soodgovornosti tožeče stranke razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Napada predvsem ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zakrivila zamudo v obdobju od julija 2001 do konca decembra 2001, skupaj 6 mesecev, medtem ko je krivda za zamudo od januarja 2002 do začetka maja 2002 na strani tožeče stranke. Ob taki ugotovitvi bi moralo sodišče prve stopnje določiti izključno odgovornost tožene stranke za obdobje od julija 2001 do konca decembra 2001. Prav tako je ravnalo sodišče prve stopnje napačno, ko je ugotavljalo izključno odgovornost tožeče stranke za zamudo v obdobju od januarja 2002 do začetka maja 2002, kar je v nasprotju z njegovo ugotovitvijo, da je bila tožena stranka v zamudi z izvedbo del od 04.07.2001 do 10.05.2002. Pri tem sodišče prve stopnje tudi po eni strani pojasnjuje, da je pri odločitvi o soodgovornosti upoštevalo ravnanje tožeče stranke, da je večkrat spreminjala nadzornike in tako tožena stranka v posameznih fazah ni vedela, kdo je pooblaščeni sogovornik za reševanje strokovno tehničnih vprašanj, na drugi strani pa ugotavlja, da se je nadzor dejansko opravljal, pa tudi sicer, da zaradi strokovnega nadzora toženi stranki ni bila povzročena nobena škoda. Objekt je imela v posesti tožena stranka že od 12.07.2001, ko je na vhodnih vratih zamenjala ključavnico, ni pa ključa zamenjane ključavnice izročila tožeči stranki. Zato tožeči stranki ni mogoče očitati soodgovornosti za zamudo za čas od januarja 2002 do maja 2002. Tožena stranka se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj pritožbeno sodišče vmesno sodbo spremeni oziroma jo razveljavi. V pritožbi predvsem poudarja, da tožeča stranka ni pravočasno zagotovila dolžnega strokovnega nadzorstva, kar je onemogočalo toženi stranki pravočasno izvedbo del. Vsekakor pa bi lahko tožeča stranka v času po prvi sanaciji pa do začetka izvedbe del za drugo sanacijo, opravljala dejavnost v trgovini in s tem zmanjševala škodo. Enostaven izračun namreč privede do zaključka, da bi bili stroški, če bi tožeča stranka dejavnost opravljala in trgovino samo začasno izpraznila v času, ko bi se opravljala druga sanacija, bistveno manjši, kot pa znaša škoda zaradi desetmesečnega izpada poslovanja. Tožeča stranka je toženi stranki izročila pomanjkljivo projektno dokumentacijo, zaradi tega pa je tudi izvedba Knauf sistemov po taki projektni dokumentaciji pripeljala do nepopolne izvedbe del ob prvi sanaciji.

Pritožbi tožeče in tožene stranke sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče predvsem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi tega pa ni ugotavljalo za pravilno odločitev v zadevi bistvenih dejanskih okoliščin. Glavna ugotovitev izpodbijane sodbe je, da je sama zamuda nastala dne 04.07.2001, do primopredaje lokala pa je prišlo 10.05.2002, tako da skupaj znaša zamuda nekaj več kot deset mesecev, pri čemer je tožena stranka zamudo zakrivila v obdobju od julija 2001 do konca decembra 2001 (skupaj 6 mesecev), medtem ko je krivda za zamudo od januarja 2002 do začetka maja 2002 na strani tožeče stranke (to je za nekaj več kot 4 mesece). To pa pomeni, da je tožena stranka v večjem delu odgovorna za nastalo zamudo in sicer nosi 60% odgovornosti, tožeča stranka pa nosi 40% odgovornosti. Tak pristop k ugotavljanju odgovornosti tožeče in tožene stranke za nastalo zamudo pa je po mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno vprašljiv. Gre za vprašanje povrnitve škode zaradi kršitve pogodbe in ne za nepogodbeno odškodninsko odgovornost, zato soodgovornosti strank ni mogoče deliti na enak način, kot se to opravi pri izvenpogodbeni odškodninski odgovornosti. Sodišče prve stopnje bi poleg določil 262. in 263. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) moralo upoštevati predvsem tudi določilo 267. čl. ZOR, po katerem se odškodnina sorazmerno zmanjša, če za nastalo škodo ali njeno velikost ali za otežitev dolžnikovega položaja odgovarja tudi upnik ali kdo, za katerega je on odgovoren. To pomeni, da se morebitna soodgovornost upnika, v konkretnem primeru tožeče stranke kot investitorja, upošteva šele po tem, ko je višina odškodnine znana in torej predhodno višina škode določena. Odločitev sodišča prve stopnje, da se višina soodgovornosti ene ali druge stranke določi v skladu s tem, kolikšen del zamude po času odpade na katero od strank, pa ne upošteva, kolikšna škoda je v posameznem obdobju zaradi zamude sploh nastala. Čeprav je višina nastale škode v obdobju od julija 2001 do konca decembra 2001 lahko različna od škode, nastale od januarja 2002 do začetka maja 2002, tega izpodbijana sodba ne upošteva, saj soodgovornost presoja le glede na čas trajanja te zamude. Ob takem, po mnenju pritožbenega sodišča nepravilno materialnopravnem pristopu sodišča prve stopnje, pa sodišče prve stopnje seveda ni ugotavljalo drugih, za odločitev pomembnih okoliščin. Že iz tega razloga je zato pritožbeno sodišče ob ugoditvi obema pritožbama izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pri ponovnem odločanju naj sodišče prve stopnje najprej ugotavlja višino škode in prispevek ene ali druge stranke k nastali škodi, upoštevajoč pri tem, kot rečeno določilo 267. čl. ZOR.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. čl. ZPP.