Jedro

V obravnavani zadevi je bil tujec s strani policije prijet na podlagi prvega odstavka 525. člena ZKP, sodišče pa mu je po zaslišanju pripor odredilo po določbi 524. člena ZKP, saj je tujec v skladu s 529.a členom ZKP z izročitvijo Republiki Srbiji soglašal, zato ni bila potrebna prošnja za njegovo izročitev. Odrejeni pripor tako ni t. i. začasni, temveč klasični ekstradicijski pripor.

Preiskovalna sodnica je po zaslišanju tujca zoper njega odredila ekstradicijski pripor zaradi kaznivih dejanj, glede katerih ni razpolagala z njunima opisoma. Takšna situacija predstavlja kršitev tretjega odstavka 524. člena v zvezi s prvim odstavkom 201. člena ZKP, saj odločitve o priporu ni mogoče sprejeti brez dokumentacije, ki omogoča presojo ali je dejanje, zaradi katerega naj se odredi pripor, kaznivo dejanje ali ne.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočni sklep razveljavi.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča na Ptuju je zoper tujca Z. V. odredila pripor iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki ga bo tujec prestajal v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor ter teče od 18. 5. 2020 od 4.25 ure dalje in traja do izročitve tuji državi oziroma do odločitve, s katero se izročitev zavrne, vendar skupno najdlje 30 mesecev. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju je pritožbo tujčeve zagovornice zavrnil. 2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona zahtevo za varstvo zakonitosti vložila zagovornica Z. V. Predlagala je, da Vrhovno sodišče odrejeni pripor odpravi oziroma izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navedel, da se v postopku odrejanja pripora po 525. členu ZKP ne obravnava obstoj utemeljenega suma v smislu natančnega preverjanja priložene dokumentacije, sicer pa so bile v poročilu policije o privedbi tujca in njegovih prilogah povzete vse, za presojo potrebne okoliščine. V izpodbijanem sklepu je sodišče vsebino tiralic in podatke o kaznivih dejanjih ter izrečeni sankciji povzelo v skladu z listinami, ki so v spisu v slovenskem jeziku in po stališču vrhovnega državnega tožilca po vsebini zadoščajo za odločitev. Postopek je potekal v slovenskem jeziku, tujcu je bil zagotovljen ustni prevod na naroku s pomočjo tolmača, bil je seznanjen s pogoji in podlagami za izročitev, z izročitvijo pa je soglašal. Določba četrtega odstavka 15. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o izročitvi (v nadaljevanju BRSI) se nanaša na pripor, če se ta odreja na izrecno zahtevo pristojnega organa državne prosilke, zato se po stališču vrhovnega državnega tožilca že pojmovno ne more nanašati na odreditev pripora v skladu z zakonodajo zaprošene države in je trajanje pripora v skupni dolžini tridesetih mesecev skladno z zakonom, sodno prakso in stališčem Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi Up 273/00 z dne 21. 12. 2000. Na podlagi navedenega je predlagal zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo tujcu in njegovi zagovornici. O njem se je izjavila zagovornica in navedla, da iz poročila policije o privedbi tujca ni razvidno, da bi bilo sestavljeno na podlagi listin v prevodu oz., da bi policija razpolagala z ustreznimi listinami v prevodu. Ne glede na prisotnost tolmača na pripornem naroku je po stališču zagovornice bistveno, da je preiskovalna sodnica presojala obstoj pogojev za odreditev pripora na podlagi listin v angleščini in cirilici, kar ne bi smela.

B.

5. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je preiskovalna sodnica pripor odredila na podlagi listin v tujem jeziku, v angleščini in cirilici, torej brez prevoda dokumentacije, zaradi česar izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti in je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Trdi, da ne preiskovalna sodnica ne senat nista razpolagala z ustreznimi prevodi listin, na podlagi katerih bi lahko presodila, ali so izpolnjeni pogoji za odreditev ekstradicijskega pripora. Zato je podana tudi kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa, saj je ta nepreverljiv. Sodišče je po stališču zagovornice kršilo tudi 6. in 8. člen ZKP ter pravico do obrambe. Zunajobravnavnemu senatu vložnica očita, da na te pritožbene navedbe ni odgovoril. Uveljavlja še, da je sodišče napačno določilo dolžino trajanja odrejenega ekstradicijskega pripora, saj v skladu s četrtim odstavkom 15. člena BRSI ta lahko traja največ štirideset dni.

6. V obravnavani zadevi je bil tujec s strani policije prijet na podlagi prvega odstavka 525. člena ZKP, saj so bili za to izpolnjeni vsi pogoji, ki jih predpisuje navedena določba, sodišče pa mu je po zaslišanju pripor odredilo po določbi 524. člena ZKP, saj je tujec v skladu s 529.a členom ZKP z izročitvijo Republiki Srbiji soglašal, zato ni bila potrebna prošnja za njegovo izročitev. Odrejeni pripor tako ni t. i. začasni, temveč klasični ekstradicijski pripor. Temeljno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali je preiskovalna sodnica pri odločanju o odreditvi ekstradicijskega pripora razpolagala z ustrezno dokumentacijo za presojo izpolnjenosti pogojev za njegovo odreditev. ZKP v tretjem odstavku 524. člena določa, da se sme zoper tujca odrediti pripor, če so, med drugim, dani razlogi za pripor iz 201. člena ZKP. Temeljni pogoj za odreditev pripora po prvem odstavku 201. člena ZKP je obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Ali je dejanje, ki ga je oseba storila kaznivo dejanje ali ne, je mogoče presoditi le na podlagi opisa tega dejanja, pri čemer mora biti opisano dejanje, zaradi katerega se zahteva izročitev osebe, kaznivo dejanje tako po domačem zakonu, kakor po zakonu države, v kateri je bilo storjeno (3. točka prvega odstavka 522. člena ZKP).

7. Iz podatkov spisa je razvidno, da je preiskovalna sodnica ob zaslišanju privedenega tujca razpolagala z dopisom policije z dne 18. 5. 2020, s sporočilom Interpola v angleščini z dne 27. 2. 2020 ter z mednarodnima tiralicama Republike Srbije z dne 17. 10. 2018 in 15. 5. 2019 v cirilici. V dopisu policije, ki je v slovenskem jeziku, so navedeni osebni podatki tujca, organ, ki je izdal mednarodni tiralici zoper njega, označbe izdanih mednarodnih tiralic, navedeni sta kaznivi dejanji, zaradi katerih sta bili tiralici izdani in označbi teh dejanj v kazenskem zakonu Republike Srbije ter podlaga za izdajo ene od mednarodnih tiralic – sodba. Nista pa v tem dopisu navedena opisa kaznivih dejanj, zaradi katerih sta bili zoper tujca tiralici izdani. Opisa kaznivih dejanj sta sicer navedena v tiralici, ki je vnesena v sistem Interpola, vendar je ta v spisu le v angleškem jeziku. Iz zapisnika o zaslišanju privedenega tujca z dne 19. 5. 2020 izhaja, da je Z. V. državljan Republike Hrvaške in Republike Srbije, zato je bil na naroku prisoten sodni tolmač za hrvaški jezik, vendar iz zapisnika ne izhaja, da bi bile zgoraj navedene listine v tujem jeziku sodišču in strankam tolmačene na samem naroku, prevod teh listin se ne nahaja niti na zapisniku o zaslišanju privedenega tujca. Preiskovalna sodnica je tako po zaslišanju tujca zoper njega odredila ekstradicijski pripor zaradi kaznivih dejanj, glede katerih ni razpolagala z njunima opisoma. Takšna situacija predstavlja kršitev tretjega odstavka 524. člena v zvezi s prvim odstavkom 201. člena ZKP, saj odločitve o priporu ni mogoče sprejeti brez dokumentacije, ki omogoča presojo ali je dejanje, zaradi katerega naj se odredi pripor, kaznivo dejanje ali ne.

8. Z vidika vpliva navedene kršitve na zakonitost izpodbijanega sklepa je bistvenega pomena dejstvo, da preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat svoje presoje o utemeljenosti odreditve pripora, nista mogla opreti na dokumentacijo, ki bi morala biti podlaga njuni odločitvi. V obravnavani zadevi tako sodišče ni moglo presoditi, ali so bili izpolnjeni pogoji za odreditev ekstradicijskega pripora. Slednje pa pomeni, da je uveljavljana kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP vplivala na zakonitost obeh izpodbijanih sklepov.

9. Glede na to, da je Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo že zaradi ugotovitve, da je zgoraj navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka vplivala na zakonitost obeh izpodbijanih sklepov, se v presojo drugih uveljavljanih kršitev ni spuščalo.

C.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da sta izpodbijana sklepa obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 524. člena in prvim odstavkom 201. člena ZKP, ki je vplivala na njuno zakonitost, zato je izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo. Ker iz uradnih evidenc izhaja, da se Z. V. ne nahaja več v priporu, temveč je bil že izročen Republiki Srbiji, zadeve ni vrnilo v ponovno odločanje.