Jedro

Ni sporno, da je tožnik rojen 23. 2. 1947 in da je do nastanka I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni z dnem 4. 7. 2014 dopolnil 67 let starosti. Delovna leta od njegovih 20 let starosti do dneva nastanka invalidnosti znašajo 47 let, 1/3 tega obdobja pa 15 let in 8 mesecev. Tožnik bi zato moral imeti dopolnjenih najmanj 15 let in 8 mesecev pokojninske dobe, da bi izpolnjeval tudi pogoj pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine, glede na to, da je invalid I. kategorije zaradi bolezeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 7. 1. 2016 in iste št. z dne 11. 12. 2015 ter priznanje pravice do invalidske pokojnine na podlagi tožnikove razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti, ker je presodilo, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje oz. odreditev, da tožena stranka izda odločbo o invalidski pokojnini.

Povzema odločitvi in utemeljitvi, zaradi katerih je tožena stranka kljub I. kategoriji invalidnosti izrekla, da nima pravice do invalidske pokojnine, ker ima le 15 let in 8 mesecev pokojninske dobe. Sprašuje, zakaj se mnenja invalidske komisije o I. kategoriji invalidnosti ne spoštujejo. Znano je, da je prvi pogoj za invalidsko pokojnino I. kategorija invalidnosti, zato zastavlja vprašanje, kakšna odločitev bi bila izdana, če bi imel 30 let starosti, padel s strehe med delom, si zlomil hrbtenico in ali bi tudi v tem primeru bil pogoj za invalidsko pokojnino isti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik v laični pritožbi ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, zato je na pritožnikovo izvajanje potrebno dodati le še naslednje.

5. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka, je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ-2 in relevantnih določbah Sporazuma o socialni varnosti med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino3 (Mednarodni sporazum). Po 41. členu ZPIZ-2 lahko zavarovanec I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni pravico do invalidske pokojnine pridobi, če hkrati izpolnjuje minimalni pogoj pokojninske dobe, določene v 2. alineji 42. člena istega zakona. Če je invalidnost I. kategorije posledica bolezni ali poškodbe izven dela, torej le pod pogojem, da ob nastanku invalidnosti dopolni pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Slednji pogoj v obravnavi zadevi zagotovo ni izpolnjen, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

6. Ni sporno, da je tožnik rojen 23. 2. 1947 in da je do nastanka I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni z dnem 4. 7. 2014 dopolnil 67 let starosti. Delovna leta od njegovih 20 let starosti do dneva nastanka invalidnosti znašajo 47 let, 1/3 tega obdobja pa 15 let in 8 mesecev. Tožnik bi zato moral imeti dopolnjenih najmanj 15 let in 8 mesecev pokojninske dobe, da bi izpolnjeval tudi pogoj pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine, glede na to, da je invalid I. kategorije zaradi bolezeni.

7. Vendar ima tožnik le 14 let, 3 mesece in 24 dni skupne pokojninske dobe, dopolnjene pri slovenskem, hrvaškem in bosanskem nosilcu zavarovanja. Prav to pa je bistveni razlog, da mu pravice do invalidske pokojnine, kljub I. kategoriji invalidnosti, katere vzrok je bolezen, ni mogoče priznati, saj ni izpolnjen dejanski stan iz 2. alineje 42. člena ZPIZ-2. Njegova zahteva je z upravnima odločbama zakonito zavrnjena, s prvostopenjsko izpodbijano sodbo pa tudi tožbeni zahtevek na njuno odpravo in priznanje vtoževane pravice.

8. Čeprav za pritožbeno rešitev pravno ni relevantno, se tožniku pojasnjuje, da se invalidom I. kategorije zaradi posledic poškodbe pri delu ali poklicne v skladu s prvo alinejo 42. člena ZPIZ-2 pravica do invalidske pokojnine priznava ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo. Vendar pa navedeno določilo ZPIZ-2 v obravnavani zadevi ni uporabljivo.

9. Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 37/2008 - MP/10/2008.