Jedro

Podlaga za prisojo odškodnine je v spornem primeru lahko le neutemeljeno odvzeta prostost, ki jo je tožnik utrpel v času bivanja v priporu. Določilo 1. odst. 541. ZKP namreč kot podlago za odškodnino določa neupravičeno obsodbo, pri čemer pa mora oškodovancu izrečena kazenska sankcija postati pravnomočna, da ta pridobi pravico do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe. Tožniku izrečena kazenska sodba pa v spornem primeru ni postala pravnomočna, saj je bila na podlagi njegove pritožbe razveljavljena in je bil v ponovljenem sojenju kazenski postopek pravnomočno ustavljen (dejanske ugotovitve obeh sodišč). Pravilno je zato sodišče druge stopnje prisodilo zahtevano odškodnino le zaradi neupravičenega odvzema prostosti, ki ga je tožnik utrpel zaradi odrejenega mu pripora (1. točka 1. odst. 545. člena ZKP).

Presoja višine odškodnine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: Tožena stranka Republika Slovenija je dolžna plačati tožniku znesek 400.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.3.1992 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje." V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 71.279,00 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.9.1993 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Tožnik nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti v celotnem vtoževanem znesku 1.300.000,00 SIT s pripadki. Odškodnino je prisodilo zato, ker je bil tožnik 44 dni v priporu in ker je bil obsojen s kazensko sodbo, po razveljavitvi prvostopne sodbe pa je bil kazenski postopek zoper njega ustavljen.

Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je sicer, da je temelj za prisojo odškodnine v spornem primeru le neutemeljeno odvzeta prostost - pripor, ne pa tudi neupravičena obsodba, ker tožniku izrečena sodba ni postala pravnomočna, kot to zahteva določilo 541. člena ZKP. Glede na ugotovljene okoliščine (neupravičenost obsodbe se je izkazala šele po osmih letih, strah in drugi neprijetni občutki, ki jih je tožnik doživljal v priporu, publiciteta, prejšnja nekaznovanost, zdravstvene težave kot posledica prestajanja pripora), pa je ocenilo vtoževano odškodnino za pravično. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka.

Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je odškodnina določena v previsokem znesku. Merila za določitev pravične odškodnine morajo biti odvisna tako od narave in obsega nastale škode na eni strani kot tudi od standarda življenja in ekonomske moči okolja, v katerem se odškodnina oblikuje. Navedeni kriteriji pa v sodbah sodišča prve in druge stopnje niso upoštevani v zadostni meri in je zato odškodnina ob sicer pravilno ugotovljeni nastali nepremoženjski škodi določena previsoko in s tem v škodo družbi kot celoti. Sklicuje se tudi na sodno prakso, ki odškodnine v primerih neutemeljenega pripora ne prisoja v tako visokih zneskih. Predlaga, da se reviziji ugodi, sodbi sodišča prve in druge stopnje pa spremeni tako, da se odškodnina zniža, podrejeno pa, da se v celoti razveljavita obe sodbi in vrne zadeva v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Revizija je bila v skladu z določilom 3. odst. 390. člena ZPP vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožniku, ki je na revizijo odgovoril. Predlaga zavrnitev revizije. Revizija je delno utemeljena, v obsegu, kot je razvidno iz izreka odločbe, v preostalem delu pa ni utemeljena.

V postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ni bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Bilo pa je pri odločanju o višini primerne odškodnine za neutemeljeno odvzeto prostost zmotno uporabljeno materialno pravo v obsegu in na način, kot bo obrazloženo v nadaljevanju revizijske odločbe.

Podlaga za prisojo odškodnine je v spornem primeru lahko le neutemeljeno odvzeta prostost, ki jo je tožnik utrpel v času bivanja v priporu. Določilo 1. odst. 541. ZKP namreč kot podlago za odškodnino določa neupravičeno obsodbo, pri čemer pa mora oškodovancu izrečena kazenska sankcija postati pravnomočna, da ta pridobi pravico do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe. Tožniku izrečena kazenska sodba pa v spornem primeru ni postala pravnomočna, saj je bila na podlagi njegove pritožbe razveljavljena in je bil v ponovljenem sojenju kazenski postopek pravnomočno ustavljen (dejanske ugotovitve obeh sodišč). Pravilno je zato sodišče druge stopnje prisodilo zahtevano odškodnino le zaradi neupravičenega odvzema prostosti, ki ga je tožnik utrpel zaradi odrejenega mu pripora (1. točka 1. odst. 545. člena ZKP).

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bil tožnik, ki je bil do takrat nekaznovan, v priporu 44 dni (od 7.6.1983. do 10.6.1983 in od 11.6.1983 do 21.7.1983.), kjer je ves čas prestajal žalost, strah, skrb in nemir, takšne občutke pa je pretrpel še pozneje vse dotlej, ko je bil v februarju 1991 kazenski postopek pravnomočno ustavljen. O odvzemu prostosti so bili obveščeni tožnikovi sorodniki, znanci, prijatelji in poslovni partnerji (ki so ga zato - razen najbližjih - zapustili), o tem so pisali tudi številni slovenski časopisi; zaradi odvzema prostosti je tožnik trpel tako hude duševne bolečine, da je v tem času zbolel in bil 6.8.1983 tudi sprejet v bolnišnico zaradi težav s srcem (stenokardija suspekta); nadalje ni bilo sporno, da je tožnik zato, ker je bil priprt, odpovedal delovno razmerje. Tožnik je torej utrpel intenzivne duševne bolečine zaradi okrnitve oz. odvzema svobode, razžalitve dobrega imena in časti, v priporu in tudi kasneje, pa je prestajal tudi strah in druge neprijetne občutke.

Tožniku pripada pravična denarna odškodnina za navedene vrste negmotne škode, ki jih je utrpel v priporu oz. kot posledico prestajanja pripora. Merila oz. pravna izhodišča za prisojo tovrstne odškodnine so določena v 200. členu ZOR. Kot merila so določena zlasti stopnja duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode in strahu in njihovo trajanje, kot pravna izhodišča pa pomen prizadete dobrine, namen te odškodnine in to, da odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Revizija ima sicer prav, ko poudarja, da je potrebno upoštevati tudi "življenski standard in ekonomsko moč okolja". Za to posredno govorita v 2. odst. 200. člena ZOR zadnji navedeni izhodišči (odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in z družbenim namenom). Vendar pa je potrebno ti izhodišči, ki predstavljata družbeno dimenzijo pri odmerjanju odškodnine, upoštevati le kot korektor, ko se prvenstveno določi odškodnina na podlagi v zakonskem določilu prej navedenih meril ter prej navedenih izhodišč - namena odškodnine (dati zadoščenje za povzročeno negmotno škodo) in pomena prizadete dobrine (manj in bolj pomembne človekove duševne dobrine oz. pravice), ki omogočajo individualizacijo odškodnine v vsakem konkretnem primeru; preprečujeta le odmero tako visokih zneskov, ki bi z vidika presoje širšega družbenega okolja in na podlagi ocene konkretnih socialno - ekonomskih družbenih razmer na eni strani, upoštevajoč okoliščine oz. merila iz cit. 1. odst. 200. člena ZOR, ter namen odškodnine in pomen prizadete oškodovančeve dobrine - na drugi strani, presegli pojem "pravičnega odškodovanja". Pri tem pa zadnje nevedeno le še terja pojasnilo, da pri odmerjanju pravične odškodnine za negmotno škodo nikoli ni mogoče govoriti o neupravičeni obogatitvi oškodovanca na eni strani in neupravičenem prikrajšanju povzročitelja oz. zavezanca za povrnitev škode na drugi strani - v denarnem smislu; v vsakem tovrstnem primeru lahko predstavlja prisojeni znesek odškodnine le obliko zadoščenja za prestane duševne bolečine, izraženo v materialni obliki; nastale posledice v duševni sferi so namreč za oškodovanca neizbrisne in nepopravljive in tako že pojmovno oz. po naravi stvari tudi s plačilom denarne odškodnine neodpravljive.

Uporaba v cit. zakonskem določilu zadnje navedenih izhodišč terja posebno previdnost v primerih, ko je škoda posledica represivnega ukrepa državnega organa, s katerim se posega v temeljne človekove pravice oz. dobrine, in je zavezanec za plačilo nedvomno ekonomsko močnejša stranka - država. Oškodovančevo doživljanje nedvomno hudo stresne situacije, kot posledice posega v njegovo individualno sfero, in njegovo utemeljeno pričakovanje, da bo zaradi trpljenja, ki ga je prestajal zaradi represivnega posega, ki se je lahko šele kasneje izkazal za neupravičenega, prejel del zadoščenja tudi v denarni obliki - je nedvomno potrebno upoštevati s posebnim poudarkom.

V spornem primeru so bile prizadete tožnikove temeljne pravice oz. duhovne dobrine - svoboda, dobro ime in čast. Vendar pa ima revizija prav, ko opozarja, da je glede na zgoraj povzete dejanske okoliščine oz. posledice prestajanja pripora, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje, v znesku 1.300.000,00 SIT pravnomočno prisojena odškodnina previsoka. Ustrezno zadoščenje za duševne bolečine in strah, ki jih je prestal tožnik, predstavlja po oceni revizijskega sodišča znesek 400.000,00 SIT. Z odmero tega zneska so upoštevana tako merila iz 1. odst. kot tudi pravna izhodišča iz 2. odst. 200. člena ZOR v zgoraj obrazloženem smislu.

Pravilna uporaba materialnega prava torej terja prisojo enotne odškodnine v znesku 400.000,00 SIT za vse ugotovljene in upoštevne vrste tožniku nastale negmotne škode, namesto pravnomočno prisojene odškodnine 1.300.000,00 SIT. Zato je revizijsko sodišče spremenilo drugostopno odločitev tako, da je delno ugodeno pritožbi tožene stranke in spremenjena prvostopna sodba z znižanjem odškodnine na navedeni znesek (1. odst. 395. člena ZPP).

Ker je revizijsko sodišče spremenilo drugostopno sodbo, je moralo zaradi spremenjenega uspeha pravdnih strank ponovno odločati o stroških vsega postopka (2. odst. 166. člena ZPP). Stroškovno odločitev je glede na delen uspeh vsake od strank v tej pravdi oprlo na določilo 2. odst. 154. člena ZPP. Stroške je revizijsko sodišče toženiku priznalo od prisojenega zneska 400.000,00 SIT, toženi stranki pa od preostalega vtoževanega zneska 900.000,00 SIT, ki predstavlja njen uspeh v tej pravdi. Tako je tožnik upravičen do povrnitve stroškov prvostopnega postopka v znesku 104.900,00 SIT, tožena stranka pa do povrnitve stroškov prvostopnega postopka v znesku 33.621,00 SIT. Razlika, ki jo mora plačati tožena stranka tožniku, tako znaša 71.279,00 SIT. Od tega zneska gredo tožniku še zahtevane zakonite zamudne obresti od dneva izdaje revizijske odločbe. Stroške je revizijsko sodišče odmerjalo na podlagi določil Zakona o sodnih taksah oz. taksne tarife in Tarife za storitve pravne pomoči oz. Tarife za odvetniške storitve.

Tožnik je priglasil tudi stroške odgovora na revizijo. Teh ni mogoče priznati, saj v odgovoru na revizijo ni navedeno ničesar, kar bi lahko bistveno vplivalo na odločitev o reviziji in jih tako ni mogoče šteti za potrebne (1. odst. 155. člena ZPP).