Jedro

Ker je tožnik vedel, da gradbeni (lovilni) oder ni primeren in da ga ne sme uporabljati, pa kljub temu ni upošteval navodil tožene stranke, ampak je na oder stopil, je podana njegova soodgovornost (v višini 10 %) za škodo, ki jo je utrpel pri padcu z odra.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. odstavku izreka delno spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 9.114,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2008 dalje do plačila.

Višji zahtevek za plačilo 7.021,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2008 dalje pa se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 840,30 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo.“ V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu (delno 1. odstavek izreka in 2. odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške pritožbe v znesku 531,11 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 16.135,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2008 dalje do plačila, v roku 15 dni in povrniti pravdne stroške v znesku 1.399,88 EUR, od tega tožniku znesek 489,21 EUR, znesek 909,97 EUR pa na račun Delovnega sodišča v Celju, vse v roku 15 dni, po poteku roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. odstavek izreka). V presežku je zahtevek v višini 10.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo (2. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe ter zoper izrek o stroških postopka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožeči stranki prisodi še odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 10.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2008 dalje do plačila ter celotne na prvi stopnji priglašene stroške. Glede odškodnine zaradi pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti navaja, da iz pridobljenega izvedenskega mnenja dr. A.B., dr. med., spec. kirurga, izhaja, da je tožeča stranka utrpela zlom kirurškega vratu desne nadlahtnice, odprt večfragmenti zlom obeh kosti desne podlahti, zlom desne stegnenice v predelu kolčnega masiva (per-in subtrohanterni zlom), zlom obeh krakov levega in zgornjega kraka desne sramnice, izpah prvega medprstničnega prsta sredinca leve roke in udarnino trebuha. Iz mnenja nadalje izhaja, da je tožeča stranka trpela hude bolečine 14 dni, pri čemer se je izvedenec opredelil zgolj na tiste telesne bolečine, ki se nanašajo na čas bolnišničnega zdravljenja. Ocenjeval je posledice zgolj s kirurškega vidika, ocenil pa je, da je tožeča stranka prestajala 14 dni hude telesne bolečine, dva meseca stalne telesne bolečine srednje intenzivnosti, tri mesece stalne telesne bolečine manjše intenzivnosti ter občasne manjše in tudi srednje intenzivnosti, ki jih še vedno trpi, zlasti če dalj časa sedi. Močno je občutljiva tudi na vreme. Obdobja prestanih in bodočih telesnih bolečin so torej dolgotrajna in intenzivna, telesne bolečine pa bo tožeča stranka morala prestajati do konca življenja. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo izvedenskega mnenja, saj ni upoštevalo intenzitete in trajanja bolečin in pa dejstva, da še vedno prestaja telesne bolečine, ki dosegajo standard srednje intenzivnosti. Opozarja tudi na številne neugodnosti med zdravljenjem - tudi v tem delu sodišče prve stopnje po njenem mnenju ni v zadostni meri upoštevalo izvedenca dr. A.B.. Ob upoštevanju načela enakosti pred zakonom je tožeča stranka upravičena do odškodnine iz tega naslova v celotni vtoževani višini. Primerjava sodne prakse Vrhovnega sodišča RS kaže, da sodišča v podobnih primerih prisojajo odškodnino v višini trideset povprečnih plač in če je bila ta v času izdaje izpodbijane sodbe okoli 1.000,00 EUR, bi tudi tožeči stranki pripadal znesek 30.000.00 EUR. Zahtevek ni pretiran, upoštevaje starost stranke ob škodnem dogodku, ko je bila stara 50 let in bo morala nevšečnosti in bolečine trpeti tudi v prihodnje. Odškodnina za pretrpljeni primarni in sekundarni strah je prenizka, saj je tožeča stranka zahtevala 2.800,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je prisodilo odškodnino v višini 1.500,00 EUR. Iz mnenja izvedenca izhaja, da je intenzivni primarni strah trajal do diagnostične obdelave, saj se je tožeča stranka bala, da bo ohromela, intenziven sekundaren strah v trajanju treh mesecev pa je bil povezan s strahom pred operacijskimi posegi in narkozo, ker se je tožeča stranka bala, da se ne bo več zbudila, nadalje pa je srednje intenziven sekundaren strah trajal še šest mesecev, vse do zaključka zdravljenja. Zato meni, da je potrebno tožeči stranki prisoditi znesek 2.800,00 EUR. Opozarja na več sodb Vrhovnega sodišča RS in sicer opr. št. II Ips 596/2005, v kateri je bila prisojena odškodnina takratnih 800.000,00 SIT za primerljiv obseg škode, opr. št. II Ips 948/2007, v kateri je bilo prisojenih takratnih 700.000,00 SIT ter sodbo opr. št. II Ips 116/2009, v kateri je oškodovancu bila prisojena odškodnina kar 10.432,00 EUR iz naslova strahu, pri čemer je hujši sekundarni strah trajal 30 dni, v tožnikovem primeru tri mesece, zmerni pa devet mesecev, pri tožniku pa šest mesecev. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS bi v tem primeru odškodnina znašala 4.140,00 EUR, zato meni, da je tožnikov zahtevek celo prenizek. Glede odškodnine iz naslova do sedaj prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti navaja, da je upravičena do celotnega zneska, to je do 31.000,00 EUR in ne zgolj do 27.000,00 EUR, ob neupoštevanju že plačanega zneska s strani zavarovalnice, kot je prisodilo sodišče prve stopnje. Ugotavlja, da iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je pri tožeči stranki prišlo do bistvenega trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, trajnih posledic poškodbe, kar se kaže v njegovi duševni sferi, gre za zavrto gibljivost desnega ramenskega sklepa, desnega komolca in desnega zapestja in zaradi tega lahko tožeča stranka premika navedene telesne dele le do bolečine, pa tudi mišičje na desni, poškodovani strani telesa, je slabše kot na levi strani. Tožeča stranka zaradi poškodb ne more več opravljati del v gradbeništvu – ne more opravljati svojega poklica. Prav tako ne more dolgo stati in sedeti, saj jo boli medenica ter ne more hoditi po klancu navzgor in navzdol, nerodna in negotova pa je že pri hoji po neravnem terenu in mora uporabljati palico. Glede na ugotovljeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 116/2009, kjer je pri primerljivem obsegu škode bila prisojena odškodnina v znesku 37.556,33 EUR. Primerjava sodb Vrhovnega sodišča RS kaže na to, da bi bila tožeča stranka upravičena do odškodnine 40.000,00 EUR, zato je prisojeni znesek prenizek. V sodbi opr. št. II Ips 116/2009 je bila oškodovancu prisojena odškodnina v višini 75.112,67 EUR oz. 87 povprečnih mesečnih neto plač. Meni tudi, da je napačna odločitev glede stroškov postopka, saj je najvišji vtoževani znesek dosegel 26.435,95 EUR, iz naslova nepremoženjske škode pa je uspeh tožeče stranke 61 %, in v tem procentu bi tudi morali biti priznani stroški, pri čemer navaja, da je celotni uspeh v pravdi 80,5 %, torej ob upoštevanju 100 % uspeha po temelju in 61 % po višini. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da sodbo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke, v roku 15 dni od prejema sodbe brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo. Navaja, da je ves čas postopka zatrjevala, da je do poškodbe prišlo izključno zaradi samovoljnega ravnanja tožeče stranke. Tudi če sodišče tega ne bi upoštevalo, je podana vsaj soodgovornost tožeče stranke. Zato sodišče prve stopnje napačno ugotavlja, da soprispevek tožeče stranke k nastanku škodnega dogodka ni podan. Gre za neutemeljeno, neživljenjsko in nelogično ugotovitev, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožeča stranka pred dogodkom seznanjena z dejstvom, da lovilni oder ni uporaben, prav tako pa ji je bilo s strani tožene stranke delo na njem prepovedano. Kljub temu pa je tožeča stranka pri čiščenju strehe zavestno stopila na lovilni oder in se pri tem poškodovala. Ob pravilni uporabi drugega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ), bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da je tožeča stranka odgovorna za nastalo škodo oziroma bi ob uporabi določb 171. člena OZ moralo ugotoviti soprispevek tožeče stranke k nastanku škode. Okoliščina, da je tožeča stranka pozabila, da ne sme uporabljati lovilnega odra, ker na samem lovilnem odru ni bilo opozorilnih znakov, ki bi jo na to spomnile, tožeče stranke ne razbremeni odgovornosti, saj je bila na to opozorjena. Meni tudi, da je sodišče zanemarilo izvajanje tožene stranke, da tožeči stranki ni nikoli naložila, da mora delati po navodilih J.D. s.p., saj je tožena stranka sama odrejala delo. Sodišče prve stopnje soglaša z izvedencem iz varstva pri delu, da gre v primeru tožeče stranke za izjemo po točki 15.3 Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, saj je šlo za kratkotrajna dela, ki zahtevajo veliko gibanja, za katera pa zadošča, da je delavec zavarovan samo z osebno varovalno opremo. V nadaljevanju pa pride v nasprotje samo s seboj, ko ugotavlja, da tožeči stranki ni mogoče naprtiti sokrivde, ker ni uporabila varnostnega pasu, saj je dejstvo, da je izvedenec pojasnil, da bi morala tožeča stranka pri svojem delu na strehi uporabljati varovalni pas z ustrezno vrvjo. V kolikor ne bi šlo za izjemo od Uredbe, bi morala tožeča stranka uporabiti še dodatne varovalne ograje. Tožeča stranka bi morala uporabiti varnostno opremo, kar pa je opustila. Tožena stranka je svojim delavcem zagotovila vso varovalno opremo, ki jim je bila na voljo in se je nahajala v kombiju na delovišču, tožeča stranka pa je tudi opravila izpit iz varstva pri delu in je bila poučena o varnem opravljanju dela. V zgornjih ugotovitvah in zaključkih sodišča prve stopnje je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je v nasprotju z določbo 286. člena ZPP zavrnilo izvedbo dokaza z vpogledom v varnostni načrt oziroma je predmetni dokaz kot prepozen zavrnilo, pri čemer je menilo, da je šlo za dokazni predlog tožeče stranke in ne tožene stranke ter da je slednja vpogled predlagala že s pripravljalnim spisom z dne 30. 9. 2009, torej pred opravljenim prvim narokom in je znotraj takšnega dokazni predlog pravočasen. Tožeča stranka je predlagala, da naj sodišče toženo stranko pozove k predložitvi listine, saj samo z njo ne razpolaga, sodišče pa je navedeno dolžnost opustilo in tega ni nikoli storilo, čeprav je bilo v skladu z 227. členom ZPP to dolžno storiti. Tožena stranka je kljub temu, da ni bila pozvana s strani sodišča, to listino pridobila pri S.V. in jo predložila v spis. Opozarja tudi na to, da je sokrivda podana zato, ker je imel tožnik v krvi 0,4 promila alkohola, kar pomeni, da je bil opit. Sodišče prve stopnje kljub temu zaključuje, da iz listin ne izhaja, da bi tožeča stranka bila alkoholizirana, kar obrazloži z dejstvom, da je dovoljena koncentracija dovoljena v prometu. Sodišče tudi nekritično povzema zaključke izvedenca medicinske stroke, čeprav slednji ni pristojen za podajanje izračuna stopnje alkohola v krvi tožeče stranke ob samem škodnem dogodku ter bi moralo za popolno ugotovitev dejanskega stanja imenovati izvedenca sodne medicine. Višina odškodnine je pretirana in odstopa od primerljivih primerov iz sodne prakse. Glede odškodnine za bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem poudarja, da je tožeča stranka utrpela zlom roke in noge, ostale poškodbe pa niso predstavljale posebnih težav in tudi niso zahtevale posebnega zdravljenja, saj se zlom rebra in sramnice zaraste bolj ali manj sam od sebe. Glede strahu poudarja, da je tožeča stranka sekundarni strah trpela najdlje do konca zdravljenja, zato je takšna odškodnina pretirana. Skaženosti pa ni take intenzitete, da bi predstavljala pravno priznano škodo. Odškodnina za primerljive poškodbe se prisoja v višini okoli 30 povprečnih plač, sodišče pa je prisodilo odškodnino v višini 57,59 povprečnih plač, torej skoraj dvakrat več kot v primerljivih zadevah. Meni tudi, da bi bilo treba zaradi drugačne odločitve o odškodninski odgovornosti spremeniti odločitev o stroških postopka. Znesek stroškov je previsok, sodišče bi moralo upoštevati le tiste stroške, ki so bili nujno potrebni, tožeča stranka pa je vložila precejšnje število pripravljalnih vlog, v katerih ni navedla nič novega in jih sodišče pri odločanju o stroških ne bi smelo upoštevati. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožene stranke tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba tožene stranke, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je deloma, glede sokrivde tožeče stranke za nastanek škode in upoštevanja revalorizirane vrednosti že izplačane odškodnine, zmotno materialno pravo, sicer pa je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo v izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, saj je sodišče prve stopnje vsebino teh listin pravilno povzelo.

Sodišče prve stopnje pravilno ni dovolilo izvedbe dokaza z vpogledom v varnostni načrt, saj ga je tožena stranka glede na določilo 286. člena ZPP predložila prepozno, po koncu prvega naroka za glavno obravnavo. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi izvedbo tega dokaza pravočasno predlagala tožeča stranka in da bi moralo sodišče prve stopnje toženo stranko pozvati k predložitvi tega dokaza. S tem, ko sodišče prve stopnje ni tako postopalo, ni kršilo določb postopka v smislu 1. odstavka 338. člena ZPP, saj to ni moglo vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe, ki temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju, torej izvedba tega dokaza ni bila nujna za odločitev o tožbenem zahtevku.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, v nadaljevanju: ZDR) v 1. odstavku 184. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (obstoj le-teh je dolžan dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje – v konkretnem primeru tožeča stranka) in odgovornost na strani povzročitelja škode, ki je dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je le-ta nastala brez njegove krivde – 131. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami; v nadaljevanju: OZ). Po določbi 1. odstavka 171. člena OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Po 2. dostavku 171. člena OZ pa v primeru, kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera.

Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov in sicer izpovedi strank, prič in izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za varstvo pri delu mag. M.P., dipl. var. inž., ugotovilo, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo, saj bi morala tožena stranka kot podizvajalec del z izvajalcem del J.D., s.p. gradbeni (lovilni) oder, s katerega je padel tožnik, urediti v skladu z Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Uradni list RS; št. 83/2005; Uredba), pa tega ni storila kljub predhodni ugotovitvi inšpektorja za delo o nepravilnostih pri postavitvi lovilnega odra. Tožena stranka torej ni izvedla vseh predpisanih ukrepov v smislu 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 56/99, s spremembami; ZVZD). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da so delavci, tudi tožnik, delali tako po navodilih tožene stranke kot tudi izvajalca del J.D., kar so potrdili tožnik ter priči P.B. in M.K., zato se tožena stranka ne more sklicevati na to, da dela, pri katerem se je tožnik poškodoval, to je pobiranja smeti na delovišču, ni odredila.

Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je bil tožnik opozorjen, tako s strani tožene stranke kot tudi J.D. s.p., da na oder ne sme stopiti in da naj tega odra ne uporablja, pa je kljub temu na oder stopil, zaradi česar je prišlo do padca, vendar je zmotno zaključilo, da zaradi tega ni podana sokrivda tožnika za nastanek škode. Ker je tožnik vedel, da oder ni primeren in da ga ne sme uporabljati, pa kljub temu ni upošteval navodila tožene stranke in na oder stopil, je podana njegova soodgovornost, ki jo sodišče druge stopnje ocenjuje v višini 10 %. V tem delu je torej pritožba tožene stranke utemeljena. Zmotno pa tožena stranka tožniku očita soprispevek tudi iz razloga, ker naj bi delal pod vplivom alkohola. Glede ugotovljene vrednosti alkohola je namreč izvedenec dr. A.B. pojasnil, da odvzema krvi za laboratorijske preiskave ne gre šteti za objektivno meritev, ker se mesto venepunkcije vedno očisti z alkoholom za razliko od odvzema krvi z alkoholometrične preiskave, kjer je v kompletu za čiščenje krpica s subliminatom, ki na izvid ne vpliva. Zato je sodišče prve stopnje ugotovljen laboratorijski izvid utemeljeno primerjalo z dopustno vrednostjo v prometu, tožena stranka pa tudi ni dokazala, da bi bila sploh podana vzročna zveza med nastalo poškodbo in ugotovljeno stopnjo alkohola. Ker tega preizkusa kasneje ne bi bilo več smiselno izvesti z metodo alkoholometrične preiskave, ko torej laborant ne bi uporabil alkohola za razkužitev mesta venepunkcije, se tožena stranka neutemeljeno zavzema za to, da bi sodišče prve stopnje za ugotovitev alkoholiziranosti imenovalo izvedenca sodne medicine.

Kriterije za določitev odškodnine opredeljuje 179. člen OZ, ki določa, da pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (1. odstavek 179. člena OZ). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek 179. člena OZ).

Odškodnina je bila tožniku priznana v višini 57,59 povprečnih plač, kot to pravilno ugotavlja tožena stranka. Iz pregleda sodne prakse za podobne primere je mogoče ugotoviti, da je odškodnina primerna. V zadevi opr. št. I Ips 252/2001 je bila oškodovancu prisojena odškodnina v višini 72 plač za raztrganine vranice, zdrobljen zlom leve stegnenice, zlom sklepne ponve levega kolka, zlom desne mečnice, odprt zlom nosnih kosti, raztrganine na nosu in čelu, zvin desnega gležnja in pretres možganov, 73 plač v zadevi opr. št. II Ips 10/98 za zdrobljeni zlom desne stegnenice, zlom obeh vej desne sramne kosti, odrgnine na obrazu, prstih obeh rok, desnem stegnu in levem kolenu in pretres možganov. V zadevi opr. št. II Ips 8/99 je prisodilo 54 plač za zlom desnega stegneničnega vratu in zdrobljen zlom desne stegnenice, zlom osmega levega rebra, zvin levega gležnja, razpočeno rano na glavi in odrgnine na desnem stegnu in kolenu. Navedeno kaže na to, da je višja odškodnina priznana v zadevah, kjer je šlo za težje oblike poškodb, zdrobljene zlome, zlome obraznih (nosnih) kosti, pretrese možganov, zato je tožniku prisojena odškodnina v okvirih, ki jih določa sodna praksa Vrhovnega sodišča RS, zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo tožnikovo ustavno pravico do enakosti pred zakonom, ko je odločalo o višini odškodnine. V pritožbeni zadevi opr. št. II Ips 116/2009, ki jo k pritožbi prilaga tožnik, je po podatkih baze NEGM oškodovancev utrpel zlom leve kolčne sklepne ponvice in leve črevnice in udarnino leve strani prsnega koša. Po operativnem posegu zloma leve kolčne sklepne ponvice pa je prišlo do popolne ohromitve levega femoralnega živca in raztrganja leve femoralne arterije, torej do bistveno težjih posledic in zapletov, ko v obravnavani zadevi. V zadevi opr. št. II Ips 948/2007, ki je prav tako priloga k pritožbi tožnika, je oškodovance utrpel obtolčenina možganov (pri čemer je prišlo do udarcev možganov ob lobanjo, kar je imelo za posledico dolgotrajno nezavest, otekanje možganov, krvavitve in kasnejše nevrološke motnje), zlom lobanje, izliv krvi med trdo in mehko možgansko opno, kar so bistveno hujše posledice kot pri tožniku v zadevi opr. št. II Ips 596/2005. V zadevi opr. št. II Ips 596/2005 pa je tožnik očitno spregledal, da je bil soprispevek oškodovanca ocenjen v višini 35 %, iz podatkov v sodbi, kot tudi iz baze podatkov NEGM pa ni razvidna vrsta poškodb in prisojena odškodnina. Zato so pritožbene navedbe tožnika v celoti neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pravilno presodilo v znesku 25.000,00 EUR od vtoževanih 31.000,00 EUR, pri čemer je v skladu s 179. členom OZ upoštevalo ugotovitve sodnega izvedenca za travmatologijo, dr. A.B., dr. med., ter izpoved tožnika in ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, ki določajo višino odškodnine iz tega naslova. Zato ni mogoče očitati, da je izvedenec bolečine presojal zgolj s „kirurškega vidika“, kot to navaja pritožba tožnika, saj je izvedenec pojasnil trajanje in intenzivnost bolečin, pravilno pa so bile tudi ugotovljene in ocenjene nevšečnosti, ki jih je tožnik v času zdravljenja moral prenašati. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je tožnik v delovni nezgodi dne 13. 6. 2007 utrpel zlom kirurškega vratu desne nadlahtnice, odprt večfragmentni zlom obeh kosti desne podlahti, zlom desne stegnenice v predelu kolčnega masiva (per- in subtrohanterni), zlom enajstega rebra desno, zlom obeh krakov levega, zgornjega in spodnjega kraka desne sramnice, izpah prsta sredinca leve roke in udarnino trebuha, moral pa je prenašati hospitalno in ambulantno kompleksno rehabilitacijo v zdravilišču. Takoj po sprejemu v bolnišnico je bil urgentno operiran v splošni anesteziji, naravnali in spojili so mu vse zlomljene cevaste kosti (nadlahtnico, obe kosti podlahti in stegnenico), naravnali so mu tudi izpahnjeni sklep sredinca leve roke, pri čemer je hospitalizacija v celjski bolnišnici in v Murski Soboti trajala skupaj 70 dni, od tega 3 dni v enoti intenzivne nege, ves čas pa je bil tožnik odvisen od bolnišničnega osebja pri higienskih opravilih, oblačenju in slačenju ter opravljanju fizioloških potreb, deloma pa tudi pri hranjenju, saj je imel poškodovano in operirano desnico. Desetkrat je dobival močna protibolečinska zdravila, prve dni v obliki infuzije, kar je tudi neprijetno, saj je imel infuzije v levo roko, s katero si je kljub mobilizaciji prsta sicer lahko nekoliko pomagal, huda nelagodnost je bila tudi transfer v vozičku, ker si z desno roko ni mogel nič pomagati, z levo pa malo ter so ga morali drugi prelagati. Voziček je obvladal šele v drugem mesecu hospitalizacije, tedaj pa je s težavo opravil le nekaj korakov v visoki hodulji, ki ga je tiščala pod pazduhama, ker je moral razbremenjevati desno nogo. Na hoduljo se je navadil šele v Zdravilišču Laško in to na kratke razdalje, kjer je bil na zdravljenju 14 dni, zdravljenje je bilo naporno zaradi podrejanja zdraviliški disciplini ter celodnevnega opravljanja zahtevanih bolečih vaj. Kot nelagodnosti je izvedenec ocenil tudi 8 obiskov pri specialistu in 40 obiskov na fizioterapiji, doma pa je po enem mesecu od odpusta iz Laškega shodil z eno berglo v levi roki, saj desne roke še ni smel popolnoma obremenjevati. Zdravljenje je bilo zaključeno 25. 1. 2008, ko so bile možnosti zdraviliškega zdravljenja oziroma kirurškega zdravljenja izčrpane, bolniški stalež pa je trajal do 31. 8. 2008. Izvedenec je tudi ugotovil trajanje telesnih bolečin in sicer 14 dni so trajale hude bolečine, 2 meseca srednje intenzivnosti in 3 mesece manjše intenzivnosti, dokler ni vsaj približno razgibal sklepom poškodovanih udov. Vse te okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo ter prisodilo odškodnino v višini 25.000,00 EUR, pri čemer je takšna odškodnina primerljiva s podobnimi primeri v sodni praksi. Tožnik se namreč sklicuje na sodno prakso, v kateri je bila določena višja odškodnina, vendar pa so bile v teh zadevah tudi bistveno hujše telesne poškodbe, kar je vplivalo na višino prisojene odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Tožena stranka pa neutemeljeno navaja, da je prisojen previsok oziroma pretiran znesek, saj je prisojeni znesek v skladu s podobnimi primeri v sodni praksi.

Odškodnina za strah se dosodi, če je strah intenziven in traja dalj časa, za kratkotrajen strah pa le, če je bilo zaradi tega v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Glede odškodnine za strah je sodišče prve stopnje upoštevalo intenzivni primarni strah, ki je nastal zaradi padca z višine, ob katerem se je tožnik nedvomno zelo ustrašil, ko po padcu ni mogel vstati. Upoštevalo je tudi tožnikov strah za izid zdravljenja oziroma sekundarni strah, ki je trajal do diagnostične obdelave, ko se je tožnik bal, da bo ohromel, potem pa se je strah izkazoval kot bojazen pred operacijskimi posegi in narkozo, kakor tudi v srednji intenzivnosti do izida zdravljenja. Iz tega naslova je sodišče prve stopnje tožniku v skladu s 1. odstavkom 179. člena OZ pravilno presodilo znesek 1.500,00 EUR od vtoževanih 2.800,00 EUR. Sklicevanje na drugačno sodno prakso ni utemeljeno. Tožniku je bilo že pri prvi diagnostični obdelavi jasno, da poškodbe niso take, da bi zaradi tega ohromel, zato strah iz tega razloga ni mogel biti objektivno pri tožniku podan po prvem pregledu. Tudi strah pred operativnim posegom je pravno priznan, vendar ga je treba objektivizirati ter upoštevati, da so anestezijski postopki, v kolikor so izvedeni lege artis, varni in zanesljivi, zato strahovi, da se pacient po operaciji ne bo zbudil, ni objektivno upravičen v takšni meri, da bi utemeljeval višjo odškodnino od prisojene. Sklicevanje na podobne primere tožnika pa spregleda, da je šlo v citiranih zadevah za hujše poškodbe, z večjimi okvarami in večjimi strahovi oškodovancev. Zato je prisojena odškodnina v višini 1.500,00 EUR primerna, v skladu z določbo 179. člena OZ, oziroma bi višji prisojeni znesek podpiral težnje, ki niso združljive z naravo in namenom odškodnine, pritožba pa v tem delu neutemeljena.

Glede duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je izvedenec v celoti predstavil funkcionalne posledice poškodb, ki so tožnikove življenjske aktivnosti bistveno zmanjšale. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo zavrto gibljivost v desnem ramenskem sklepu, desnem komolcu in desnem zapestju, ki jih v vseh naštetih sklepih ocenjuje kot lažje stopnje. Ugotovljeno je, da tožnik forsiranih gibov ne zmore ter se giblje do bolečine, ne zmore del z rokami nad horizontalo in ne more dvigniti več kot 8 kg, že lažjih predmetov pa ne more čvrsto držati. Ugotovljeno je tudi, da ne more dolgo stati, ne more dolgo sedeti, ves čas se premika, ker ga boli medenica, kolo vozi s težavo, neroden in negotov je že na ravnem terenu, težav s pisanjem zaradi poškodb po škodnem dogodku pa ne more imeti, saj gibljivost prstov desne roke ni prizadeta. Izvedenec je tudi pojasnil, da je imel tožnik še vedno slabšo gibljivost in mišičje na desni strani kot na nepoškodovani levi strani telesa, tožnik trpi bolečine, če dalj časa sedi, postal je tudi občutljiv na vreme zaradi globokih brazgotin po poškodbah in operacijah, ter ne more prenašati bremena 5 kg zaradi oslabelosti roke, kar vse pomeni zmanjšano življenjsko aktivnost. Obrat v ramenskem sklepu navznoter je glede zavrte gibljivosti ugotovljen za eno četrtino, navzven pa za eno tretjino, kar je težko izmeriti, zato se opisuje s podatkom, do kod s poškodovano roko lahko pride pri notranji rotaciji. Tožnik pride do višine križnice, normalno pa se pride do lopatice. Pri zunanji rotaciji pride do ušesa, normalno pa za vrat. Predročenje je normalno, zaročenje pa za 10 % zavrto, sodišče prve stopnje pa je tudi na podlagi izvedenca ugotovilo, da tožnik ni omejen pri pisanju zaradi poškodbe desne roke. Vse to je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo ter v skladu s 179. členom OZ ugotovilo, da je prisojena odškodnina primerna v višini 27.000,00 EUR. Upoštevalo je tožnikovo starost, kot tudi mnenje izvedenca ter ugotovitev invalidskih komisij, o katerih je tožnik uvrščen v III. kategorijo posledic zaradi poškodbe pri delu. Sklicevanje tožene stranke ni utemeljeno, saj se sklicuje na drugačne primere. Glede na obrazloženo je tudi neutemeljena pritožba tožene stranke, ko navaja, da gre za previsok znesek, saj je v skladu s podobnimi primeri v sodni praksi.

Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da tožnik težko hodi, ker je že pri običajni hoji opazno šepanje, kar pomeni skaženost, kar pri slučajnem opazovalcu zbuja nepotrebno zanimanje, prav tako pa to pri opazovalcih zbuja občutke sočutja in pomilovanja, kar je za tožnika neugodno, ko je obravnavan kot invalid. Sodišče je tudi ugotovilo, da so pooperacijske brazgotine na desni rami in desni podlahti nad kolkom nežne ter večinoma na pokritih mestih, opazne pa so, ko niso pokrite ter takrat lahko pri opazovalcu zbujajo pozornost, kar je za oškodovanca neugodno. Iz tega razloga je odškodnina zaradi skaženosti po 1. odstavku 179. členu OZ pravilno prisojena v znesku 2.000,00 EUR. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da ne gre za skaženost, saj ima tožnik zaradi poškodbe brazgotine, ki so vidne ter šepajočo hojo, ki je posledica poškodbe noge, zaradi česar je noga krajša. Skupen znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo iz vseh naslovov je torej določen pravilno in ob upoštevanju zakonskih kriterijev iz 179. člena OZ. Sodišče prve stopnje pa je ravnalo napačno, ker je od te odškodnine odštelo prenizek znesek, ker bi moralo upoštevati revalorizacijo zneska, ki ga je tožniku dne 19. 12. 2008 plačala Zavarovalnica ...., Območna enota ... v višini 39.373,78 EUR na dan izdaje sodbe. Zato je pritožbeno sodišče pri odmeri odškodnine revaloriziralo že izplačani znesek na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje, to je 22. 12. 2009. Sodišče namreč odškodnino za negmotno škodo odmerja po cenah na dan sodnega odločanja, kar zagotavlja ohranitev denarne vrednosti odškodnine (drugi odstavek 168. člena OZ). V primeru, ko je bila odškodnina delno plačana, je namreč treba valorizirati delno plačilo (takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v več zadevah, npr. v sodbi opr. št. II Ips 908/2008 z dne 4. 12. 2008). V sodni praksi sodišča upoštevajo revalorizacijo tako, da že plačano akontacijo odškodnine ovrednotijo tako, da opravijo preračun na dan odločanja z računalniškim programom v okviru tako imenovanih revalorizacijskih obresti. Ta izračun temelji na temeljni obrestni meri, ki je bila v Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO – Ur. l. RS, št. 45/95, 109/2001) opredeljena kot tista, ki je namenjena ohranjanju vrednosti denarnih obveznosti in terjatev v domačem denarju. Podlaga za njen izračun je bilo povprečje mesečnih stopenj rasti cen življenjskih potrebščin (Sklepi o temeljni obrestni meri, objavljeni v Uradnih listih RS). S takim načinom valorizacije se upošteva, da je količina življenjskih potrebščin, ki bi si jih z valoriziranim zneskom tožnik lahko privoščil ob odločitvi sodišča prve stopnje, enaka tistim, ki si jih je lahko z izplačano odškodnino privoščil, ko mu je bila izplačana akontacija. Z uporabljeno metodo spremljanja splošne rasti cen življenjskih potrebščin se je mogoče v največji možni meri približati namenu pravilnega ovrednotenja akontacije odškodnine. Kot bo razvidno v nadaljevanju, je pritožbeno sodišče že izplačano akontacijo odškodnine revaloriziralo z upoštevanjem gibanja indeksov cen v tem obdobju, ki so bili merilo inflaciji, pri čemer je izračun opravilo s pomočjo aplikacije na spletni strani Statističnega urada Republike Slovenije (http://www.stat.si/indikatorji_preracun_reval.asp). Po takem izračunu revalorizirana vrednost zneska 39.378,78 EUR z dne 19. 12. 2008 na dan 22. 12. 2010 znaša 40.835,79 EUR. Od prisojenega zneska 55.500,00 EUR je treba odšteti ta znesek ter upoštevati tožnikov soprispevek v višini 10 %. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je znesek 16.135,95 EUR znižalo na 9.114,21 EUR (5. alinea 358. člena ZPP), v preostalem pa pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede na delni uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku je bilo potrebno posledično ponovno odmeriti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, v skladu z določilom 2. odstavka 165. člena ZPP, v povezavi s 154. členom ZPP. Uspeh tožnika se je glede na vtoževani znesek znižal in znaša 34,47 %, uspeh tožene stranke pa 65,53 %. Glede na pravilno prisojene stroške tožnika pred sodiščem prve stopnje v višini 2.299,90 EUR je tožnik upravičen do povračila stroškov le v višini 792,77 EUR.

Tožena stranka je upravičena do stroškov postopka v višini 2.492,11 EUR oziroma ob upoštevanju uspeha torej do 1.633,07 EUR. Po poračunu obeh zneskov je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 840,30 EUR.

Uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku znaša 56,48 % (odškodnina zmanjšana s 16.135,95 EUR na 9.114,21 EUR). Glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe pripada toženi stranki 750 točk za pritožbo (vrednost točke je 0,459 EUR), skupaj z 2 % materialnimi stroški, 20 % DDV in sodno takso 519,00 EUR po tar. št. 1121 ZST-1 (3 x 173 EUR), kar ob upoštevanju uspeha v pritožbenem postopku znaša 531,11 EUR.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu z določili 1. odstavka 165. člena ZPP ter 154. člena ZPP.

Odgovor tožeče stranke na pritožbo tožene stranke ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z določili 2. odstavka 165. člena ter 155. člena ZPP.