Jedro

Obrezovanje murve in čiščenje zelenice (tožeča stranka takemu ravnanju toženca ni nasprotovala) predstavlja način izvrševanja posesti in torej dokazuje, da je imel posest na sporni nepremičnini tudi toženec. Dejanske ugotovitve, da je tožnica na parceli imela odložene okvirje, da pa je toženec obrezoval murvo in kosil travo, pomenijo, da sta imeli obe pravdni stranki nepremičnino v posesti. S tem, ko je toženec na nepremičnino odložil opeke in na ta način preprečil tožnici, da bi izvrševala posest v dotedanjem obsegu, je ob zgoraj ugotovljenem dejanskem stanju samovoljno spremenil način izvrševanja posesti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Sežani ugotovilo, da je toženec 1.9.2008 motil tožnico v zadnji mirni posesti dela nepremičnine s parc.št. 1859/5 k.o. D., v naravi zelenice v izmeri približno 16 m² s tem, ko je brez vednosti in soglasja tožnice nanj naložil zidake in tako preprečil dotedanje izvrševanje posesti. Zato je toženec dolžan vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da naložene zidake odstrani, v bodoče se mu prepoveduje na enak ali podoben način posegati v posest tožnice. Dolžan je tudi tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 1.321,86 EUR. Iz razlogov sklepa izhaja, da je tožnica imela sporno zemljišče v posesti do 1.9.2008, ko je toženec izvedel motilno ravnanje. Svojo posest je tožnica pred tem izvajala na ta način, da je na zelenici imela odložene kamnite okvirje oken in vrat. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni, tako da zahtevek zavrne in tožnici naloži plačilo vseh stroškov postopka.

Sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja posesti. Kljub temu, da je razpravljanje o lastnini izključeno, je pomembno, da se je toženec imel za lastniškega posestnika in da odloženi kamniti okvirji ne morejo odločilno vplivati, da bi bila tožnica posestnica zemljišča. Priče so o odloženih okvirjih izpovedovale različno, iz izpovedi tožnice in toženca pa izhaja, da je bilo okvirjev okrog 20. Toženec je izpovedal, da so okvirje vrat prodali takoj, okvirji oken pa so bili večinoma na paleti, le dva so pri prebiranju pustili na tleh. Ker je sodišče tožencu sicer verjelo, ni razloga, da mu ne bi verjelo tudi glede tega, zato je sodišče napačno ugotovilo, da so okvirji zavzemali več kot polovico zemljišča. L.K. ne more veljati za najbolj zanesljivo pričo, saj je edini izpovedal, da je bilo okvirjev več kot 40. Druge priče so bile večinoma naučene, kaj morajo povedati. Odloženi okvirji so zavzemali kvečjemu 2 m², kar bistveno spremeni sliko posestnega stanja. Sodišče je upoštevalo izjavo toženca, da je tožnica okvirje odložila, ne da bi ga vprašala, ni pa upoštevalo njegove izjave, da ji je dovolil začasno odlaganje stvari na sporno zemljišče. Izrecno ali tudi molče dano soglasje, da začasno odloži stvari, ne pomeni dokaza o posesti tožnice na spornem zemljišču. Sodišče je napačno ocenilo tudi odstranitev okvirjev s strani tožnice. Tožnica jih je odstranila, ker je imela dovoljenje le za začasno odložitev okvirjev in ne zaradi prošnje toženca, da jih odstrani za čas popravila strehe. Napačen je zato zaključek sodišča, da je toženec izkoristil obnovo strehe, da bi prevzel posest od tožnice. Posestnik zemljišča je bil toženec, ki ga je čistil, vzdrževal, obrezoval in obiral murvo ter odstranil lipo. Tožnica je sama prostovoljno odstranila okvirje, zato ni mogoče govoriti o motenju posesti. Napačna je zato ugotovitev sodišča, da se tožnica ni odpovedala posesti, saj naj bi okvirje odstranila le začasno. Pri tem je čudno, da bi res tako mislila, če je priznala, da je toženec že pred tem odžagal lipo ne da bi jo vprašal in da naj bi tožencu tretjič dovolila, da obreže murvo, čeprav jo je dvakrat prej obrezal do debla in se je bala, da bi sploh še rasla. Po mnenju sodišča toženčeve posesti ne dokazuje niti obrezovanje murve (ker naj bi tožnica to dovolila) niti čiščenje plevela na spornem zemljišču (tožnica čiščenja s strani toženca ni zanikala in tudi ni trdila, da je tožencu to dovolila), toženec je zemljiškoknjižni lastnik, zemljišče se drži njegove hiše. Pomembno je, da tožnica ni tožila zaradi motenja posesti zaradi odstranitve lipe. Za sodišče je bilo dovolj, da je tožnica prišla kričat na toženčevega sina, kar pa ne predstavlja varstva posesti. Do odstranitve okvirjev s strani tožnice je bilo torej posestno stanje takšno, da je bil posestnik toženec, ki je zemljišče čistil, obrezoval in obiral murvo, pred dvema letoma je odstranil lipo, le na manjšem delu zemljišča pa je tožnica z dovoljenjem toženca imela odložene kamnite okvirje, te okvirje je na poziv toženca tudi odstranila. Zato postavitev opek ne predstavlja motenja posesti in je odločitev sodišča napačna. Skrajno podrejeno pa toženec navaja, da bi sodišče kvečjemu lahko ugodilo zahtevku le za del zemljišča, na katerem so bili odloženi okvirji, ne pa za celo zelenico.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe.

Dejansko stanje v zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in na podlagi dokazne ocene, opravljene v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbene trditve tega zaključka ne morejo omajati. Izvedeni dokazni postopek je pokazal, da je bilo kamnitih okvirjev več kot trdi toženec. Toženčevo izpoved, da so okvirju zasedali le kaka 2 m² spornega prostora, so potrdili le njegovi ožji družinski člani, tožnica in njeni družinski člani pa so izpovedali, da so okvirji zavzemali celotno nepremičnino. Prav zaradi očitnih razlik v izpovedi pravdnih strank in njihovih sorodnikov je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izpovedi ostalih prič (in ne samo L.K.), ki so vsi izpovedovali o tem, da so bili okvirji razmetani po parceli. Dokazne vrednosti teh izpovedi ni mogoče odpraviti zgolj s pavšalno trditvijo, da so bile priče naučene. Ugotovitev sodišča, da so okvirji zavzemali več kot polovico sporne nepremičnine, je zato pravilna. Pravilen je tudi zaključek sodišča, da tožnica za postavitev okvirjev ni pridobila nobenega soglasja toženca. Slednji je res izpovedoval o tem, da je tožnici postavitev okvirjev dovolil, ker naj bi bili takrat v dobrih odnosih, vendar ni konkretiziral, kako naj bi to dovoljenje dal, hkrati pa je izpovedal, kot je povzelo že sodišče prve stopnje, da ga tožnica ni nič vprašala in je kar gospodarila na parceli. Zato tudi ni mogoče govoriti o molče danem soglasju. Tožničino pojasnilo, da je odstranila okvirje le za čas prenove strehe na objektu toženca, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča prepričljivo, posebej ob izpovedi toženca, da so zidake postavili zato, da bi dejansko preprečili tožnici posest sporne nepremičnine (izpovedal je, da je zemljišče njihovo in da so opeke morali odložiti, ker tožničini okvirjev prej niso hoteli odstraniti toliko časa). Zaključek sodišča prve stopnje, da se tožnica posesti sporne nepremičnine z odstranitvijo okvirjev, ni odpovedala, je zato pravilen.

Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da obrezovanje murve in čiščenje zelenice (tožeča stranka takemu ravnanju toženca ni nasprotovala) predstavlja način izvrševanja posesti in torej dokazuje, da je imel posest na sporni nepremičnini tudi toženec. Zato vprašanje, kako je tožnica reagirala na odstranitev lipe, niti ni več pomembno. Vendar napačen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje (da toženčevo ravnanje ne pomeni izvrševanja posesti) na pravilnost odločitve v zadevi ne vpliva, saj dejanske ugotovitve, da je tožnica na parceli imela odložene okvirje, da pa je toženec obrezoval murvo in kosil travo, pomenijo, da sta imeli obe pravdni stranki nepremičnino v posesti. S tem, ko je toženec na nepremičnino odložil opeke in na ta način preprečil tožnici, da bi izvrševala posest v dotedanjem obsegu, je ob zgoraj ugotovljenem dejanskem stanju samovoljno spremenil način izvrševanja posesti. Po določbi 35. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) se v razmerju med več posestniki iste stvari šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti. Tožbeni zahtevek je iz tega razloga utemeljen.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preverilo še glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker kršitev ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. člena ZPP za toženca (s pritožbo ni uspel) in na določbi 155. člena ZPP na tožnico (ne gre za strošek, potreben za pravdo, saj tožnica z odgovorom na pritožbo ni prispevala k razlogom za zavrnitev pritožbe).