Jedro

Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovila, da tožnikove navedbe, podane v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, o kazenski obsodbi in izreku (nesorazmerne) kazni 2o let zapora, kot razlogu za odhod iz izvorne države, ne predstavljajo novih dejstev, ki bi nastala šele po izdaji predhodne odločitve, niti dejstev, ki so obstajala že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožnik, ki naj bi bil državljan Ljudske demokratične republike Alžirije, je 27. 5. 2024 vložil tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-939/2017/63 (1222-13) z dne 16. 5. 2024 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), s katerim je bilo odločeno, da se njegov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrže. Tožnik tožbo zoper izpodbijani sklep vlaga zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi navaja, da je bil v izvorni državi v odsotnosti obsojen zaradi sodelovanja v kriminalni združbi zaradi ponarejanja denarja, vendar meni, da je bil obsojen po krivem. Bil je namreč le del tehničnega osebja pri tiskanju denarja, zaradi česar mu je bila izrečena nesorazmerna kazen - 20 let zapora. Navedel je, da je alžirsko kaznovalno pravo, vključno z izvrševanjem kazenskim sankcij, izredno strogo. Iz mnogih mednarodnih poročil, ki jih tožnik našteva v tožbi, izhaja tudi problematika izvrševanja zapornih kazni v Alžiriji, saj so zapori prenatrpani, v njih so slabe higienske razmere, zdravstvena oskrba je pomanjkljiva, omenja se tudi mučenje s strani paznikov. Če bi bil vrnjen v Alžirijo in bi prišlo do izvrševanja zaporne kazni, bi mu nastala resna škoda, saj bi bil žrtev nehumanega in ponižujočega ravnanja ter subjekt preganjanja na podlagi tretje alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ-1. Tožnik se že dalj časa trudi pridobiti kopijo omenjene kazenske sodbe, a nima stikov s svojci, saj so bili v sporu glede dediščine. Kljub temu se bo še bolj potrudil in poskušal sodbo pridobiti, saj bi mu ta v določeni meri povečala možnost za priznanje mednarodne zaščite. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in tožniku dovoli vložitev ponovne prošnje za mednarodno zaščito ali pa izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2.Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala zavrnitev tožbe. Navedla je, da je tožnik dejstva in okoliščine v zvezi z domnevno obsodbo po krivem navajal že večkrat (npr. v prošnji za priznanje mednarodne zaščite) in je tožena stranka o njih že odločila. Tožnik je ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka tudi sam potrdil, da uveljavlja enake razloge, kot jih je uveljavljal že v predhodnem postopku s prošnjo. Glede na to osnovna zakonska predpostavka za utemeljenost zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, tj. novo dejstvo, ni izpolnjena. Hkrati dejstva, ki jih tožnik navaja (izogibanje prestajanju zaporne kazni), ne povečujejo možnosti za pridobitev mednarodne zaščite. V zvezi s članki o razmerah v alžirskih zaporih, ki jih je tožnik omenil v tožbi, je tožena stranka opozorila, da jih tožnik v postopku obravnave zahtevka ni predložil. Prav tako ni predložil sodbe, ki jo omenja. Tožnik bi to sodbo lahko predložil že ob več priložnostih, pa tega ni storil.

3.Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo in v dokaznem postopku pregledalo in prebralo vse listine v upravnem spisu, ki se nanaša na to zadevo in ga je sodišču na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1 predložila tožena stranka. Drugih dokaznih predlogov ni bilo.

4.Tožba ni utemeljena.

5.Z izpodbijanim sklepom je bil na podlagi 64. in 65. člena ZMZ-1 zavržen prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, ki ga je tožnik podal na zapisnik 14. 5. 2024. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik ob podaji zahtevka navedel, da ima za priznanje mednarodne zaščite iste razloge, kot jih je že navedel v drugi in tretji prošnji za priznanje mednarodne zaščite, pri podaji prve prošnje pa je bil še premlad in z azilnimi postopki še ni bil dobro seznanjen. Tožnik je ob vložitvi zahtevka še izjavil, da če ne bi bil obsojen na zaporno kazen, domovine ne bi zapustil; obsodilne sodbe pa še ni predložil, ker na naslovu, kjer je prej bival, sedaj ni več nikogar. Nadalje je tožena stranka v izpodbijanem sklepu ugotovila, da je bila prva tožnikova prošnja zavržena zaradi predaje Republiki Hrvaški, drugič je bil postopek zaradi tožnikove samovoljne zapustitve azilnega doma ustavljen, tretja tožnikova prošnja pa je bila zavrnjena kot očitno neutemeljena. V zvezi z zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka tožena stranka v nadaljevanju ugotavlja, da tožnik ni navedel nobenih novih dejstev in dokazov, ki bi se pojavili po izdaji odločbe o prošnji za mednarodno zaščito. Tožnik je obsodbo na 20 let zaporne kazni prvič omenil ob podaji tretje prošnje, ob podaji prve in druge prošnje je omenjal le ekonomske razloge. Tudi sodbe, na katero se sklicuje, še ni predložil. Tožena stranka je tako o razlogih, s katerimi je tožnik utemeljeval zahtevek, že odločala; tožnik v zahtevku ni izpostavil ničesar novega.

6.Glede ponovne prošnje ZMZ-1 določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena, vloži tako (ponovno) prošnjo le, če prej vloži zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

7.Med strankama v tej zadevi ni sporno, da je bila tretja tožnikova prošnja za mednarodno zaščito z odločbo tožene stranke z dne 12. 2. 2024 zavrnjena kot očitno neutemeljena. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik 26. 4. 2024 ponovno prosil za azil v Republiki Sloveniji, kar je tožena stranka obravnavala kot prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji vložen 14. 5. 2024. Pri podaji zahtevka je navedel, da so njegovi razlogi isti, kot jih je navedel že ob oddaji druge prošnje, in sicer, da je Alžirijo zapustil, ker mu je bila tam izrečena 20 letna zaporna kazen.

8.Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovila, da tožnikove navedbe, podane v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, o kazenski obsodbi in izreku (nesorazmerne) kazni 2o let zapora, kot razlogu za odhod iz izvorne države, ne predstavljajo novih dejstev, ki bi nastala šele po izdaji predhodne odločitve, niti dejstev, ki so obstajala že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. Nasprotno, tožnik je dejstvo, da je iz Alžirije pobegnil, ker je bil obsojen na nesorazmerno visoko, 20 letno zaporno kazen, navajal že v postopku obravnave njegove tretje prošnje za priznanje mednarodne zaščite, in sicer tako v prošnji z dne 21. 11. 2023, kot tudi na osebnem razgovoru 12. 12. 2023. O teh dejstvih oz. razlogu za priznanje mednarodne zaščite je tožena stranka odločila z odločbo z dne 12. 2. 2024, s katero je bila tožnikova prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrnjena kot očitno neutemeljena. Tožena stranka je v omenjeni odločbi med drugim ugotovila, da izogibanje zaporni kazni ne utemeljuje priznanja mednarodne zaščite.

9.Glede na zgoraj navedeno ni mogoče zaključiti, da so s tem, ko je tožnik v zahtevku z dne 14. 5. 2024 kot razlog za priznanje mednarodne zaščite (ponovno) navajal kazensko obsodbo na nesorazmerno visoko, 20 letno, zaporno kazen v Alžiriji, izpolnjeni pogoji, ki jih za ugoditev zahtevku predpisuje 64. člen ZMZ-1.

10.Tožnik je sicer navedbe, podane v zahtevku z dne 14. 5. 2024, v tožbi dopolnil z izrecnimi navedbami, da bi mu v primeru vrnitve v izvorno državo z izvršitvijo kazenske sankcije nastala resna škoda, saj bi bil zaradi razmer v alžirskih zaporih žrtev nehumanega in ponižujočega ravnanja. Sodišče primarno ugotavlja, da ima tožena stranka prav, ko v odgovoru na tožbo smiselno opozarja, da je tožnik omenjene trditve podal šele v tožbi oz. da jih ni uveljavljal v predhodnem postopku, v katerem je tožena stranka odločala o njegovem zahtevku z dne 14. 5. 2024.

11.V skladu z 52. členom ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oz. navesti v postopku izdaje upravnega akta.

12.Sodišče upoštevaje vsebino citirane zakonske določbe ugotavlja, da pogoji iz 52. člena ZUS-1 niso izpolnjeni. Tožnik bi namreč že v postopku obravnave zahtevka lahko navedel, da bi mu (tudi) z izvršitvijo sodbe v alžirskem zaporu, zaradi tamkajšnjih (domnevno nehumanih) razmer, nastala resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1, pa tega ni storil. Ob tem tudi ni izkazal, da omenjenih dejstev iz upravičenih razlogov v postopku izdaje izpodbijanega sklepa ni mogel navesti. Glede na to sodišče teh navedb ni vsebinsko presojalo.

13.Ne glede na predhodno navedeno pa sodišče poudarja, da tudi če bi tožena stranka v postopku izdaje izpodbijanega akta smiselno štela, da tožnik s tem, ko je navedel, da zahtevek vlaga iz razloga, ker je bil v Alžiriji obsojen na visoko zaporno kazen, zatrjuje tudi resno škodo, ki bi mu nastala, če bi prišlo do izvršitve kazni v alžirskih zaporih (kot dodaten razlog za priznanje mednarodne zaščite), te navedbe ne bi izpolnjevale zahtev iz 64. člena ZMZ-1. Iz v tožbi navedenih mednarodnih poročil namreč izhaja, da ne gre za dejstva, ki bi nastala šele po izdaji odločitve o prošnji tožnika za mednarodno zaščito (o čemer je bilo odločeno z odločbo z dne 12. 2. 2024), ampak za dejstva, ki so obstajala že v času odločanja o tretji tožnikovi prošnji, vendar pa tožnik ni izkazal, da jih ni mogel uveljavljati brez svoje krivde (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

14.Prav ima tožena stranka, ko trdi, da je trditveno in dokazno breme prosilca v postopku odločanja o naknadni prošnji za mednarodno zaščito zaostreno - prosilec mora sam navesti nova dejstva oziroma predložiti nove dokaze, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito je namreč v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje o že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev. Dolžnost prosilca, da sam navede nova dejstva in dokaze temelji na tem, da posameznik pozna okoliščine, ki so nastale po pravnomočnem zaključku prejšnjega postopka odločanja o mednarodni zaščiti, zaradi katerih se ne želi vrniti v izvorno državo. Po izpolnitvi tega trditvenega in dokaznega bremena pa se šele lahko vzpostavi dolžnost upravnega organa po postavljanju konkretnejših vprašanj za morebitno razjasnitev ali nadaljnjo konkretizacijo zatrjevanih okoliščin.

15.V zvezi s tem v konkretni zadevi ni mogoče spregledati, da tožnik ves čas napoveduje, a ne predloži nobenega dokaza o tem, da je bil v Alžiriji res pravnomočno obsojen zaradi ponarejanja denarja; da mu je bila za to kaznivo dejanje izrečena kazen 20 let zapora, ki bo v primeru, če bi bil v izvorno državo vrnjen, izvršena.

16.Ker je sodišče iz vseh zgoraj navedenih razlogov ugotovilo, da je odločitev tožene stranke z dne 16. 5. 2024 zakonita in pravilna, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

-------------------------------

1Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.

Zveza

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 64, 65

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.