Jedro

Glede na čas ugotovljene nove bolezni (1998) in datum vložitve tožnikove zahteve (1998) tožnikove zahteve ni mogoče obravnavati po določbi 2. odstavka 121. člena ZVojI, temveč z uporabo določbe 1. odstavka 96. člena istega zakona. Rok za vložitev zahteve je v tožnikovem primeru začel teči takrat, ko je bila ugotovljena bolezen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 148/99-6 z dne 23.4.2002 se tako spremeni, da se tožbi ugodi, odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije z dne 6.4.1999 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 6.4.1999. Iz predloženih spisov izhaja, da je bil tožniku na podlagi vloge z dne 10.4.1991, kot pripadniku teritorialne obrambe, ranjenemu 2.7.1991, z odločbo Občine S.G., Oddelka za občo upravo in družbene dejavnosti z dne 4.10.1991 priznan status vojaškega vojnega invalida VII. skupine s 50 % vojaško invalidnostjo in določena osebna invalidnina VII. skupine. Takratni drugostopni upravni organ (Ministrstvo za borce in vojaške invalide) je z odločbo z dne 31.1.1992 citirano odločbo v revizijskem postopku odpravil in od 1.8.1991 dalje tožniku priznal trajen status vojaškega vojnega invalida VIII. skupine zaradi 40 % vojaške invalidnosti in odločil o pravici do osebne invalidnine.

Tožnik je dne 16.11.1998 vložil zahtevo za priznanje višjega odstotka invalidnosti z utemeljitvijo, da se mu je zdravstveno stanje poslabšalo, zaradi česar je pod stalno zdravniško kontrolo že od leta 1994. Upravna enota S.G. je z odločbo z dne 23.12.1998 tožniku priznala začasen status vojnega invalida VII. skupine zaradi 50 % vojaške invalidnosti. Pri tem je upoštevala dosedanje okvare zdravja, dodatno pa še posttravmatsko stresno motnjo. Odločila je tudi, da se s to odločbo nadomesti odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 13.1.1992. Tožnik se je 6.1.1999 pritožil. Tožena stranka je v pritožbenem postopku in v postopku revizije navedeno odločbo odpravila in odločila, da gre tožniku še naprej status vojaškega vojnega invalida VIII. skupine s 40 % invalidnostjo in pravico do invalidnine VIII. skupine. Svojo odločitev je utemeljila s tem, da posttravmatske stresne motnje, ki se je pri tožniku pojavila leta 1998 ni mogoče upoštevati, saj je bil zahtevek vložen 16.11.1998, dveletni rok iz 2. odstavka 121. člena Zakona o vojnih invalidih, ki je tekel od 1.1.1996 pa se je že iztekel. Tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da je tožnikov zahtevek vložen prepozno. Tožnik je vložil zahtevo za priznanje višjega odstotka invalidnosti zaradi posledic dogodkov ob agresiji na Republiko Slovenijo v letu 1991, ko je bil ranjen. Po določbi 1. odstavka 96. člena Zakona o vojnih invalidih (ZVojI) se zahteva za priznanje statusa vojnega invalida na podlagi okvare zdravja, ki je nastala zaradi bolezni, lahko vloži najkasneje v petih letih po domnevnem nastanku bolezni. Ker je tožnik zamudil petletni prekluzivni rok, njegove zahteve tudi po določbi 121. člena istega zakona, ni mogoče šteti za pravočasno.

Tožnik v pritožbi opozarja za določbo 2. odstavka 96. člena ZVojI, ki določa, da se okvara zdravja zaradi bolezni ugotavlja na podlagi medicinske dokumentacije o zdravljenju. Ker je z medicinsko dokumentacijo nevropsihiatrične ambulante v S.G. leta 1996 ugotovljena bolezen posttravmatska stresna motnja po travmi v letu 1991, smatra, da je njegov zahtevek utemeljen. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča sta tožena stranka in sodišče prve stopnje v zadevi napačno uporabila določbe ZVojI.

Tožnik je vložil zahtevek za priznanje višjega odstotka invalidnosti zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja dne 16.11.1998. Tako organ prve stopnje kot tožena stranka sta na podlagi nevropsihiatričnega izvida ugotovila, da se je pri tožniku v letu 1998 kot bolezen pojavila posttravmatska stresna motnja. Ob takšnem dejanskem stanju po presoji pritožbenega sodišča tožnikove zahteve ni mogoče obravnavati po določbi 2. odstavka 121. člena ZVojI (ker ta določba ne ureja tožnikovega primera), temveč po določbi 93. člena ZVojI in ob uporabi 1. odstavka 96. člena ZVojI. Glede na datum vložitve tožnikove zahteve (leto 1998) in čas ugotovljene nove bolezni (leto 1998), je nepravilna presoja, da je potekel petletni rok, zaradi česar naj bi bila tožnikova zahteva prepozno vložena. Tožena stranka je zato nepravilno uporabila določbe ZVojI, ko je z navedenimi razlogi odpravila ugodno odločbo organa prve stopnje in v revizijskem postopku zavrnila tožnikov zahtevek. Rok v tožnikovem primeru namreč ni začel teči že leta 1991 temveč leta 1998, ko je bila ugotovljena bolezen (posttravmatski stresni sindrom) z zdravniško dokumentacijo. To pa pomeni, da je bila tožnikova tožba zoper takšno odločbo tožene stranke utemeljena. Sodišče prve stopnje, ki je pri svoji presoji prav tako napačno uporabilo določbe ZVojI in enako štelo tožnikov zahtevek za prepozno vložen, ni imelo podlage, da je tožbo zavrnilo s sklicevanjem na določbo 1. odstavka 59. člena ZUS. Po tej določbi se tožba zavrne kot neutemeljena, če sodišče ugotovi, da je bil postopek pred izdajo upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je tožnikovi tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke. Tožena stranka bo morala o zadevi ponovno odločiti, pri tem pa je vezana na pravno mnenje, izraženo v tej sodbi.