Jedro

Roditeljsko pravico, v katero spada tudi zakonsko zastopanje, ko živita starša ločeno, izvršuje tisti izmed njiju, pri katerem mladoletni otrok živi.

Izrek

1. Tožba vložena v imenu ml. M.Š.-Š. se zavrže. 2. Tožba D.I.-Š. se zavrne. 3. Tožeča stranka se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Centra za socialno delo z dne 10.2.1995 v 1. in 2. točki I. dela izreka in v zadevi odločila:

1. Vsako drugo soboto na štirinajst dni in to od 9.35, ko oče prevzame hčerko od matere na stanovanju matere, do 17.00, ko oče pripelje hčerko nazaj k materi na stanovanje matere in to za obdobje šestih tako določenih stikov.

2. Po šestih izvršenih stikih iz prejšnje točke pa stiki potekajo na naslednji način: - trije vikendi na leto in to prvi vikend v aprilu, prvi vikend v juniju in prvi vikend v decembru od petka od 17.00, ko oče prevzame hčerko od matere na stanovanju matere, do nedelje do 18.30, ko oče pripelje hčerko nazaj k materi na stanovanje matere, - en teden poletnih počitnic in to prvi teden v avgustu od petka od 17.00, ko oče prevzame hčerko od matere na stanovanju matere, do naslednjega petka do 18.30, ko oče pripelje hčerko nazaj k materi na stanovanje matere.

Mati ml. M.Š.Š., D.Š. je dolžna omogočiti tako določene stike med očetom in hčerko.

V ostalem je tožena stranka potrdila odločbo prvostopnega organa.

Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je štela za utemeljeno pritožbeno navedbo, da je izrek prvostopne odločbe nejasen, ker s pojmom "železniška postaja v ..." ni določno navedeno, kje naj bi potekala prevzem in predaja ml. M. ob stiku z očetom. Zato je tožena stranka to pomanjkljivost odpravila tako, da je prvostopno odločbo v tem delu odpravila in sama rešila stvar. Ob tem je sledila koristim otroka, da se prevzem in predaja otroka opravita v stanovanju matere. Otrok ob vsakokratnem ponovnem srečanju z očetom in navezovanju stikov z njim potrebuje oporo in spodbudo zanj znane osebe, to pa je mati, s katero ml. M. preživi večino časa. Tožena stranka še ugotavlja, da iz spisovne dokumentacije ni zaslediti, da se mati stikom med očetom in hčerko protivi, pač pa nasprotno, še sama predlaga poglobitev čustvenega neposrednega stika med očetom in hčerko, kakršno je tudi mnenje strokovne komisije. Torej več stikov, kakor jih oče uveljavlja z zahtevkom v postopku. Pritožbo ml. M.Š.Š., katero je v njenem imenu vložil D.I.Š., je tožena stranka zavrgla, ker jo je vložila neupravičena oseba (114. člen ZZZDR).

Tožnik v upravnem sporu izpodbija odločbo tožene stranke, ker ta ni postopala po pravilih postopka, ker ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, prekoračen pa je bil tudi namen in obseg prostega preudarka. Pritožbe ml. M. tožena stranka ne bi smela zavreči. V tej upravni stvari je zakoniti zastopnik ml. M. njen oče, saj se oče (tožnik) in mati ml. M. o obsegu in načinu osebnih stikov nista sporazumela (tožniku pa tudi ni bila odvzeta roditeljska pravica oziroma ni bil o tem izdan ustrezen pravni akt skrbstvenih organov). Navaja še, da bi tožena stranka morala upoštevati oddaljenost med krajem, kjer živi tožnik, in krajem, kjer živi ml. M.in njena mati, porabo časa glede same realizacije osebnih stikov, upoštevati okoliščine in dejstvo, da je tožnik še vedno brezposeln, da si intenzivno išče službo, da nima lastnega prevoznega sredstva in je zato vezan na javni promet. Glede na navedeno bi bilo izpodbijano odločbo težko uresničiti, saj bi z ml. M. prišla na očetov dom šele ob 23.00 uri, kar ne bi bilo v korist ne tožniku ne ml. M. Predlaga, da sodišče odloči, da imata tožnik in ml. M. pravico do osebnih stikov, ki potekajo na naslednji način: tri vikende na leto in to prvi vikend v mesecu aprilu, prvi vikend v mesecu juniju in prvi vikend v mesecu decembru od petka od 18.00, ko oče prevzame hčerko od matere na stanovanju očeta, do nedelje do 18.10, ko oče pripelje hčerko nazaj k materi na njeno stanovanje; en teden poletnih počitnic in to prvi teden v mesecu avgustu od petka od 18.00, ko oče prevzame hčerko od matere na stanovanju očeta, do naslednjega petka do 18.10, ko oče pripelje hčerko nazaj k materi na njeno stanovanje. Mati ml. M. je dolžna omogočiti tako določene osebne stike med očetom in hčerko. Predlaga še, da ga sodišče oprosti plačila sodnih stroškov, ker bi bilo s plačilom le-teh ogroženo njegovo preživljanje in preživljanje njegove hčerke.

I. Tožbo vloženo v imenu ml. M.Š.Š. je moralo sodišče zavreči. Tožnikovo tožbo vloženo v imenu ml. M.Š.Š., v kateri tožnik izrecno vztraja, da je kot njen oče tudi njen zakoniti zastopnik, sodišče zaradi neprimernosti ni moglo obravnavati. V stvari namreč ni sporno, da starša živita ločeno in da ml. M. živi pri materi. Tako mati že po samem Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR (Uradni list SRS, št. 14/89, p.b.) izvršuje zanjo roditeljsko pravico, v katero spada tudi zakonito zastopanje (114. člen). Zato je sodišče tožbo vloženo v imenu ml. M. zavrglo kot neprimerno.

II. Tožba D.I.Š. pa je neutemeljena.

Po določbi 106. člena ZZZDR ima tisti od staršev, ki ne živi skupaj z otrokom, pravico do osebnih stikov z njim, razen če center za socialno delo glede na koristi otroka ne odloči drugače. Tisti od staršev, pri katerem otrok živi, je dolžan omogočiti stike.

Po vpogledu v spisno dokumentacijo je sodišče presodilo, da je upravni organ v postopku ravnal v skladu s pravili postopka, in sodišče tudi nima pomislekov v pravilno ugotovitev dejanskega stanja, na kar se med drugim nanaša tudi tožnikov tožbeni očitek. Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je obseg in pravica do osebnih stikov z otrokom, samostojna pravica starša, ki ne živi skupaj z otrokom, kakor tudi samostojna pravica otroka, do rednih stikov z obema roditeljema. Obseg in način pravice do stikov pa je pogojen s koristmi otroka. Tožnik ugovarja predvsem kraju in času prevzema in predaje ml. M. v stikih z očetom in se pri tem sklicuje na oddaljenost in porabo časa, okoliščino, da je še vedno brezposeln, da nima lastnega prevoznega sredstva in da je zato vezan na javni promet. Tovrstne tožnikove navedbe ne morejo vplivati na odločitev o stvari, saj okoliščine, na katere se tožnik sklicuje, niso takega značaja, da bi lahko utemeljeno ovirale z odločbo določene stike med tožnikom in njegovo ml. hčerko, kot to pravilno ugotavlja že tožena stranka v izpodbijani odločbi. Upravni organ je določil kraj in prevzem ml. M. za stike z očetom na podlagi mnenja strokovne komisije, da bi deklica na ta način pridobila občutek varnosti, kar je predpogoj, da lahko preživi z očetom daljši čas izven okolja, ki ga je vajena, saj večino časa skrbi za deklico mati. Sodišče se tudi v celoti strinja s stališčem tožene stranke, da je pravica do stikov, tako po ZZZDR kot tudi Konvenciji o otrokovih pravicah (3. točka 9. člena), v svojem bistvu neomejena, v obeh primerih pa jo načelno omejujejo zgolj in samo koristi otroka. Ko se z odločbo določijo stiki med roditeljem in otrokom, gre vsekakor za omejitev te pravice. Vendar pa je njen osnovni namen vzpostaviti, poglabljati in negovati čustveno pripadnost med otrokom in roditeljem, s katerim le-ta ne živi, ne glede na to ali se roditelja otroka med seboj razumeta ali ne. Tožnik v tožbi ne trdi, da bi mati ml. M. nasprotovala oziroma onemogočala stike med očetom in hčerko, oziroma tožena stranka navaja, to pa potrjujejo tudi podatki v spisih, da mati celo sama predlaga poglobitev čustvenega neposrednega stika med očetom in hčerko. Glede na navedeno, je sodišče mnenja, da je tožena stranka v tem primeru odločila v skladu z določbami predpisov, na katere se pravilno sklicuje in tudi v korist ml. otroka tako, da bi se ti stiki z očetom izražali predvsem v njunem aktivnem odnosu na čustveni ravni. Po mnenju sodišča pa je pri tem bistvenega pomena dejstvo, da ml. M. ob vsakokratnem ponovnem srečanju z očetom in navezovanju stikov z njim, potrebuje oporo in spodbudo zanjo znane osebe, torej matere, s katero živi. Glede na navedeno sodišče zavrača tožnikov očitek, da je tožena stranka prekoračila namen in obseg prostega preudarka, saj v navedeni stvari tožena stranka ni odločala po prostem preudarku, ampak na podlagi 105. člena ZZZDR. V zvezi z tožbenim ugovorom, da tožena stranka ne bi smela zavreči pritožbe ml. M., pa je sodišče mnenja, da je tožena stranka pravilno odločila in se pri tem tudi pravilno sklicuje na razloge, zaradi katerih je tudi sodišče tožnikovo tožbo, vloženo v imenu ml. M., zavrglo.

III. Sodišče je v zvezi s tožnikovim predlogom, da ga oprosti plačila sodnih taks (predložil je potrdilo, da je nezaposlen in prijavljen pri zavodu za zaposlovanje) presodilo, da je predlog utemeljen.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo tožnika na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS), tožbo, vloženo v imenu ml. M., pa zavrglo na podlagi 2. odstavka 29. člena ZUS, ki ga je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).