Jedro

Splošni pogoji določajo, v katerih primerih zavarovanec in sozavarovane osebe izgubijo svoje pravice iz zavarovanja, a omogočajo tudi, da zavarovanec oziroma sozavarovana oseba dokažeta, da nista kriva za obstoj okoliščin, ki pomenijo izgubo zavarovalnih pravic.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi z dne 3. 2. 2010, opr. št. VL 5203/2010, ostane v veljavi v prvem odstavku izreka glede plačila 5.845,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2009 do plačila ter v tretjem in četrtem odstavku, v preostalem pa ga je razveljavilo (za plačilo 1.045,50 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi). Toženki je še naložilo, da tožeči stranki povrne 256,72 EUR pravdnih stroškov.

2. Sodbo pravočasno izpodbijata obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del in kot bistveno navaja, da ne drži ugotovitev sodišča, da ni v celoti izkazala višine zahtevka, saj višina med strankama nikdar ni bila sporna, tožnica pa višini vtoževanega zneska ni nikdar substancirano nasprotovala. Navaja, da je v prvi pripravljalni vlogi navedla, da poleg izplačanega zneska terja tudi zamudne obresti, vse pa je tudi izkazala z listinami. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega dela sodbe.

4. Toženka se v svoji pritožbi najprej spušča v to, ali je listina, na podlagi katere je izvršilno sodišče izdalo sklep o izvršbi, verodostojna ali ne. Nato graja odločitev sodišča glede ne-zastaranja terjatve tožeče stranke. Kot bistveno pa navaja, da ji sodišče smiselno očita kršitev splošnih pogojev (2. točka prvi odstavek 3. člena), saj naj bi izročila osebno vozilo osebi, ki za to ni imela vozniškega dovoljenja, sodišče pa ni pojasnilo, za kakšno pogodbeno kršitev naj bi šlo. Tudi sicer toženki ni mogoče očitati nobene krivde. Sodišče je tudi spregledalo nesporno dejstvo, da sta bila toženka in M. D. prijatelja ter da je on vseskozi imel avtomobile in se z njimi vozil, kar je bilo vsem znano, kljub temu da ni imel vozniškega dovoljenja. Navaja še, da je referent, ki sta mu toženka in M. D. ob sklepanju povedala za specifično situacijo, toženke ni opozoril na določila splošnih pogojev. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

5. Nobena pravdna stranka na vročeno pritožbo nasprotne stranke ni odgovorila.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče uvodoma zavrača toženkine navedbe glede vprašanja verodostojnosti listine, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi. S trenutkom, ko je bilo njenemu ugovoru ugodeno ter je bila tožeča stranka z zahtevkom zoper njo napotena na pravdo (zoper M. D., ki ugovora ni vložil, je sklep o izvršbi pravnomočen), je listina izgubila pomen, ki ga je imela v izvršilnem postopku ter ima le še naravo dokazne listine v tem postopku, te pa ji ni mogoče odreči. O tem vprašanju obstoji enotna in obširna sodna praksa (1).

8. Neutemeljena je tudi toženkina pritožbena graja, s katero skuša izpodbiti pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek ni zastaral. Ustaljena sodna praksa je namreč, da začne zastaralni rok za regresno terjatev zavarovalnice teči z izplačilom odškodnine tretjemu oškodovancu (2). V konkretnem primeru zastaralni rok ni iztekel, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

9. Tožeča stranka utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dela njenega zahtevka zaradi domnevno nezadostne specifikacije višine vtoževane terjatve. Tožeča stranka je zatrdila, da je oškodovani družbi izplačala 6.145,30 EUR (list. št. 35), za svojo trditev pa je predložila tudi dokaz (priloga A 7), iz katerega so jasno razvidne vse postavke materialne škode, skupni znesek pa je enak vtoževanemu. Poleg tega je v podkrepitev svojih navedb predložila še AO obračun (priloga A 11) in nalog za izplačilo (priloga A 2), kjer je naveden taisti znesek. Zgolj zato, ker je v pozivu toženki k plačilu regresa naveden znesek 5.845,30 EUR (priloga A 15), sodišče zahtevka nad tem zneskom ne bi smelo zavrniti na način, kot je to storilo. Očitek, da tožeča stranka ni pojasnila, kaj predstavlja razlika med zneskoma, ni korekten, kot pravilno opozarja pritožnica, saj toženka višini zahtevka (niti pavšalno) ni nikdar nasprotovala (214. člen ZPP). Če je sodišče prve stopnje že opazilo razliko in je menilo, da gre za nasprotje med trditvami in dokazi ter med dokazi samimi, bi moralo skušati to s tožečo stranko razčistiti v okviru materialnopravdnega vodstva, kot pravilno navaja pritožnica. Ker tega ni storilo in je del tožbenega zahtevka zavrnilo, je očitek o kršitvah določb ZPP utemeljen, zato je pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodilo in sodbo v zavrnilnem delu razveljavilo na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP, saj samo ne more odpraviti te kršitve.

10. Utemeljena pa tudi toženkina pritožba zoper ugodilni del odločitve sodišča prve stopnje. Toženka je vseskozi zatrjevala, da ni izgubila zavarovalnih pravic, saj ni kršila zavarovalne pogodbe. Med strankama je nesporno, da sama ni bila voznica vozila, bila pa je lastnica in po zavarovalni pogodbi tudi zavarovalec in zavarovanec. Nesporno je tudi, da je bil voznik M. D., ki je povzročil škodo tretjemu oškodovancu, v trenutku vožnje pod vplivom alkohola in brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je s svojo odločitvijo toženko solidarno zavezalo k plačilu z enostavno ugotovitvijo, da je izgubila zavarovalne pravice, „ker se ni, kot je mogoče razbrati iz njene izpovedbe, pred izročitvijo vozila sploh prepričala, ali je voznik sploh imel veljavno vozniško dovoljenje“. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev sprejelo, ne da bi izčrpalo vse trditve toženke, kot ta pravilno opozarja v pritožbi, pri tem pa ni pravilno upoštevalo možnosti ekskulpacije, kot jo predvidevajo Splošni pogoji.

11. V 2. in 3. točki prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, ki so priloga med strankama sklenjene zavarovalne pogodbe (priloga A 4 in A 5), izhaja, da zavarovanec in sozavarovane osebe izgubijo svoje pravice iz zavarovanja, če vozilo upravlja oseba brez ustreznega vozniškega dovoljenja ali če ima voznik vozila v organizmu več alkohola, kot to dovoljuje veljavni ZVCP. Toda splošni pogoji v drugem odstavku 3. člena določajo tudi, da do izgube pravic ne pride če zavarovanec oziroma sozavarovana oseba dokažeta, da nista kriva za obstoj okoliščin iz 1. do 6. točke prvega odstavka tega člena.

12. Toženka je trdila in dokazovala, da sama ni izgubila zavarovalnih pravic. Zatrjevala je specifično dejansko stanje, in sicer, da je bila skleniteljica zavarovanja zgolj zato, da je formalno ostala lastnica vozila in si na ta način „zavarovala svojo terjatev“ do voznika M. D., ki mu je posodila določen denarni znesek za nakup vozila. Trdila je tudi, da je od sklenitve zavarovalne pogodbe vozilo vseskozi uporabljal zgolj M. D., kar sta referentu tožeče stranke ob sklenitvi pogodbe tudi povedala. Zgolj zato, ker toženka, kot je sodišče prve stopnje razbralo iz njene izpovedbe, ob sklepanju zavarovalne pogodbe ni preverila, ali ima M. D. vozniško dovoljenje, ni mogoče zaključiti, da ni uspela dokazati, da je do nastopa okoliščin, ki predpostavljajo izgubo zavarovalnih pravic, prišlo brez njene krivde. Ob tem predvsem ni mogoče mimo dejstva, da je do prometne nezgode prišlo več mesecev po sklenitvi zavarovalne pogodbe, toženka pa je trdila, da je vozilo od sklenitve zavarovalne pogodbe dalje uporabljal le M. D. 13. Najprej glede očitka, da je voznik vozil brez ustreznega vozniškega dovoljenja in ga, kot je razbrati iz trditvenega gradiva strank, ni imel že takrat, ko sta tožeča stranka in toženka sklepali zavarovalno pogodbo. Če je toženka vedela, da M. D. nima vozniškega dovoljenja, pa je zavarovalno pogodbo kljub temu sklenila, potem je zavarovalne pravice nedvomno izgubila, saj je vedoma podpisala zavarovalno pogodbo (in sprejela splošne pogoje kot njen sestavni del) s tako vsebino. Toda toženka trdi (in s tem se sodišče prve stopnje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ni ukvarjalo), da ni vedela niti ni mogla vedeti, da M. D. nima vozniškega dovoljena. Celo več, trdi, da je mislila, da ga ima, ker se je vedno vozil z avtomobilom in se je tudi na dan, ko je s tožečo stranko sklepala zavarovalno pogodbo, tudi pripeljal z avtomobilom. O tem je tudi izpovedovala, vendar sodišče njene izpovedbe v tem delu ni ocenilo. Zmotno je namreč menilo, da, ker ni niti preverila, ali vozniško dovoljenje ima, ni pokazala dovolj visoke skrbnosti. Tako stališče je prestrogo. Če bi namreč preverila in bi ji M. D. svojo vozniško dovoljenje pokazal, bi ga ta lahko v šestih mesecih, ko je prišlo do nezgode, izgubil, v takem primeru pa toženka zagotovo ne bi izgubila zavarovalnih pravic. Za pravilno odločitev v tej pravdni zadevi je torej ključno, da sodišče prve stopnje presodi, ali je toženka vedela oziroma bi mogla vedeti, da je M. D. brez vozniškega dovoljenja, pa mu je kljub temu zaupala svoje vozilo. Le v takem primeru je toženka namreč izgubila zavarovalne pravice.

14. In še o alkoholiziranosti voznika in izgubi zavarovalnih pravic toženke. Iz trditvenega gradiva pravdnih strank ni razbrati, da bi bil M. D. ob sklepanju pogodbe alkoholiziran. Prav tako ni trditev, da bi bil M. D. alkoholik ali večkratni povratnik v smislu vožnje pod vplivom alkohola. Razlaga, da bi toženka (avtomatično) izgubila zavarovalne pravice zato, ker je M. D. šest mesecev kasneje vozil pod vplivom alkohola, bi po oceni pritožbenega sodišča nasprotovala drugemu odstavku 121. člena OZ. Toženka je trdila, da je od sklenitve zavarovalne pogodbe dalje avto uporabljal izključno M. D., zato bi moralo sodišče toženko zaslišati tudi o njene poznavanju okoliščin konkretnega dne. Če namreč ni vedela niti ni bila dolžna vedeti, da je/bo M. D. vozil njeno vozilo v alkoholiziranem stanju, potem ji krivde pri nastanku te okoliščine, za katero splošni pogoji predvidevajo izgubo zavarovalnih pravic, ni mogoče očitati.

15. Glede na navedeno toženka sodišču utemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava, ki je pripeljala tudi do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo skladno s 355. členom ZPP razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj sodišče prve stopnje ravna v nakazani smeri, nato pa znova odloči o tožbenem zahtevku.

(1) Glej npr. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 13. 9. 2006, opr. št. I Cp 256/2006 in številne druge.

(2) Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu z dne 22. 11. 2012, opr. št. II Dor 315/2012.