Jedro

Tožena stranka je ugotovila, da je bil stranski intervenient v času od 15. 12. 2021 do 14. 2. 2022 za drugo ustrezno delo upoštevaje odločbo ZPIZ, začasno nezmožen, in sicer zaradi poškodbe izven dela.

Ker je bila stranskemu intervenientu priznana pravica do dela na drugem delu, mu s tem v zvezi pripada tudi pravica do delnega nadomestila, če so za to izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Riziko izplačevanja tega nadomestila je prešel na ZPIZ, s tem da je izplačevanje tega nadomestila odvisno od ravnanja delodajalca, ki mora upoštevati tako odločbo ZPIZ-a kot tudi predpise, ki urejajo zaposlovanje invalidov.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Stroški stranskega intervenienta bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 5. 1. 2022 in št. ... z dne 16. 12. 2021 ter da se ugotovi, da je zavarovanec A. A. od 15. 12. 2021 do 14. 2. 2022 zaradi poškodbe izven dela začasno nezmožen za delo za polni delovni čas 8 ur dnevno, 40 ur tedensko. Sodišče je nadalje odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da ima sodba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. Podana je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1. V nadaljevanju tožeča stranka navaja, da je stranski intervenient zaposlen na delovnem mestu upravljalec strojev in naprav II za polni delovni čas. Od 20. 11. 2017 dalje je zaradi poškodbe začasno zadržan od dela. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je dne 14. 6. 2021 izdal odločbo št. ..., iz katere izhaja, da se stranski intervenient razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do dela na drugem delu, z zgornjima okončinama do 60 stopinj odročitve in predročitve v ramenih ter z dvigovanjem in prenašanjem bremen le do 5 kg, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, od 26. 1. 2021 dalje. Na podlagi navedene odločbe bi tožeča stranka morala delavcu (stranskemu intervenientu) zagotoviti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu. Tožeča stranka pa ustreznega delovnega mesta stranskemu intervenientu ne more zagotoviti. Tako je kljub odločbi ZPIZ stranski intervenient še vedno ostal zaposlen in zavarovan za polni delovni čas. Delnega nadomestila za invalidnost pa ne prejema. Do tega nadomestila tudi ni upravičen, saj nove pogodbe o zaposlitvi pri tožeči stranki ni podpisal, to pa iz razloga, ker mu le-ta ni mogla zagotoviti zaposlitve, ki bi ustrezala njegovi preostali delovni zmožnosti. Ker je ostal zaposlen za polni delovni čas 8 ur dnevno, 40 ur tedensko, po prepričanju tožeče stranke v tem obsegu znaša tudi njegova začasna nezmožnost za delo. Glede na navedeno je potrebno ugotoviti, da tožnik ni sposoben opravljati svojega, to je konkretnega dela na delovnem mestu, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Navedeno po oceni tožeče stranke potrjuje tudi 33. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki določa, da ima zavarovanec, ki dela skrajšan delovni čas, za čas zadržanosti od dela, pravico do nadomestila. Po mnenju tožeče stranke bi torej tožena stranka morala upoštevati, koliko dejansko znaša delovna obveznost po pogodbi o zaposlitvi, ne pa zgolj tega, da je bila stranskemu intervenientu dodeljena pravica do dela s skrajšanim delovnim časom. Teh argumentov pa prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo. Če bi torej veljalo, da se delovna zmožnost ugotavlja glede na odločbo ZPIZ in ne na delovno obveznost po pogodbi o zaposlitvi, bi bilo sklicevanje prvostopenjskega sodišča na neizpolnitev obveznosti tožeče stranke po odločbi ZPIZ, nepotrebno. Razen tega tožeča stranka izpostavlja, da je zmotno tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da je realizacija odločitve ZPIZ za tožečo stranko po zakonu obvezna. Obstaja namreč možnost, da delodajalec iz objektivnih razlogov ne more zagotoviti dela pod pogoji, kot izhajajo iz odločitve ZPIZ, zato obveznost delodajalca ne more biti absolutna. Možnost zaposlitve na drugem delovnem mestu niti ni predmet odločanja v tem postopku. Sodišče prve stopnje s tem v zvezi tudi ni ugotavljalo dejstev ali izvajalo dokazov. Prav tako ni predmet tega postopka ugotavljanje sodišča, ali je tožeča stranka začela oziroma izvedla ustrezen postopek za ugotavljanje, ali res objektivno ne more zagotoviti stranskemu intervenientu ustreznega dela. Za ta postopek je bistveno, da se sodišče opredeli do tega, kaj je v konkretnem primeru podlaga za ugotovitev nezmožnosti za delo – obstoječa pogodba o zaposlitvi ali odločba ZPIZ, saj druge ustrezne zaposlitve pri tožeči stranki stranskemu intervenientu iz objektivnih razlogov ni mogoče zagotoviti. Odločitev sodišča prve stopnje naj bi bila tudi v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča2. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožbo je vložil tudi stranski intervenient. V pritožbi navaja, da ker tožeča stranka ni uspela s svojim zahtevkom, mora povrniti stroške zastopanja toženi stranki in stranskemu intervenientu. Sodišče naj zato v tem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ker se sodišče do tega ni opredelilo, je podana tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v izpodbijani sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v stroškovnem delu spremeni tako, da mora tožeča stranka stranskemu intervenientu in toženi stranki povrniti stroške postopka oziroma podredno, da pritožbeno sodišče v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Obenem predlaga taksno oprostitev. Priglaša pa tudi pritožbene stroške.

4. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da po njenem vedenju ne tožena stranka niti stranski intervenient v postopku nista priglasila nobenih stroškov. Logična posledica tega je, da sodišče o morebitnem povračilu njunih pravdnih stroškov ni odločilo. Obenem opozarja na razliko med toženo stranko in stranskim intervenientom. Le-ta je prostovoljno vstopil v pravdo in v tem primeru mora nositi tudi stroškovni riziko. Razen tega je bila udeležba stranskega intervenienta v zadevnem postopku za izid konkretnega postopka nepomembna in nepotrebna, nepotrebni pa so bili tudi kakršnikoli stroški, ki si jih je z udeležbo v pravdi povzročil stranski intervenient. Tožeča stranka nadalje še izpostavlja, da lahko stranski intervenient v pritožbenem postopku varuje le svoj interes, ne pa tudi interesa tožene stranke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo stranskega intervenienta zavrne. Obenem priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

7. Sodišče tudi ni kršilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Odločitev sodišča prve stopnje je jasna. Izrek sodbe je razumljiv, samemu sebi ne nasprotuje, prav tako ima sodba razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni niti med seboj v nasprotju. Razlogi sodbe tudi zadoščajo standardu zadostne obrazložitve.

K pritožbi tožeče stranke

8. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 5. 1. 2022, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke vložena zoper prvostopenjsko odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 26. 12. 2021. Z navedeno prvostopenjsko odločbo je bilo odločeno, da je zavarovanec (stranski intervenient) od 15. 12. 2021 do 14. 2. 2022 začasno nezmožen za delo (poškodba izven dela). Delovna obveznost zavarovanca od izvršljivosti odločbe ZPIZ z dne 14. 6. 2021 dalje znaša 4 ure dnevno, 20 ur tedensko.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listin v spisu izhaja, da je bilo za stranskega intervenienta ugotovljeno, da je začasno nezmožen za delo (priznan bolniški stalež) za poln delovni čas zaradi poškodbe izven dela od 20. 11. 2017 dalje. Z dokončno odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 14. 6. 2020 (pravilno 14. 6. 2021) je v postopku ugotavljanja invalidnosti Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju: ZPIZ) odločil, da se zavarovanec (stranski intervenient) razvrsti v III. Kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do dela na drugem delu z zgornjima okončinama do 60 stopinj odročitve in predročitve v ramenih ter z dvigovanjem in prenašanjem bremen le do 5 kg, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno 20 ur tedensko, od 26. 1. 2021 dalje. Nadalje je odločil, da bo o pravici in višini delnega nadomestila odločeno s posebno odločbo ter da je delodajalec (tožeča stranka) dolžan zavarovancu zagotoviti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delu. Taka odločitev učinkuje s prvim dnem naslednjega meseca po izdaji odločbe (torej s 1. 7. 2021 dalje). Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je stranski intervenient zaposlen na delovnem mestu „upravljalec strojev in naprav III“. ZPIZ je v invalidskem postopku ugotovil, da tožnik za delo na navedenem delovnem mestu ni zmožen. Je pa glede na izrek navedene odločbe zmožen za drugo delo s stvarnimi razbremenitvami in pa s časovno razbremenitvijo tako, da dela po 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko. Med strankama ni sporno, da tožeča stranka kot delodajalec stranskega intervenienta, le-temu ni zagotovila pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delu.

10. V zadevi je odprto vprašanje, ali v takem primeru tožena stranka pri ugotavljanju začasne nezmožnosti za delo upošteva delo stranskega intervenienta po pogodbi o zaposlitvi ali drugo delo skladno z dokončno odločbo, ki jo je izdal ZPIZ.

11. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)3 v drugem odstavku 182. člena določa, da odločba, s katero so priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije, se izvrši, ko postane dokončna v upravnem postopku.

12. V času, ko je tožena stranka izdala prvostopenjsko odločbo (16. 12. 2021), je bila torej dokončna odločba ZPIZ z dne 14. 6. 2021 že izvršljiva. Tožena stranka jo je zato pri svoji odločitvi pravilno upoštevala.

13. Pravna podlaga za odločitev v sporni zadevi je podana v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ)4, ki v 81. in 82. členu določa pristojnost za odločanje o začasni nezmožnosti za delo. Podrobnejše določbe vsebujejo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju: Pravila)5. Tako je v 232. členu Pravil določeno, da začasna zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. Začasna nezmožnost za delo je pri zavarovancu podana takrat, ko zaradi zdravstvenega stanja ni zmožen za delo, ki ga opravlja.

14. V tej zadevi je bilo z že omenjeno dokončno odločbo ZPIZ odločeno, da stranski intervenient za delo, ki ga je opravljal „upravljalec strojev in naprav III“ ni zmožen. Tožena stranka je v tem primeru pravilno v okviru svojega postopka presojala, ali je stranski intervenient zmožen za drugo delo, kot je določeno z odločbo ZPIZ. Na enako stališče se je pritožbeno sodišče postavilo tudi v drugih zadevah6. Zavzeto je bilo stališče, da delazmožnost zavarovanca, ki so mu z dokončno odločbo ZPIZ priznane pravice na podlagi II. ali III. kategorije invalidnosti, se presoja po omejitvah iz dokončne odločbe o priznani invalidnosti II. ali III. kategorije.

15. Tožena stranka je ugotovila, da je bil stranski intervenient v času od 15. 12. 2021 do 14. 2. 2022 za drugo ustrezno delo upoštevaje odločbo ZPIZ, začasno nezmožen, in sicer zaradi poškodbe izven dela. Sodišče prve stopnje je tako odločitev potrdilo. Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje v celoti strinja.

16. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je v zadevi potrebno upoštevati, da tožeča stranka (delodajalec) še ni izvršila dokončne odločbe ZPIZ iz razloga, ker mu ni mogla zagotoviti zaposlitve, ki bi ustrezala njegovi preostali delovni zmožnosti. Da je delodajalec dolžan zagotoviti zavarovancu (stranskemu intervenientu) pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delu je bilo določeno že v odločbi ZPIZ z dne 14. 6. 2021. Če delodajalec nima drugega dela, je že sodišče prve stopnje opozorilo, da opustitev te obveznosti ne more iti ne v škodo delavcu ne v škodo toženi stranki, ki na odločitve delodajalca nimata vpliva. Nerealizacija dokončne odločbe ZPIZ torej ne more iti na breme tožene stranke. Iz stališča Vrhovnega sodišča7 izhaja, da brez priznanja pravic iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki krijejo rizik trajne okvare zdravja, oziroma dokler te pravice niso priznane v breme ZPIZ, socialne rizike okvare zdravja v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja na podlagi določb ZZVZZ in Pravil, nosi tožena stranka. Ker je bila stranskemu intervenientu priznana pravica do dela na drugem delu, mu s tem v zvezi pripada tudi pravica do delnega nadomestila, če so za to izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Riziko izplačevanja tega nadomestila je torej prešel na ZPIZ, s tem da je izplačevanje tega nadomestila odvisno od ravnanja delodajalca, ki mora upoštevati tako odločbo ZPIZ-a kot tudi predpise, ki urejajo zaposlovanje invalidov. Glede sklicevanja tožeče stranke na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 95/2011 pa je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da gre za drugačen primer od obravnavanega.

K pritožbi stranskega intervenienta

17. Stranski intervenient s pritožbo uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti tudi o povrnitvi stroškov postopka stranskemu intervenientu. Po pregledu dokumentacije v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da stranski intervenient stroškov postopka do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje sploh ni priglasil. V tem primeru ni bilo nobene pravne podlage, da bi sodišče prve stopnje odločalo o stroških stranskega intervenienta in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. ZPP namreč v tretjem odstavku 163. člena določa, da mora stranka povrnitev stroškov zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških. Take zahteve, pa kot že rečeno, stranski intervenient ni postavil. Tako tudi ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero se sklicuje tožnik.

18. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožeče stranke in pritožbo stranskega intervenienta. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sama nosi stroške pritožbe in odgovora na pritožbo stranskega intervenienta. Ker je bila stranskemu intervenientu z odločbo BPP 190/2022 z dne 23. 6. 2022 priznana brezplačna pravna pomoč za vložitev pritožbe, je pritožbeno sodišče sklenilo, da stroški pritožbe stranskega intervenienta bremenijo proračun. Glede predloga stranskega intervenienta za oprostitev plačila sodne takse, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se skladno z 71. členom ZDSS-1 v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva, sodne takse ne plačujejo.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Glej VIII Ips 95/2011 z dne 3. 9. 2012. 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami. 6 Glej Psp 659/2009 z dne 4. 2. 2010 in Psp 244/2018 z dne 24. 8. 2018 in Psp 42/2020 z dne 5. 3. 2020. 7 Glej VIII Ips 140/2010 z dne 5. 12. 2011.