Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 se nanaša na odločanje o pravici ali obveznosti, izraženi v denarni vrednosti. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici: do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih), ali pri obveznosti: plačati določen znesek. Višina davčne osnove, od katere se davek odmerja, ne predstavlja odločitve o obveznosti stranke, zato ni pravno relevantna okoliščina v smislu določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Glede na to, da revidentka ni navedla, kakšne konkretne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti uveljavlja razloga iz 1. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Maribor z dne 25. 7. 2007. Z navedeno odločbo je prvostopenjski davčni organ odločil, da se revidentki za leto 2005 dodatno odmeri: I.1 davek od dohodkov pravnih oseb od davčne osnove 55.785,00 EUR po stopnji 25 % v znesku 13.946,25 EUR in pripadajoče zamudne obresti v znesku 579,00 EUR; I.2. obresti v znesku 323,90 EUR, obračunane od razlike premalo plačanih akontacij davka od dohodkov pravnih oseb v letu 2006. Drugostopenjski davčni organ je z odločbo z dne 25. 8. 2009 zavrnil revidentovo pritožbo zoper navedeno odločbo prvostopenjskega davčnega organa.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidentka uveljavlja, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici: do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih), ali pri obveznosti: plačati določen znesek (enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v več sklepih, npr. X Ips 669/2008, X Ips 282/2009 in X Ips 472/2009). Višina davčne osnove, od katere se davek odmerja, ne predstavlja odločitve o obveznosti stranke, zato ni pravno relevantna okoliščina v smislu določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (enako stališče Vrhovnega sodišča izhaja iz sodbe X Ips 747/2007 in sklepa X Ips 475/2010).

6. V obravnavani zadevi je bilo o obveznostih revidentke odločeno v I. točki izreka izpodbijane odločbe prvostopenjskega davčnega organa, s tem ko ji je bilo naloženo v plačilo 13.946,25 EUR (glavnice) davka od dohodkov pravnih oseb, kar pa ne presega 20.000,00 EUR. Odločitev glede davčne osnove v višini 55.785,00 EUR (na katero se sklicuje revidentka), od katere je bil dodatno odmerjen davek od dohodkov pravnih oseb za leto 2005, pa ne predstavlja odločitve o obveznosti stranke. Zato po presoji Vrhovnega sodišča ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi jih lahko Vrhovno sodišče presodilo, pa mora revident, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (npr. 206/2009, X Ips 149/2010, X Ips 159/2010), natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

8. Glede dovoljenosti revizije na podlagi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revidentka navaja: da ji je z odločitvijo v obravnavani zadevi nastala neposredna materialna škoda zaradi dvakratnega plačila davka; da je bila na podlagi odločitve davčnega organa izdana odločba o prekršku, kar posledično pomeni, da ne more sodelovati na javnih razpisih (h katerim je treba priložiti potrdilo o nekaznovanju pravne osebe), zato se je poslabšalo njeno gospodarsko stanje; da je izgubila velik del svojega vložka v pridobitev iranskega tržišča, saj dosedanji agent ne pristaja na to, da bi bili stroški morebitnih nadaljnjih ukrepov preprečevanja nelojalne konkurence v njegovo breme.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka s temi navedbami obstoja zelo hudih posledic ni izkazala, saj njene navedbe niso v zadostni meri konkretizirane. V reviziji bi namreč morala navesti, kakšne konkretne posledice ima zanjo finančna obremenitev, ki izhaja iz izpodbijane odločbe (npr. kolikšen konkreten vpliv ima na njeno poslovanje oziroma finančno stanje družbe) ter določno opredeliti poslovanje in izgubo, ki jo zatrjuje glede iranskega tržišča. Navesti bi morala tudi konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanjo zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Šele tedaj bi bila mogoča presoja, ali ima izpodbijana odločitev zanjo res zelo hude posledice. Revidentkine navedbe v zvezi z odločbo o prekršku se nanašajo na posledice, ki naj bi ji nastale na podlagi drugega postopka (postopka o prekršku), ne pa na podlagi odločitve, ki je predmet tega upravnega spora. Poleg tega pa tudi teh posledic ne konkretizira, ampak zgolj pavšalno navaja, da to posledično pomeni nesodelovanje na javnih razpisih in velik izpad dohodka. Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni izkazan pogoj za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 11. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).