Jedro

O stroških tožeče stranke v upravnem sporu v situaciji, ko je bil postopek ustavljen na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZUS-1, ker je tožeča stranka potem, ko je pritožbeni upravni organ po vložitvi tožbe, zaradi stvarne nepristojnosti odpravil prvo in drugostopenjski upravni akt, ki ju je tožeča stranka s tožbo o zakonitosti upravnega akta izpodbijala v tem upravnem sporu, se odloči skladno s Pravilnikom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi II. točka izreka izpodbijanega sklepa.

II. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom, navedenim v uvodu tega sklepa, je sodišče prve stopnje postopek ustavilo (I. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške upravnega spora v višini 285,00 EUR, z DDV, do tega roka brez obresti, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) ter zavrnilo zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka (III. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi k I. točki izreka sklepa navedlo, da je odločilo na podlagi tretjega odstavka 39. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v obrazložitvi k II. točki izreka sklepa pa, da je odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ob smiselni razlagi petega odstavka istega člena in tožeči stranki prisodilo pavšalni znesek stroškov upravnega spora skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

3. Tožeča stranka v pritožbi izpodbija odločitev o stroških postopka (II. točka izreka izpodbijanega sklepa). Meni, da bi ji morali biti stroški priznani na podlagi določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Svoje stališče utemeljuje z ugovori, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo pojem dokončnosti v določbi prvega stavka petega odstavka 25. člena ZUS-1. Zatrjuje tudi, da se četrti odstavek 39. člena ZUS-1 v zvezi z drugim stavkom petega odstavka 25. člena ZUS-1 nanaša izključno na primer tožbe zaradi molka organa, za takšen primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Posledično se ne strinja, da bi bila med položajem pri ustaviti postopka v primeru tožbe zaradi molka organa in njegovim položajem bistvena podobnost, ki bi utemeljevala uporabo analogije. Meni, da bi mu sodišče prve stopnje moralo priznati stroške po prvem stavku petega odstavka 25. člena ZUS-1 na podlagi določb ZPP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da II. točko izreka izpodbijanega sklepa spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške upravnega spora v znesku 19.323,35 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša tudi svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu sklepa in predlaga zavrnitev tožbe. Priglaša svoje stroške pritožbenega postopka.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna pravna podlaga odločitve sodišča prve stopnje o stroških tožeče stranke v upravnem sporu (v nadaljevanju stroški), ko je bil postopek ustavljen na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZUS-1. 7. Iz sodnega spisa izhaja, da je tožeča stranka dne 17. 9. 2013 vložila tožbo zoper odločbo Občinske uprave Občine ... (prvostopenjskega upravnega organa), št. 430-46/2012-431-AT/3-45 z dne 27. 6. 2013, v zvezi z odločbo župana Občine ..., št. 435-12/2013-421-2 z dne 7. 8. 2013. Prvostopenjski občinski upravni organ je z navedeno odločbo za dobo desetih let podelil koncesijo za opravljanje obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja zbiranje komunalnih odpadkov ter prevoz komunalnih odpadkov na območju treh ….občin Komunalnemu stanovanjskemu podjetju ..., d. o. o. (1. točka izreka odločbe), prijavo tožeče stranke na javni razpis za podelitev koncesije za opravljanje navedene občinske gospodarske javne službe pa zavrnil (2. točka izreka odločbe). Župan Občine ... (drugostopenjski upravni organ) pa je pritožbo tožeče stranke zoper navedeno odločitev zavrnil z odločbo, št. 435-12/2013-421-2 z dne 7. 8. 2013. Po vročitvi tožbe v odgovor in po odgovoru na tožbo tožene stranke je tožena stranka dne 21. 1. 2014 sodišču sporočila, da je s priloženo odločbo, št. 435-12/2013-421-4 z dne 7. 1. 2014, na podlagi 273. člena Zakona o splošnem upravnem postopku odpravila s tožbo izpodbijani upravni odločbi prvostopenjskega in drugostopenjskega upravnega organa (1. in 2. točka izreka odločbe), ker ju je izdal stvarno nepristojen organ. Tožeča stranka je po pozivu sodišču prve stopnje sporočila, da pri tožbi ne vztraja in je ne razširja na novi upravni akt, na podlagi česar je sodišče prve stopnje skladno s tretjim odstavkom 39. člena ZUS-1 postopek ustavilo.

8. V takšnem procesnem položaju ni sporno, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov, sporno pa je, ali se o teh stroški odloča po določbah ZPP ali skladno s Pravilnikom. Sodišče prve stopnje je stroške odmerilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in tožeči stranki prisodilo pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom. Tožeča stranka pa meni, da bi se morali stroški odmeriti na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUS-1 po določbah ZPP.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbeni razlogi pa neutemeljeni.

10. Določba petega odstavka 25. člena ZUS-1, ki ureja način in merila za povrnitev stroškov v različnih primerih ustavitve postopka po 39. členu ZUS-1, je bila v 25. člen ZUS-1 vnesena (šele) z novelo ZUS-1A, ki je sledila odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-147/08-16, Up-1547/08 z dne 11. 11. 2009, s katero je bila ugotovljena neustavnost dotedanje ureditve načina odločanja o stroških v primerih ustavitev postopkov v upravnem sporu.(1)

11. Zakonodajalec je navedeno odločbo Ustavnega sodišča izvršil tako, da je v 25. člen ZUS-1 vnesel nov peti odstavek, v katerem je v prvem stavku za primer, če se postopek ustavi po tretjem odstavku 39. člena ZUS-1, ker je organ izdal upravni akt, s katerim je bilo dokončno odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, tožnik pa pri tožbi ne vztraja, določil, da sodišče odloči o stroških postopka po prvem odstavku 25. člena ZUS-1, to je po določbah ZPP. V drugem stavku petega odstavka 25. člena ZUS-1 pa je sodišču naloženo, da za primer ustavitve postopka po četrtem odstavku 39. člena ZUS-1, odloči o stroških postopka po tretjem odstavku tega člena, to je po Pravilniku.

12. Spremenjena določba 25. člena ZUS-1 pa ni uredila položaja, v katerem se v obravnavani zadevi po ustavitvi postopka na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZUS-1 nahaja tožeča stranka. Predmetna situacija je namreč takšna, da o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke z novo odločbo upravnega organa ni bilo odločeno, kot to za odločanje o stroških po določbah ZPP zahteva prvi stavek petega odstavka 25. člena ZUS-1, niti ne gre za situacijo iz drugega stavka istega člena, ki ureja povračilo stroškov pri ustavitvi postopka v upravnem sporu, začetem s tožbo zaradi molka organa, na kar pravilno opozarja tudi pritožba. V obravnavani zadevi je namreč pritožbeni upravni organ z novo odločbo prvo in drugostopenjski upravni akt, ki ju je tožeča stranka s tožbo o zakonitosti upravnega akta izpodbijala v upravnem sporu, odpravil, pri čemer so odpravo narekovali formalnopravni razlogi (stvarna nepristojnost organa). Takšna nova odločba je procesna odločitev, s katero upravni organ o upravni zadevi, podelitvi koncesije ni vsebinsko odločil. 13. V obravnavani zadevi gre torej za primer pravne neurejenosti oziroma pravne praznine, ki od sodišča terja, da s pravili razlage najde ustrezno pravno pravilo za razrešitev konkretnega spora. Pri tem mora izhajati iz načela pravne enakosti, ki zahteva, da se bistveno enaki dejanski in pravni položaji obravnavajo enako. Če se taki položaji obravnavajo različno, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. V obravnavani zadevi sta v zvezi z ureditvijo stroškov v primerih ustavitev postopkov po 39. členu ZUS-1 že Ustavno sodišče v citirani odločbi(2), kasneje pa tudi zakonodajalec v obrazložitvi predloga zakona o spremembah in dopolnitvah ZUS-1A(3), poudarila, da ni razumnega razloga za različno urejanje primerljivih položajev v primerih ustavitev postopkov, ki so v bistvenem enaki položajem iz prvega in tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. 14. Čeprav v konkretnem primeru nova odločba upravnega organa za tožečo stranko predstavlja uspeh, saj je s tožbo zahtevala odpravo izpodbijanih upravnih aktov, pa s to odločbo ni bilo odločeno o njeni pravici biti koncesionar. Takšna situacija od sodišča terja, da s sklepanjem od podobnega na podobno (argumentum a simile ad simile) o stroških upravnega spora odloči na enak način, kot ga za bistveno enak položaj tožeče stranke pri odločanju sodišča prve stopnje o tožbi o zakonitosti upravnega akta določa tretji odstavek 25. člena ZUS-1, ki določa, da se tožniku, če je sodišče ugodilo tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo ali ugotovilo nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom.

15. Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljijo na (ne)dokončnosti odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, ki pa glede na pojasnjeno, v konkretnem primeru ni bistvena, to na pravilnost in zakonitost odločitve o stroških, ki so bili pravilno določeni na podlagi Pravilnika, ne vpliva. Iz istega razloga na odločitev v obravnavani zadevi ne vplivajo pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na razlago pojma dokončnosti v smislu določbe 25. člena ZUS-1. 16. Po presoji Vrhovnega sodišča so neutemeljene pritožbene navedbe, da gre v obravnavanem položaju v primerjavi s pravdnim postopkom za enak položaj, ko toženec po vložitvi tožbe pripozna tožbeni zahtevek, kar naj bi utemeljevalo odločanje po določbah ZPP. Pravdni postopek namreč primerljivih primerov, ko je tožeča stranka tožbo umaknila, ker je med sodnim postopkom pritožbeni upravni organ svojo odločbo in odločbo prvostopenjskega upravnega organa odpravil, ne pozna in ne ureja.(4)

17. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

18. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

19. Po določbi prvega odstavka 155. člena ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Ker tožena stranka z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispevala k odločitvi, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1) : Ustavno sodišče je ugotovilo, da je bil dotedanji četrti odstavek 25. člena ZUS-1, ki je za vse primere ustavitev postopkov določal, da vsak stranka sama trpi svoje stroške postopka, v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave (načelom enakosti), ker ni upošteval različnih situacij, ki lahko glede na možnosti iz 39. člena ZUS-1 pripeljejo do ustavitev postopkov.

Op. št. (2) : Primerjaj 21. točko obrazložitve odločbe U-I-147/08-16, Up-1547/08 z dne 11. 11. 2009. Op. št. (3) : Poročevalec Državnega zbora, št. 83/2010. Op. št. (4) : Primerjaj 18. točko obrazložitve odločbe U-I-147/08-16, Up-1547/08 z dne 11. 11. 2009.