Jedro

Sodišče druge stopnje, ki je ob reševanju pritožbe proti sodbi zaradi izostanka le-to spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, je kršilo določbo prvega odstavka 369. člena v zvezi s 6. točko drugega odstavka 354. člena ZPP oziroma 4. točke 373. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 332. člena ZPP.

Izrek

Reviziji se ugodi. Sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se vrne zadeva temu sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zaradi izostanka razsodilo, da mora toženec plačati tožnici 43.000 DEM z obrestmi od 28.2.1991 dalje do plačila oziroma tolarsko vrednost tega zneska, obračunano na dan plačila po menjalniškem tečaju NLB, Ljubljana, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.2.1991 dalje do plačila in ji povrniti 79.800,00 SIT pravdnih stroškov. Izdalo je tudi začasno odredbo.

Ob reševanju pritožbe tožene stranke je sodišče druge stopnje to sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da konkretne tožbene trditve zaradi svoje vsebinske nepopolnosti ne utemeljujejo tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je tako napačno uporabilo materialno pravo.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP), storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje. Predlaga, naj vrhovno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Sodišču druge stopnje očita, da se je postavilo v vlogo toženčevega zagovornika in da postavlja pod vprašaj vse tožbene navedbe, ne upošteva pa dejstva, da toženec že pet let zavrača vrnitev 43.000 DEM. Če bi se toženec udeležil glavne obravnave, bi se vse okoliščine razčistile. Sodišče druge stopnje spreminja določila ZPP, ki se nanašajo na zamudno sodbo ter na razloge, zaradi katerih se da takšna sodba izpodbijati.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, državni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija je utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku določa v prvem odstavku 332. člena procesne postavke, ki morajo biti izpolnjene, če naj sodišče izda sodbo zaradi izostanka. Med temi je v 4. točki naveden pogoj, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Ta postavka je po svoji vsebini materialnopravne narave, vendar jo zakon zaradi specifičnosti sodbe zaradi izostanka opredeljuje kot procesno postavko. Takšna sodba je namreč lahko le ugoditvena, ne pa tudi zavrnilna, in po svojem nastanku je enostranske narave. Odsev takšne ureditve najdemo v razvrstitvi razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati. Tako zakon ob dveh poglavitnih skupinah teh razlogov: napake v postopku in napake v sojenju uvršča vse primere, ko katerikoli pogoj za izdajo sodbe zaradi izostanka ni izpolnjen, med procesne kršitve (6. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). Ne pozna torej izjeme niti za omenjeni pogoj iz 4. točke prvega odstavka 332. člena ZPP, dasiravno je ta, kot rečeno, materialnopravne narave. Res gre v primeru, če sodišče izda sodbo zaradi izostanka navzlic temu, da takšna odločitev ne izhaja iz tožbenih navedb, za nepravilno uporabo materialnega prava, vendar zakon sankcionira to kot bistveno kršitev postopka, in to absolutne narave, kar povzroči, da sme in mora pritožbeno sodišče takšno odločbo le razveljaviti (prvi odstavek 369. člena ZPP, ne pa je tudi "popravljati", denimo tako, da bi jo spremenilo (4. točka 373. člena ZPP). Do takšne ugotovitve lahko pridemo tudi po drugi poti. Zakon res nalaga sodniku, da v primeru, če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, izda sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne (kar ni več sodba zaradi izostanka), vendar ob pogoju, da tožba na naroku ni bila spremenjena (četrti odstavek 332. člena ZPP). Takšna izrecno postavljena zahteva narekuje sodniku, da po pooblastilu in dolžnosti, ki mu ju nalaga zakon v obliki materialnega pravdnega vodstva (298. člen ZPP), pozove tožnika, da dopolni svoje navedbe tako, da to prinese sklepčnost tožbenega zahtevka. Le če tožnik na ta poziv ne reagira, lahko izda predsednik senata zavrnilno sodbo. Instančno sodišče, ki možnosti materialnega pravdnega vodstva sploh nima (po izdani sodbi zaradi izostanka obravnava na drugi stopnji ni dopustna - arg. iz drugega odstavka 362. člena ZPP), potemtakem ne more izdati zavrnilne sodbe na podlagi četrtega odstavka 332. člena ZPP.

Če torej povzamemo, sodišče druge stopnje, ki je ob reševanju pritožbe proti sodbi zaradi izostanka le-to spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, je kršilo določbo prvega odstavka 369. člena v zvezi s 6. točko drugega odstavka 354. člena ZPP oziroma 4. točke 373. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 332. člena ZPP. Ker revizija uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka, storjeno v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP), ta pa je bila storjena, je sodišče reviziji ugodilo, izpodbijano odločbo pa razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 394. člena ZPP). Kot je bilo pojasnjeno, izhaja opisana posledica iz smiselne uporabe zveznega zakona o pravdnem postopku oziroma konkretneje iz navedenih njegovih določb (če so te smotrne glede na načela gospodarnosti in pospešitve postopka, je drugo vprašanje), za katere ni mogoče trditi, da bi nasprotovale pravnemu redu naše države (prvi odstavek 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Ur. list RS, št. 1/91-I).

Ob takšnem razpletu te zadeve se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z drugimi vprašanji, ki jih načenja revizija, in tako tudi ne, ali gre dejansko za nesklepčnost tožbenega zahtevka v razmerju do tožbenih navedb.

Sodišče druge stopnje bo moralo v ponovnem odločanju preizkusiti sodbo sodišča prve stopnje po predpisih, ki jih določa zakon za takšne primere.