Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča je bil postopek za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo, glede vplivov, ki jih bo imel obravnavani poseg v prostor na okolje, pri prvostopnem upravnem organu ustrezno dopolnjen. V postopku je bilo ugotovljeno, da objekt ne bo imel negativnih vplivov na okolje in da bo zagotovljen pogoj o 50 dB hrupa iz 6. odstavka 10. člena PUP za sanacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče po opravljeni glavni obravnavi na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 20.3.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote Kamnik z dne 28.10.2002, s katero je prvostopni upravni organ izdal A.A. in B.B. enotno dovoljenje za legalizacijo garaže, avtokleparske delavnice s stanovanjem v mansardi in prizidka na zemljišču parc. št. 27/1 k.o. ... pod tam navedenimi pogoji.

V obrazložitvi odločbe je tožena stranka navedla, da je prvostopni upravni organ odločil v ponovnem postopku v zvezi z njeno odločbo z dne 29.4.2002 in v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS, št. 323/2001-15 z dne 28.11.2001. Ugotovila je, da je prvostopni organ s svojo odločbo in ponovnim postopkom sledil ugotovitvam in naročilom iz navedenih aktov in ustrezno dopolnil ugotovitve o dejanskem stanju. Soglaša s prvostopnim organom, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi pogoji za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo za legalizacijo navedenega posega v prostor. Izpodbijano dovoljenje se nanaša na gradnjo, ki leži v zazidalnem območju naselja ..., ki se ureja na podlagi določb Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih Občine ... ( v nadaljevanju: PUP). Legalizacija garaže in delavnice pa se obravnava po določbah Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora (Uradni list RS, št. 47/94, v nadaljevanju: PUP za sanacijo).

Prvostopenjsko sodišče, ki je o tožbi tožnikov odločilo po opravljeni glavni obravnavi je v razlogih izpodbijane sodbe pritrdilo odločitvi tožene stranke, da so za legalizacijo predmetnega posega v prostor v smislu določb PUP in PUP za sanacijo izpolnjeni vsi pogoji. Glede hrupa je bilo izdelano poročilo o vplivih na okolje, ki ga je izdelala organizacija, ki ima za to javna pooblastila, da strokovno ocenjuje morebitne vplive na okolico, ki bi jih povzročali objekti ali dejavnost v njih. Iz sklepne ocene poročila o vplivih na okolje z dne 21.1.1999 je tudi razvidno, da bo zaradi obratovanja delavnice v okolici povišan nivo hrupa, zato mora investitor posebno pozornost posvetiti protihrupni izolaciji in sredstvom ter ostalim priporočilom. Ocenjeno je, da je legalizacija ob upoštevanju priporočil z vidika varovanja okolja sprejemljiva. Iz pojasnila k poročilu o vplivih na okolje z dne 14.5.2003 pa izhaja, da lokacija sporne delavnice v ... spada v območje tretje stopnje varovanja pred hrupom (mešana poslovno-stanovanjska območja ipd.), kjer so dopustni manj moteči posegi. Po Uredbi o hrupu v naravnem in življenjskem okolju (Uradni list RS, št. 45/95 in 66/96) so mejne ravni hrupa v tretjem območju varstva pred hrupom 60 dB, kritične vrednosti hrupa 69 dB, konična vrednost hrupa 85 dB in obremenitev iz posameznega vira 58 dB (vse navedene vrednosti so dnevne). Kot dopusten nivo pa je treba upoštevati strožja določila PUP za sanacijo, ki določa zgornjo mejo hrupa 50 dB. Ob neupoštevanju priporočil za zmanjšanje hrupa bi hrup iz obravnavane delavnice občasno dejansko presegel mejo 50 dB, vendar pa bodo predvideni ukrepi po mnenju izdelovalca poročila o vplivih na okolje znižali nivo hrupa do te mere, da ta ne bo presegal dovoljene vrednosti. Hrup kleparske dejavnosti v delavnici znaša 85 dB, investitor pa mora zagotoviti zvočno izolacijo, kar pomeni, da se zmanjša hrup, ki bi ga merili ob delavnici na zunanji strani s 85 dB na 50 dB, kar bi bilo točno na še dovoljeni mejni vrednosti, z oddaljevanjem od stene delavnice pa se ta še manjša. V projektu za gradbeno dovoljenje pa bodo predpisane ravni zvočne zaščite stavbe. Ob zagotovitvi ustrezne zvočne zaščite bo tako hrup na oddaljenosti štirih metrov (meja parcele) in hrup na oddaljenosti 25 metrov (najbližji sosednji stanovanjski objekt) po mnenju izdelovalca poročila zagotovo padel pod dovoljenih 50 dB, in sicer v oddaljenosti štirih metrov na 27 dB oziroma v oddaljenosti 25 metrov na 11 dB. Po presoji prvostopenjskega sodišča je poročilo o vplivih na okolje ter pojasnilo k poročilu izdelano dovolj izčrpno in jasno in sodišče ne vidi razloga za dvom v zaključek tega poročila ter posledično v izpolnjevanje pogojev PUP za sanacijo iz 10. člena.

Zoper navedeno sodbo vlagajo tožniki pritožbo in več njenih dopolnitev. Pritožbo vlagajo iz vseh v ZUS navedenih pritožbenih razlogov. Menijo, da ima sporna obrtna delavnica negativne vplive na okolje. Poročilo družbe d.o.o o vplivih na okolje kot tudi pojasnilo o navedenemu poročilu ni dovolj obrazloženo. Hrup v delavnici bi bil bistveno višji kot 85 dB, prav tako bi bil hrup na zunanji steni delavnice mnogo višji od 50 dB. Pribavili so namreč ugotovitve kongresa Slovenskega društva za akustiko, iz katerega izhajajo jakosti hrupa posameznih virov hrupa. Že laičen pogled na navedene ugotovitve pove, da običajen ventilator povzroči hrup v jakosti 89 dB. Zato so predlagali pridobitev izvedeniškega mnenja, česar pa prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo. Dejansko stanje je zato ostalo zmotno ugotovljeno, v posledici tega je bilo tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Pravilna uporaba materialnega prava, določba 10. člena PUP o sanaciji namreč zahteva ugotovitev, ali sporna delavnica povzroča negativen vpliv na okolje ali ne, oziroma ali prekorači maksimalno dovoljen hrup 50 dB. Poročilo o vplivih na okolje navaja, da obstoji tudi negativni vpliv v obliki onesnaženja zraka zaradi izpostavljenosti hlapov kitov, ki se uporabljajo za izravnavo neravnih površin vozil, prvostopenjsko sodišče pa ugotavlja, da kitanje ni predvideno. Menijo, da je upravni organ vezan na negativno mnenje tožnikov kot tudi krajevne skupnosti, saj sicer ne bi bilo predvideno. Prvostopenjsko sodišče napačno meni, da se bivalni pogoji ocenjujejo le glede na lego stanovanjskih prostorov in ne glede na lego parcele. S takšno ugotovitvijo sta upravna organa in tudi prvostopenjsko sodišče posegli v ustavno varovani pravici tožnikov iz 67. člena Ustave RS (zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija) in 72. člena Ustave RS (vsakdo ima v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja). Predlagajo, da Vrhovno sodišče RS pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Stranki z interesom v tem upravnem sporu, investitorja A.A. in B.B. v odgovoru na pritožbo in več njenih dopolnitvah predlagata, da se pritožba tožnikov kot neutemeljena zavrne, saj je enotno dovoljenje za legalizacijo izdano v skladu z določbami PUP in PUP za sanacijo.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožbo tožnikov treba obravnavati kot pritožbo po ZUS-1, saj je enotno dovoljenje za gradnjo, ki je bilo izdano na podlagi 33.a člena Zakona o graditvi objektov (ZGO) izvršljivo šele s pravnomočnostjo.

Prvostopenjsko sodišče in pred njim tudi upravna organa sta v ponovljenem postopku dejansko stanje v tej zadevi pravilno ugotovila in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila določbe ZGO, ki je veljal v času izdaje predmetnega enotnega dovoljenja za gradnjo. Po določbah 2. odstavka 33.a člena navedenega zakona vsebuje enotno dovoljenje za gradnjo sestavine lokacijskega dovoljenja po predpisih o urejanju prostora in gradbenega dovoljenja po Zakonu o graditvi objektov, ter je v posledici izenačeno z gradbenih dovoljenjem, glede lokacijskih pogojev pa tudi z lokacijskim dovoljenjem. Lokacijsko dovoljenje se za objekte, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija (2. odstavek 54. člena ZUN).

Z izpodbijanim enotnim dovoljenjem za gradnjo je bila dovoljena legalizacija garaže in avtokleparske delavnice in prizidka s stanovanjem v mansardi na zemljišču parc. št. 27/1 k.o. ... Prostorska izvedbena akta, po katerih se v tem primeru presojajo lokacijski pogoji, sta odlok o PUP in odlok PUP za sanacijo. Pri legalizaciji garaže in avtokleparske delavnice so bile upoštevane določbe 6. odstavka 10. člena PUP za sanacijo, ki se nanašajo na obrtne delavnice. Po navedenih določbah je možno v stanovanjskih soseskah sanirati tiste obrtne delavnice, ki nimajo negativnega vpliva na okolje (manjša obrt s pridobitvijo mnenja mejašev in krajevne skupnosti). Maksimalno dovoljen hrup je 50 dB. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bil postopek za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo, glede vplivov, ki jih bo imel obravnavani poseg v prostor na okolje, pri prvostopnem upravnem organu ustrezno dopolnjen. Dopolnjena je bila lokacijska dokumentacija (avgust 2002), v kateri so dopolnitve, ki se nanašajo na ukrepe v zvezi z varstvom okolja in na zmanjšanje negativnih vplivov na okolico. Predvideni ukrepi so zajeti tudi med pogoje izdanega dovoljenja in investitorja sta jih pri uporabi objekta dolžna upoštevati. V postopku je bilo ugotovljeno, da objekt ne bo imel negativnih vplivov na okolje in da bo zagotovljen pogoj o 50 dB hrupa iz 6. odstavka 10. člena PUP za sanacijo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je poročilo o vplivih na okolje in pojasnilo k temu poročilu z dne 14.5.2003, ki ga je izdelala za to pooblaščena družba , izdelano strokovno in v celoti obrazloženo.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor tožnikov, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do njihovih tožbenih predlogov na glavni obravnavi, ko so se sklicevali na ugotovitve kongresa Slovenskega društva za akustiko. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi navedlo, da je dokazne predloge iz tožbe kot nepotrebne zavrnilo, saj je ugotovilo, da je poročilo o vplivih na okolje izdelala za to pooblaščena strokovna organizacija in da dodatno izvedeniško mnenje zato ni potrebno. Glede vplivov na okolje pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča treba upoštevati bivalne pogoje v stanovanjski hiši in ne na zemljišču tožnikov.

Tudi pritožbeni ugovor, da bi upravni organ pri izdaji dovoljenja moral upoštevati negativno mnenje tožnikov, ni utemeljen. Na ta ugovor je tožnikom pravilno odgovorila že tožena stranka, da njihovo soglasje ni pogoj za dovolitev predmetnega posega, saj tega ne predpisuje PUP, niti PUP za sanacijo. PUP za sanacijo v 6. odstavku 10. člena govori o mnenju mejašev in krajevne skupnosti, kar pa ni mogoče enačiti s soglasjem.

Ker je bilo izpodbijano enotno dovoljenje za gradnjo investitorjema izdano v skladu z določbami 33. a člena ZGO, PUP in PUP za sanacijo in je torej zakonito, tožnikom niso bile kršene pravice iz 67. in 72. člena Ustave RS.

Ker nista podana uveljavljana pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.